Jedro

V tem individualnem delovnem sporu je tožeča stranka kot delodajalec od toženca (delavca) uveljavljala plačilo odškodnine v zvezi s škodnim dogodkom, ko je toženec po zaključenem pranju kamiona (kot voznik je bil zadolžen tudi za čiščenje kamiona) speljeval iz avtopralnice tožeče stranke, se s kamionom zaletel v izhodna vrata in jih poškodoval. Sodišče prve stopnje ni natančno raziskalo obsega škode, ki naj bi izvirala iz toženčevega ravnanja spornega dne. Sodišče je sicer navedlo predložene in plačane račune za popravilo vrat, kar pa še ne daje podlage za ugotovitev, da je bila s tem krita ravno škoda, izvirajoča iz škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je preuranjeno zaključilo, da je celotna škoda, ki jo uveljavlja tožeča stranka, v vzročni zvezi s toženčevim ravnanjem, kar je imelo za posledico ugoditev celotni višini odškodninskega zahtevka. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo v I. točki izreka glede prisojene odškodnine, posledično pa tudi v III. točki izreka glede odločitve o stroških postopka, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi tako, da se izpodbijani del sodbe razveljavi v I. in III. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati 5.037,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 8. 2014 dalje do plačila (I. točka izreka); da je tožena stranka po nasprotni tožbi dolžna tožeči stranki po nasprotni tožbi plačati 769,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2013 dalje do plačila, v roku 15 dni; da se zahtevek po nasprotni tožbi v presežku (480,36 EUR s pp) zavrne (II. točka izreka); ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka 1.569,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po poteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper prisojeno odškodnino, zavrnjeni del zahtevka po nasprotni tožbi ter odločitev o stroških se pritožuje toženec iz vseh treh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče ugotovilo njegovo nedopustno ravnanje, ki pa ga ni opisalo. Sledilo je navedbam tožeče stranke, da so se vrata v pralnici začela zapirati, ker je vozilo očitno predolgo stalo v pralnici, čeprav je ob spornem dogodku ni bilo v avtopralnici. Prisotna sta bila le toženec in A.A., ki je sedel v kamionu. Toženec vztraja, da se je takoj po tem, ko je po pranju kamiona pritisnil gumb za odpiranje vrat, usedel v kamion in speljal. Meni, da je do trka v vrata prišlo zaradi neusklajenih senzorjev, omenjeni sodelavec pa je v izpovedi menil, da je prišlo do nesreče zaradi neustrezne opreme vrat. Zaključilo je, da je bil toženec očitno prepočasen, ko so se vrata začela zapirati, na kar ga je opozarjal še rdeč semafor, tako da bi se moral ustaviti. Sodišče ni opredelilo obsega škode, obravnavalo je le skupni znesek, ne da bi obrazložilo, katera škoda se krije iz tega zneska, zakaj točno naj bi toženec dolgoval celotni vtoževani znesek odškodnine. Sodišče ni pojasnilo elementa vzročne zveze. Tudi ni dokazano, da je bil hudo malomaren, niti ni sodišče obrazložilo, zakaj naj bi bil hudo malomaren. Glede odločitve o nasprotni tožbi navaja, da je sodišče ugodilo le tistemu delu njegovega zahtevka, ki ga je nasprotna stranka priznala, čeprav bi treba upoštevati vsebino listine, iz katere izhaja znesek 1.250,00 EUR. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo presojanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pri čemer pritožba glede na očitek nezadostne obrazložitve smiselno uveljavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v večjem delu pravilno uporabilo materialno pravo in tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, razen v delu, ki se nanaša na ugotavljanje elementa škode, vzročne zveze ter posledično višine odškodnine.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo odškodninsko obveznost toženca glede škodnega dogodka 11. 1. 2013, ko je po zaključenem pranju kamiona (kot voznik je bil zadolžen tudi za čiščenje kamiona) speljeval iz avtopralnice tožeče stranke, se s kamionom zaletel v izhodna vrata in jih poškodoval. Po prvem odstavku 177. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.) je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, škodo dolžan povrniti. Za obstoj temelja odškodninske obveznosti morajo biti podani vsi štirje elementi odškodninske obveznosti, torej škoda, protipravno oziroma nedopustno ravnanje, vzročna zveza med njima ter krivda (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.).

7. Sodišče prve stopnje ni zgolj sledilo navedbam tožeče stranke, da se je toženec očitno zaletel v vrata avtopralnice, ker je prepozno speljal. Takšen zaključek temelji na pravilni oceni izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil že pred škodnim dogodkom primer poškodovanja vrat avtopralnice, zaradi česar je tožeča stranka namestila rdeč semafor ob vhodnih in ob izhodnih vratih ter postavila še opozorilni napis ''Voznik ob prehodu preveri vrata! Rdeča luč - vrata niso odprta.'' Semafor začne torej svetiti takoj, ko se začnejo vrata zapirati. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi se v spornem primeru vrata prehitro spustila zaradi kakšne tehnične napake. Upoštevalo je izjavi prič B.B. in C.C., ki sta si ogledala mesto nezgode takoj po nastanku in ugotovila, da je vzrok nezgode v toženčevem prepočasnem speljevanju. Pravilno je zaključilo, da je nedopustnost toženčevega ravnanja v tem, da ne bi smel speljati s kamionom proti izhodnim vratom oziroma bi moral kamion takoj ustaviti, ko se se vrata začela zapirati in je gorel rdeč semafor. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo tudi svoje ugotovitve glede krivde oziroma hude malomarnosti. Ta je podana, ko gre za zanemarjanje tiste pazljivosti in skrbi, ki se pričakuje od povprečno skrbnega človeka. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je bil toženec pri tožeči stranki zaposlen eno leto kot voznik preden se je pripetil škodni dogodek, da je kamion pral približno vsak drugi teden, kar pomeni, da je poznal sistem delovanja vrat. Upoštevaje še rdeč semafor po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje do poškodovanja vrat ob zadostni skrbnosti ne bi smelo priti.

8. Navedeno sicer utegne kazati na pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je ravno zaradi toženčevega ravnanja prišlo do škode na poškodovanih vratih, vendar pa toženec v pritožbi utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni natančno raziskalo obsega škode, ki naj bi izvirala ravno iz toženčevega ravnanja spornega dne. V delu obrazložitve, ki se nanaša na višino odškodnine, je sodišče prve stopnje sicer navedlo predložene in plačane račune za popravilo vrat, kar pa še ne daje podlage za ugotovitev, da je bila s tem krita ravno škoda, izvirajoča iz dogodka 11. 1. 2013. Gre za račune podjetja D. d. o. o. z dne 28. 1. 2013 (za storitev, opravljeno 12. 1. 2013) v višini 234,80 EUR, za račun z dne 25. 2. 2013 (za storitev, opravljeno 22. in 23. 2. 2013) v višini 523,35 EUR. Sledita še dva računa, ki sta izdana več kot dva meseca po spornem dogodku. In sicer račun z dne 22. 3. 2013 v višini 192,00 EUR, izdan s strani kleparja, ter še račun z dne 27. 3. 2013 (za storitev, opravljeno 26. 3. 2013), izdan s strani istega, prej omenjenega podjetja, v višini 4.087,24 EUR. Sodišče prve stopnje je pri tem posebej izpostavilo izjavo priče E.E., ki je v imenu D. d. o. o. 12. 1. 2013 prišel na kraj nesreče in ugotovil, kaj je bilo poškodovano, in sicer štiri lamele s prehodom, Alu profil, tečaji. Izjavil pa je tudi, da je šele februarja 2013 prišlo do okvare elektronike, čeprav je tudi to predmet zadnjega navedenega računa. Sodišče prve stopnje je torej preuranjeno zaključilo, da je celotna škoda, ki jo uveljavlja tožeča stranka, v vzročni zvezi s toženčevim ravnanjem, kar je imelo za posledico ugoditev celotni višini odškodninskega zahtevka.

9. Neutemeljene pa so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na zavrnilno odločitev o zahtevku po nasprotni tožbi. Z nasprotno tožbo je toženec vtoževal 1.250,00 EUR, kar je zajemalo dnevnice v višini 1.056,00 EUR in nadure za februar 2013 v višini 194,00 EUR. Zahtevku je bilo ugodeno le do višine 769,64 EUR, v presežku (480,36 EUR s pp) je bil zahtevek po nasprotni tožbi zavrnjen. Glede odločitve o nadurah je sodišče prve stopnje upoštevalo priznano dejstvo s strani tožeče stranke, da tožencu ni plačala dnevnic v višini 769,64 EUR, natančno pa je obrazložilo tudi zavrnitev preostalega zahtevka po nasprotni tožbi. In sicer je glede vtoževanih nadur ugotovilo, da jih toženec ni opravil, glede preostalih dnevnic v višini 286,36 EUR pa je ugotovilo, da toženec za tožečo stranko ni opravil poti, za katere ne bi bil plačan, za opravljene poti pa mu je tožeča stranka plačala dnevnice v skladu z z Uredbo o povračilo stroškov za službena potovanja v tujino (Ur. l. RS, št. 38/1994 in nasl.). Toženec niti ne izpodbija dejanskih ugotovitev, ki so bile podlaga za takšne zaključke sodišča prve stopnje, pač pa se v pritožbi zavzema za drugačno dokazno oceno dopisa tožeče stranke tožencu z dne 8. 5. 2015 (naslovljen Odškodninski zahtevek), v katerem se omenja znesek 1.250,00 EUR.

10. Sodišče prve stopnje ni sledilo navedbam toženca, da že ta listina daje zadostno podlago za ugoditev zahtevku po nasprotni tožbi. V tem dopisu je namreč odvetnica tožeče stranke zapisala, da je tožeča stranka tožencu zadržala 1.250,00 EUR, iz česar je toženec sklepal, da je do tega zneska tudi upravičen in je pravzaprav na tem zapisu utemeljeval svoj zahtevek po nasprotni tožbi. Tožeča stranka je temu ugovarjala in dokazala, da je takšen zapis posledica nesporazuma z njeno odvetnico, saj je bil sporni znesek mišljen le kot del poravnalne ponudbe glede povzročene škode na vratih avtopralnice. Pred sestavo dopisa je odvetnici pojasnila, da se je pripravljena poravnati tako, da popusti za 1.250,00 EUR, s tem da je izplačilo določenega zneska za izplačilo dnevnic tudi že zadržala, odvetnica pa je nato v odškodninskem zahtevku to napačno zapisala.

11. Zaradi navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi toženca delno ugodilo in sodbo v I. točki izreka glede prisojene odškodnine, posledično pa tudi v III. točki izreka glede odločitve o stroških postopka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), da dopolni dokazni postopek v nakazni smeri oziroma, da sprejme dokazne zaključke o tem, katera škoda oziroma katere poškodbe na vratih avtopralnice so posledica ravno toženčevega ravnanja spornega dne, pri čemer naj upošteva, da je dokazno breme za dokazovanje škode ter vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem toženca na strani tožeče stranke.

12. Glede preostale izpodbijane odločitve o zahtevku po nasprotni tožbi (drugi odstavek II. točke izreka) pa niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je v tem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka (165. člen ZPP).