Jedro

Iz določb ZON je nedvomno razbrati, da je za zavarovana območja (taka, ki so že zavarovana po aktih, izdanih po prej navedenih predpisih iz 163. člena, kot tudi tista, ki še niso zavarovana) treba izdati poseben akt o zavarovanju. Tudi po ZTNP-1 je treba izdati poseben akt o zavarovanju (kot po ZON). Ko je upravni organ obrazlagal, na katerem predpisu utemeljuje svojo pristojnost za odločanje, pa se na tak posebni akt ni skliceval. Zato ni mogoče zaključiti, da je upravni organ (MOP) stvarno pristojen za odločanje o tej zadevi in je že iz tega razloga izpodbijana delna odločba nezakonita.

Ker gre v tej zadevi nedvomno za zadevo, v katerih je udeleženih več strank z nasprotujočimi interesi, bi moral organ ustno obravnavo razpisati, česar pa po podatkih upravnih spisov ni storil. Sodišče sodi, da je v zadevi izostala ključna ugotovitev in sicer, ali je bila podana zahteva po ZRP, ki je kot podlaga za denacionalizacijo naveden v 22. točki 3. člena ZDen. Do tega vprašanja pa se upravni organ (kljub izraženemu ugovoru prvega tožnika v postopku) ni niti opredelil, niti ni pozval druge tožnice, da se o tem izjavi oziroma da izkaže, ali je postopala, kot to določa ZRP. Zaključek organa, da gre v tem primeru za podane ovire za vračilo v naravi, je napačen.

Ne glede na to, da spadajo obravnavana zemljišča v območje TNP, določeno v ZTNP, sprejetem v času veljavnosti Zakona o naravni in kulturni dediščini (v nadaljevanju ZNKD), ki je predvidel razna posebna zaščitena območja kot del naravne in kulturne dediščine, za katere je uvedel različne javnopravne omejitve, razglasitev območja za narodni park in s tem za naravno znamenitost, še ne pomeni, da so zemljišča, ki so bila (nekoč) v družbeni lasti in so zdaj v državni ali občinski lasti, izvzeta iz pravnega prometa in da je zato podana ovira za njihovo vračanje v naravi.

Izrek

I. Zadevi I U 1745/2018 in I U 1799/2018 se združita zaradi skupnega obravnavanja in odločanja ter se zadeva vodi v nadaljevanju pod I U 1745/2018. II. Tožba druge tožeče stranke A. Ljubljana zoper sklep Upravne enote Radovljica, št. D-321-41/1992-1829 z dne 2. 3. 2017, se zavrže. III. Tožbama prve tožeče stranke B. d.d. in druge tožeče stranke A. Ljubljana zoper delno odločbo Ministrstva za okolje in prostor, št. 4901-1/2018/42 z dne 13. 7. 2018, se ugodi, delna odločba Ministrstva za okolje in prostor, št. 4901-1/2018/42 z dne 13. 7. 2018, se odpravi in se zadeva pošlje v odločitev Upravni enoti Radovljica.

IV. Tožena stranka je dolžna povrniti drugi tožeči stranki A. Ljubljana stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V. Stroškovni zahtevek A. Ljubljana kot stranke z interesom v upravnem sporu I U 1745/2018 se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo druge tožnice za vračilo nepremičnin parc. št. 1718, 1721, 1726/1 in 1731/7, vse k.o. ..., (1. točka izreka), odločil, da je prvi tožnik za nepremičnine z naravnimi znamenitostmi s parc. št. 1718 v izmeri 542 57 71 m2 kot del podržavljene parc. št. 1719/1 in za parc. št. 1721 v izmeri 158 54 20 m2, 1726/1 izmere 42 74 66 m2 in 1731/7 v izmeri 34 55 m2 kot del podržavljene parc. št. 1731/2, vse k.o. ..., dolžan izročiti drugi tožnici obveznice v višini 361.806,584 DEM v roku 3 mesecev po pravnomočnosti te odločbe (2. točka izreka), zavrnil zahtevo druge tožnice za vračilo nepremičnin parc. št. 1718, 1721, 1726/1 in 1731/7, vse k.o. ..., v obliki nadomestnega zemljišča (3. točka izreka), zavrnil predlog druge tožnice za prenos nepremičnin parc. št. 1717/1, 1719/16, 1735/29, 1824/1 in 1735/3, k.o. ..., v začasno uporabo (4. točka izreka) in še, da bo o stroških postopka odločil ob zaključku postopka (5. točka izreka).

2. V obrazložitvi je navedel, da je prejel v reševanje del zahteve druge tožnice za denacionalizacijo podržavljenih nepremičnin, ki so določene kot naravne znamenitosti oziroma naravne vrednote. Gre za del Doline Triglavskih jezer, slednja pa je z Zakonom o Triglavskem narodnem parku (v nadaljevanju ZTNP-1) zavarovana kot ožje zavarovano območje v TNP - Naravni spomenik Dolina Triglavskih jezer (Priloga 1, točka 32), s Pravilnikom o določitvi in varstvu naravnih vrednost (v nadaljevanju Pravilnik) je določena kot naravna vrednota državnega pomena z ident. št. 44 V (Gorska dolina nad Ukancem v Bohinju z ledeniškimi jezeri, nahajališče jurskih amonitov) in ima na podlagi predpisov s področja ohranjanja narave poseben status. Celotno območje TNP je bilo že ob uveljavitvi Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) zavarovano z ZTNP, Dolina Triglavskih jezer pa je bilo zavarovana kot ožje zavarovano območje znotraj TNP z Odlokom Ljudske skupščine Ljudske republike Slovenije o razlastitvi Doline sedmerih jeter za narodni park. Podržavljeno premoženje je bilo pravni prednici druge tožnice podržavljeno z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo Ljubljana, št. 983/4 z dne 17. 9. 1947, na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji. Druga tožnica je zahtevala vračilo premoženja primarno v naravi, podrejeno v obliki nadomestnih zemljišč oziroma podrejeno, če tudi to ni možno, v obliki obveznic prvega tožnika. Iz dokumenta JZ TNP z dne 5. 2. 2018, je razvidno, da parc. št. 1718 v deležu 99 % svoje površine leži znotraj ožjega zavarovanega območja, ki predstavlja Naravni spomenik Dolina Triglavskih jezer (ID št. 32) v okviru TNP, parc. št. 1721, 1726/1 in 1731/7 pa v celotni površini (100 %). V nadaljevanju je organ ugotovil dejansko stanje na parcelah po vrsti rabe, povzel, da je bila v zadevi pred Upravno enoto Radovljica (kjer se je postopek začel) že opravljenih več ustnih obravnav in da je bilo izdano poročilo po 65. členu ZDen. Za vse parcele je bilo ugotovljeno, da pomenijo naravne znamenitosti državnega pomena in niso v pravnem prometu (85. člen Zakona o ohranjanju narave - v nadaljevanju ZON) v zvezi s 3. točko prvega odstavka 19. člena ZDen. V zvezi z ugovori je organ navedel, da so predmet tega postopka nepremičnine, ki so bile v lasti upravičenke in njej podržavljene, po stanju, kot izhaja iz potrdila Geodetske uprave Občine Radovljica z dne 16. 6. 1994. Teh podatkov ni nihče izpodbijal, prav tako nihče vse do danes za čas podržavljenja ni dokazal drugačnih vrst rabe in površin v času podržavljenja. Poudaril je, da so bile parcele, vključno z morebitnimi vodotoki, v nesporni zemljiškoknjižni lasti upravičenke in so bile v celoti podržavljene, vključno z vodnim zemljiščem, gre le za vprašanje načina vračila po ZDen. In ker vračilo v naravi ni možno, je bila zanje določena odškodnina v obliki obveznic. Organ je zavrnil zahtevo druge tožnice za vračilo v obliki nadomestnih zemljišč, ker takšna oblika vračila po 27. členu ZDen ne pride v poštev v primerih iz 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen. Predlog druge tožnice za prenos nepremičnin parc. št. 1717/1, 1719/6, 1735/29, 1824/1, 1735/3, k.o. ..., v začasno uporabo pa je organ zavrnil, ker dejansko stanje glede teh nepremičnin, ki tudi ležijo v območju TNP - Naravni spomenik Dolina Triglavskih jezer, vendar večinoma ne v celoti, pač pa v deležih, ni še v celoti razjasnjeno. Organ je izdal delno odločbo na podlagi prvega odstavka 215. člena ZUP/86. 3. Prvi tožnik je v tožbi navedel, da je organ odločil o delu nepremičnin, ki sodijo v Dolino Triglavskih jezer, pri čemer ni jasno, zakaj je odločil le o delu le-teh. Npr. organ je odločil o parc. št. 1718, na kateri se nahaja polovica Velikega jezera, o drugi polovici jezera, ki se nahaja na parc. št. 1717/1, pa ne. Na tej parceli se nahajajo tudi Rjavo jezero, Zeleno jezero in Jezero pod Vršaki. Zato bi bilo smiselno odločiti o celotnem kompleksu, ki tvori Dolino Triglavskih jezer. Postopanje organa zato ni v skladu s temeljnimi načeli postopka, načelom učinkovitosti, ekonomičnosti ter načelom materialne resnice. Organ je kršil določbe postopka tudi s tem, ko ni opravil ustne obravnave, četudi ga je druga tožnica na to večkrat opozorila. S tem je kršil 149. člen ZUP/86. Organ se ne more sklicevati na opravo obravnav pred Upravno enoto Radovljica, ker sedaj sam vodi postopek kot prvostopni organ. Organ bi moral stranke tudi obvestiti o nameravani odločitvi (65. člen ZDen), pa tega (tudi) ni storil. Z zadnjim dopisom z dne 13. 4. 2018 je stranke zgolj obvestil, da bo delno odločil o vrnitvi nepremičnin in o predlogu za njihov prenos v začasno uporabo ter da naj stranke morebitne nadaljnje ugovore proti navedbam v izdani odločbi uveljavljajo v morebitni tožbi. Vse to predstavlja kršitev procesnih določb, ki so imele za posledico nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in napačno odločitev o stvari. Organ se ni opredelil do vseh navedb in ugovorov prvega tožnika, odločba ni ustrezno obrazložena. Napaka je že v 2. točki izreka odločbe, kjer je navedeno, da je parc. št. 1718 nastala iz podržavljene parc. št. 1719/1, kar ne drži. 4. V nadaljevanju je prvi tožnik navedel, da je večkrat izpostavil dejstvo, da so bile leta 1941 vse nepremičnine v k.o. ... vpisane na ime Dežele Koroške (Reichsgau Kartnen), iz spisne dokumentacije pa ni razvidno, da bi upravičenka po vojni postopala po Zakonu o ravnanju s premoženjem, ki so ga lastniki morali zapustiti med okupacijo in s premoženjem, ki so jim ga odvzeli okupator ali njegovi pomagači (v nadaljevanju ZRP) (npr. Upravnega sodišča RS, I U 422/2015 z dne 12. 1. 2016). Do tega ugovora se organ sploh ni opredelil. Pri tem prvi tožnik vztraja. Res je, da so bile te nepremičnine podržavljene z odločbo z dne 17. 9. 1947, vendar je to odločbo razumeti kot akt tedanjega časa, izdanega brez ugotovitve pravega dejanskega stanja. Prvi tožnik je med postopkom izpostavil tudi drug ugovor pravnega narave in sicer glede vprašanja obstoja lastninske pravice na nepremičninah, ki so naravno javno dobro (jezera in vodotoki). Upravičenka (druga tožnica), ki je postala lastnica nepremičnin v vl. št. 599 na podlagi odločbe tedanjega Ministrstva za pravdo iz leta 1939, namreč po mnenju prvega tožnika ni mogla pridobiti lastninske pravice na jezerih in vodotokih, ker so bile tovrstne nepremičnine po tedaj veljavnem Občem državljanskem zakoniku (v nadaljevanju ODZ) kot javno dobro izvzete iz pravnega prometa (paragraf 287). Pravna pravila ODZ so veljala tudi v povojnem času, če niso nasprotovala novemu pravnemu redu, torej se je isti pravni režim upošteval tudi v povojni državi. Stališče organa, da je bilo premoženje (vključno z vodotoki in jezeri) v lasti upravičenke in tudi podržavljeno, je tako napačno. Ne drži, da ZDen ne vsebuje izločilnih določb glede te vrste premoženja, saj je treba glede na prvi odstavek 6. člena ZDen upoštevati splošne premoženjske predpise, torej tedanji in sedanji režim pravne ureditve voda in vodnih zemljišč. To, da v potrdilu GU Občine Radovljica z dne 16. 6. 1994 niso posebej opredeljeni vodotoki in jezera, še ne pomeni, da jih ni bilo, temveč le, da organi niso posebej vodili podatkov o vodnem zemljišču ali jih niso evidentirali kot takšne. Da vodotoki ne morejo biti predmet denacionalizacije, izhaja tudi iz Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije, ki ne vsebuje vodnih zemljišč kot kategorijo, ki bi jim bilo možno izračunati odškodnino. Kot v ponazoritev zgornjih navedb, da jezera niso bila predmet podržavljenja in sedaj predmet odškodnine, je prvi tožnik tudi izpostavil nesmiselnost določitve odškodnine za jezera kot neplodna zemljišča. 5. Prvi tožnik tudi meni, da je napačno stališče organa o nemožnosti vračila v naravi, saj tretji odstavek 18. člena ZDen dopušča vračanje nepremičnine, ki so razglašene za naravne znamenitosti, vendar pod pogoji iz ZDen. To pomeni, da se upoštevajo določbe ZDen, npr. 3. točka prvega odstavka 19. člena ZDen. Ta velja nesporno za nepremičnine, ki sodijo med javna dobra, bodisi naravna ali grajena javna dobra, kamor nedvomno sodijo vsa vodna zemljišča znotraj Doline Triglavskih jezer. Glede ostalih zemljišč pa se organ napačno sklicuje na 85. člen ZON. Denacionalizacija namreč ne predstavlja pravnega prometa v smislu te določbe. Vrnitev nepremičnin s sodno ali upravno odločbo sodi med originarne načine pridobitve lastninske pravice, te pa ZON ne omejuje. ZDen je specialen predpis v odnosu do ZON in do ZTNP ter ostalih predpisov. Po uveljavitvi ZDen pa tudi noben od predpisov, ki urejajo področje varovanja naravnih znamenitosti, ni drugače uredil problematike vrnitve premoženja, temveč se s predpisanimi določbami omejuje uporaba, gospodarjenje in upravljanje zaščitenih nepremičnin. V času uveljavitve ZDen je veljal Zakon o naravni in kulturni dediščini (v nadaljevanju ZNKD), in bi, če bi obstajal namen države, da se tovrstnih nepremičnin ne vrača, bilo to izrecno navedeno v ZDen. ZDen pa v tretjem odstavku 18. člena določa ravno nasprotno. Organ je zavrnil tudi zahtevek druge tožnice za vračilo v obliki nadomestnih zemljišč, pri čemer za to ni navedel razlogov. Organ je zavrnil tudi predlog druge tožnice za prenos nepremičnin v začasno uporabo, tudi brez ustrezne obrazložitve. Ta odločitev pa je sporna že zato, ker Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS (v nadaljevanju SKZGRS) ni nasprotoval prenosu dela zemljišča, ki v naravi predstavljajo kmetijska in gozdna zemljišča. 6. Kot zaključno je prvi tožnik navedel, da ima Dolina Triglavskih jezer kot izjemna naravna vrednota poseben status v narodni zavesti in jo je treba kot takšno tudi ohraniti, ampak je odločitev organa pravno zmotna. Pravni promet znotraj TNP in Doline Triglavskih jezer ni prepovedan, saj ga ZON ne prepoveduje, je pa pravni promet zaradi posebnega statusa teh nepremičnin posebej reguliran. Sicer gre za območje, ki se nahaja na po površini zelo velikih parcelah, pri čemer je iz geodetskih načrtov razvidno, da se zahodni del parc. št. 1718 razprostira po hribovitem, planinskem delu območja gorovja Zgornje Komne vse do Malega in Velikega Špičja po skrajnem zahodu parcele. Ta del bi bilo po mnenju prvega tožnika možno vrniti v naravi. Dolina Triglavskih jezer (v ožjem smislu) obsega: zahodni del parc. št. 1717/1 (ki ni del te odločbe), vzhodni del parc. št. 1718, na kateri se nahaja druga polovica Velikega jezera ter vzhodni del parc. št. 1719/1, na kateri se nahaja jezero Močivec (tudi ta ni predmet odločbe), potem parc. št. 1721 z Dvojnim jezerom, katerega polovica se nahaja na parc. št. 1726/1 in nižje do Črnega jezera na parc. št. 1727/3 (ni predmet odločbe), vse do Slapa Savice na parc. št. 1731/7 (je predmet odločbe). Če bi organ upošteval Dolino Triglavskih jezer kot celoto v geografskem, ekološkem, zgodovinskem in ostalih ozirih ter, da jezer kot naravnega javnega dobra ni mogoče vrniti v naravi, bi lahko prišel do zaključka, da gre za območje, ki tvori kompleks. Vseh sedem jezer tvori kompleks, zato bi moral organ voditi postopek tako, da s pomočjo izvedenca geodetske stroke določi ožje območje Doline, brez tistih delov parcel, ki predstavljajo gorovje, skalovje, gozdove in melišča, saj za njihovo vrnitev v naravi ni nikakršnih ovir. Prvi tožnik je zato predlagal, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo toženki v ponovno odločanje.

7. Druga tožnica je v tožbi uvodoma predlagala združitev te zadeve z zadevo I U 1745/2018. Organ je kršil pravila postopka. Ministrstvo za okolje in prostor ni stvarno pristojen upravni organ za odločanje o tem denacionalizacijskem zahtevku. Vlada RS je s sklepom z dne 6. 7. 2000 odločila, da je za reševanje pristojna Upravna enota Radovljica, razen če so posamezne nepremičnine s posamičnim aktom razglašene za naravno znamenitost. Ne glede na jasno stališče vlade je Upravna enota Radovljica odstopila zahtevek v reševanje MOP z dopisom z dne 13. 2. 2018. Druga tožnica je tekom postopka tudi pridobila in predložila Oceno Zavoda RS za varstvo narave z dne 2. 3. 2018, iz katere izhaja, da so imele vse obravnavane nepremičnine na dan uveljavitve ZDen status narodnega parka in niso bile razglašene za naravno znamenitost s posamičnimi pravnimi akti. Gre torej za absolutno kršitev pravil postopka. Druga tožnica je ugovarjala priznanju statusa stranskega udeleženca Javnega zavoda TNP v tem postopku. Javni zavod TNP se je za priznanje statusa oziroma vstop v postopek po 43. členu ZUP skliceval na svoje pristojnosti po ZTNP-1, kar pa ne zadošča, saj gre za javni interes, ki ga uresničuje kot izvajalec javne službe po ZTNP-1. To pomeni oviranje procesnih pravic drugih udeležencev in predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Organ bi tudi moral izvesti ustno obravnavo (149. člen ZUP/86). Organ je kršil načelo kontradiktornosti, saj je poslal dopis drugi tožnici z dne 13. 4. 2018, v prilogi katerega ji je posredoval vlogo B. z dne 5. 6. 2018 in vlogo Občine z dne 22. 5. 2018, in jo pozval, da se do navedb B. d.d. in Občine opredeli v tej tožbi. Ta dopis je druga tožnica prejela dva dni po vročitvi izpodbijane odločbe. Tudi s tem je podana bistvena kršitev pravil postopka.

8. Druga tožnica je uveljavljala tudi zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Organ je odločil o delu podržavljene parc. št. 1719/1, k.o. ... v izmeri 5.425.771 m2, ki naj bi se nahajala v sedanji parc. št. 1718. Na podlagi identifikacijskega potrdila iz leta 2005 ter odločbe GURS OGU Kranj z dne 29. 1. 2014 je mogoče ugotoviti, da se niti najmanjši del parc. št. 1719/1 ne nahaja v parc. št. 1718. To pomeni, da je organ napačno ugotovil dejansko stanje. Navedeno ima za posledico tudi napačno vrednotenje, ker so bile na parc. št. 1719/1 v času podržavljenja stavbe, ki so bile podržavljene, vendar organ vrednosti teh stavb ni upošteval. V tem delu odločbe ni mogoče preizkusiti. Po mnenju druge tožnice tudi z ničemer ni izkazano, da parc. št. 1718, 1723, 1726/1, 1731/7 dejansko ležijo na območju naravnih vrednost pod ID št. ..., saj Pravilnik o določitvi in varstvu naravnih vrednost ni posamični akt, s katerim naj bi bile te nepremičnine razglašene za naravno znamenitost. Tudi v tem delu odločbe ni mogoče preizkusiti. O tem se druga tožnica tudi ni imela možnost izjaviti. Sicer pa iz dopisov Javnega zavoda TNP tudi izhaja, da te nepremičnine ne ležijo v celoti na območju naravne vrednote (ID št. ...).

9. Druga tožnica je uveljavljala še napačno uporabo materialnega prava, pri čemer je pri ravnanju organa prepoznala konstrukt, ki bi po več kot četrt stoletja trajajočem postopku preprečil vrnitev premoženja denacionalizacijski upravičenki, vse s kršitvijo ustavnih pravic in temeljnih svoboščin (14., 22., 33. člen Ustave RS). Organi so ves čas vračali drugim upravičencem premoženje na območju TNP v naravi, šele v postopku, vodenem na njeno zahtevo se je vključil Javni zavod TNP. V tem primeru ni dvoma, da nobena od nepremičnin ni bila s posamičnim aktom razglašena za naravni spomenik. Pri tem je opozorila na upravnosodno prakso (U 729/2008, I U 1088/2009, I U 711/2011, I U 710/2011, I U 338/2010). Opozorila je še, da Odlok o razglasitvi Doline sedmerih jezer za narodni park ni opredeljen v prehodnih določbah ZON, saj je bil sprejet na podlagi Zakona o narodnih parkih (UL LRS, št. 6/59) in ne na podlagi predpisov, ki jih določa prvi odstavek 163. člena ZON. Zato te določbe ZON v tem primeru ni mogoče uporabiti. Tudi vodna zemljišča niso izvzeta iz pravnega prometa (npr. X Ips 338/2010) (peti odstavek 11. člena in prvi odstavek 22. člena ZV-1). Sicer je pa promet z nepremičninami na območju TNP in na območju Doline Triglavskih jezer dopusten. Tu se med drugim nahaja Koča pri Triglavskih jezerih, ki je v lasti Planinskega društva. Iz previdnosti je druga tožnica še navedla, da tudi ovira v smislu 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen ni izkazana. Poleg tega bi se z vračilom nepremičnin dejansko vrnilo upravičenki celotno območje, ki naj bi predstavljalo kompleks, zaradi česar kompleksnost ne bi bila prizadeta, že sedaj je lastniška struktura na območju TNP raznovrstna, zakonodajalec pa je izrecno predvidel, da v tem primeru ta določba ne primer v poštev (drugi odstavek 19. člena ZDen), saj gre predvsem za gozdove in kmetijska zemljišča. Druga tožnica je še podrejeno ugovarjala vrednotenju, saj meni, da bi moral organ uporabiti Pravilnik o metodologiji za ocenjevanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti, zato bi bilo treba najprej ugotoviti dodatno vrednost naravne znamenitosti. Poudarila je, da če bi bila s Pravilnikom o določitvi in varstvu naravnih vrednot kot podzakonskim aktom samega zavezanca vzpostavljena ovira za vračanje v naravi, je v tem primeru ne bi bilo dopustno upoštevati, ker bi šlo za vzpostavitev ovire zavezanca po uveljavitvi ZDen, kar je nedopustno (88. člen ZDen). Tako tudi v odločbi, U-I-107/96 in U-I-23/93, Ustavno sodišče. Druga tožnica je zato predlagala, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano delno odločbo in sklep odpravi in s sodbo samo odloči o stvari oziroma podrejeno zadevo vrne pristojnemu upravnemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka. V pripravljalni vlogi je druga tožnica še dodala, da je bil z Odlokom o razglasitvi Doline sedmerih jezer za narodni park razglašen TNP in ne morda posamezna znamenitost. ZTNP-1 pa tudi ni posamični pravni akt, niti tega ne predstavlja Priloga 1. 10. Toženka na tožbo v I U 1745/2018 vsebinsko ni odgovorila.

11. Druga tožnica je kot stranka z interesom v zadevi I U 1745/2018 v odgovoru na tožbo predlagala skupno obravnavo z zadevo I U 1799/2018, navedla, da se strinja z navedbami prvega tožnika, da niso izkazane ovire za vračilo v naravi, izrecno pa nasprotovala navedbam prvega tožnika, da nepremičnine niso bile podržavljene upravičenki. Tej je bilo premoženje podržavljeno v okviru agrarne reforme, sklep Vrhovnega sodišča RS, II Ips 149/2001 z dne 14. 6. 2001, na katerega se smiselno sklicuje prvi tožnik, pa se nanaša na dejansko stanje, ko je bivši lastnik pod pritiskom okupacijskih sil prodal premoženje in po končani vojni ni zahteval njegove vrnitve. V tej zadevi upravičenka ni prodala svojega premoženja nikomur, niti ni bilo zapuščeno. Premoženje ni bilo podržavljeno po 3. členu ZRP. Sicer se premoženje, odvzeto po okupatorju, vrne ex lege (sklep Višjega sodišča v Celju, Cp 688/2008 z dne 12. 3. 2009). Zakon o agrarni reformi in kolonizaciji je pričel veljati prej kot ZRP. Opozorila je še na Odlok o odpravi in razveljavljenju vseh pravnih predpisov, izdanih med okupacijo po okupatorjih in njihovih pomagačih, o veljavnosti odločb, izdanih v tej dobi, o odpravi pravnih predpisov, ki so veljali v trenutku okupacije po sovražniku. Kar se tiče vodnih zemljišč, se določba paragrafa 287 ODZ ne nanaša na jezera ali potoke ali primerljive nepremičnine, ki bi bile podržavljene upravičenki, temveč se nanaša izključno na stvari, ki so bile izrecno prepuščene vsem članom države v prisvojitev, pri čemer so morale biti prenesene z aktom. V tem primeru so bile te nepremičnine ob podržavljenju izključna last upravičenke. Status javnega dobra ni ovira za pridobitev lastninske pravice in ni bil ovira v času podržavljenja. Priglasila je stroške postopka.

12. Stranka z interesom Občina je v zadevi I U 1745/2018 vztrajala pri svojih navedbah iz postopka, predvsem z navedbami prvega tožnika, da je Dolina Triglavskih jezer enovito naravno območje oziroma kompleks, z upoštevanjem jezer kot naravnega javnega dobra.

13. Ostale stranke z interesom Javni zavod Triglavski narodni park, Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS in Republika Slovenija v zadevi I U 1745/2018 odgovora na tožbo niso podale.

14. Toženka na tožbo v I U 1799/2018 vsebinsko ni odgovorila.

15. Stranke z interesom v I U 1799/2018 B. d.d., Občina, Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, Republika Slovenija in Javni zavod TNP na tožbo v danem roku niso odgovorile.

K 1. točki izreka:

16. Sodišče je zadevi I U 1745/2018 in I U 1799/2018 združilo zaradi skupnega obravnavanja in odločanja, ker tožnika izpodbijata isti upravni akt (42. člen Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1).

K II. točki izreka:

17. Tožba druge tožnice zoper sklep Upravne enote Radovljica, št. D-321-41/1992-1829 z dne 2. 3. 2017, ni dovoljena.

18. Po 28. členu ZUS-1 je treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek.

19. Iz podatkov spisa izhaja, da je druga tožnica prejela sklep 3. 3. 2017, tožbo pa je vložila 27. 8. 2018, kar je očitno prepozno in so podani pogoji za zavrženje tožbe po 2. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 20. Po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 se v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika; o zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Drugi odstavek istega člena opredeljuje upravni akt kot upravno odločbo ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

21. V prvem odstavku 5. člena ZUS-1 je določeno, da se lahko v upravnem sporu akti, s katerimi je upravni akt na podlagi rednih ali izrednih pravnih sredstev odpravljen ali razveljavljen, izpodbijajo samo, če je bil z njimi postopek odločanja o zadevi končan.

22. V obravnavani zadevi predstavlja sklep, s katerim je Upravna enota Radovljica priznala Javnemu zavodu Triglavski narodni park položaj stranke oziroma stranskega udeleženca v postopku denacionalizacije A. Ljubljana v delu, ki se nanaša na denacionalizacijo podržavljenih nepremičnin, ki ležijo na območju Triglavskega narodnega parka ali na delih posebnih varstvenih območij zunaj varovanega območja, odločitev procesne narave. S tem sklepom ni bilo vsebinsko odločeno o nobeni materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi druge tožnice. Zato ta akt ne predstavlja upravnega akta v smislu 2. člena ZUS-1. 23. Z izpodbijanim sklepom postopek odločanja pred pristojnim organom (na podlagi vloge druge tožnice) namreč ni bil končan, zato ta nima samostojnega varstva v upravnem sporu, kot izhaja iz zgoraj citiranega prvega odstavka 5. člena ZUS-1. Druga tožnica lahko v skladu z ZUS-1 ugovarja priznani pravici stranskega udeleženca v pravnem sredstvu zoper končno odločitev organa, s katero se je upravni postopek za drugo tožnico končal. Kot to izhaja iz tožbe druge tožnice, je to druga tožnica tudi storila, saj jo je vložila (tudi) zoper delno odločbo z dne 13. 7. 2018. Enako je naslovno sodišče že presodilo v primerljivih zadevah in sicer sklepu III U 227/2014 z dne 23. 1. 2015, in sklepu, I U 381/2019 z dne 19. 3. 2019. 24. Ker izpodbijani akt po zgoraj citiranih določbah ZUS-1 ni upravni akt oziroma akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu, je sodišče tožbo druge tožnice zavrglo (tudi) na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Na obstoj procesnih predpostavk, navedenih v prvem odstavku 36. člena ZUS-1, za vsebinsko odločanje v upravnem sporu mora sodišče paziti ves čas po uradni dolžnosti (drugi odstavek 36. člena ZUS-1).

25. Sodišče še dodaja, da se bo do vsebinskih ugovorov druge tožnice zoper izpodbijani sklep z dne 2. 3. 2017 opredelilo v nadaljevanju sodbe, ko bo presojalo utemeljenost tožb (druge tožnice in prvega tožnika) zoper izpodbijano delno odločbo.

K III. točki izreka:

26. Tožbi prvega tožnika in druge tožnice sta utemeljeni.

V zvezi z bistvenimi kršitvami pravil postopka:

27. Druga tožnica ugovarja, da je o zadevi odločal stvarno nepristojen organ, saj gre za nepremičnine, ki sestavljajo del narodnega parka in niso bile razglašene za narodno znamenitost. 28. Sodišče se z ugovorom strinja. Po 54. členu ZDen o zahtevah na prvi stopnji med drugim odločajo: 1. upravne enote in 4. ministrstvo, pristojno za okolje in prostor, o denacionalizaciji stvari iz prvega in drugega odstavka 17. člena ter tretjega odstavka 18. člena tega zakona, kadar so te stvari zavarovane po predpisih o ohranjanju narave. Tretji odstavek 18. člena ZDen določa, da se nepremičnine, ki so po predpisih o varstvu naravne in kulturne dediščine razglašene za kulturne spomenike ali naravne znamenitosti, vračajo pod pogoji iz tega zakona.

29. Po ZON, torej osnovnem pravno relevantnem predpisu za rešitev vprašanja stvarne pristojnosti upravnih organov, naravne vrednote (ki obsegajo vso naravno dediščino na območju Republike Slovenije - 4. člen) tak status pridobijo s predpisom iz šestega odstavka 37. člena ZON, ki ga izda minister za vsako naravno vrednoto, ki se nato vpiše v register naravnih vrednot (39. člen ZON). Naravne vrednote se zavarujejo z aktom o zavarovanju naravne vrednote (49. člen ZON), s katerim se ustanovi zavarovano območje, slednja pa se delijo na ožja zavarovana območja in širša zavarovana območja. Med ožja zavarovana območja sodi tudi naravni spomenik (53. člen ZON) (med katere sodi Dolina Triglavskih jezer - op. sod.). Naravni spomenik je območje, ki vsebuje eno ali več naravnih vrednost, ki imajo izjemno obliko, velikost, vsebino ali lego ali so redek primer naravne vrednote, z aktom o zavarovanju pa se na zavarovanem območju lahko prepovejo ali omejijo tam navedeni posegi v prostor (64. člen). V prvem odstavku 163. člena ZON je še določeno, da akti o razglasitvi naravne znamenitosti oziroma redkosti oziroma prirodne znamenitosti, ki so bili izdani na podlagi zakona o varstvu kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti v Ljudski republiki Sloveniji (UL LRS, 23/48), zakona o varstvu kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti (UL LRS, št. 22/58), zakona o varstvu narave (Uradni list SRS, št. 7/70) in zakona o naravni in kulturni dediščini (UL SRS, št. 1/81 in nadaljnji), ostanejo v veljavi do uveljavitve aktov o zavarovanju naravnih vrednot po tem zakonu. Iz citiranih določb ZON je torej nedvomno razbrati, da je za zavarovana območja (taka, ki so že zavarovana po aktih, izdanih po prej navedenih predpisih iz 163. člena, kot tudi tista, ki še niso zavarovana) treba izdati poseben akt o zavarovanju.

30. V tem primeru med strankama ni sporno, da obravnavane parcele ležijo v območju TNP, oziroma natančneje, da ležijo na območju Doline Triglavskih jezer, sedaj urejeno z ZTNP-1. S tem zakonom se (je) ustanovi(l) narodni park, s katerim se nadaljuje varovanje območja Triglavskega narodnega parka, ustanovljenega z Zakonom o Triglavskem narodnem parku (v nadaljevanju ZTNP, UL SRS, št. 1/81 in nadaljnji). Z ZTNP je bil določen osrednji del Julijskih Alp za narodni park pod imenom Triglavski narodni park (1. člen), z območjem, določenim v 3. členu. Člen 6 je še določal, da se na območju narodnega parka s posebnim aktom zavarujejo deli nepremične naravne in kulturne dediščine, ki imajo posebno, naravno, kulturno, zgodovinsko ali estetsko vrednost, kot naravna znamenitost oziroma kulturni ali zgodovinski spomenik. Že pred uveljavitvijo ZTNP pa je veljal Odlok o razglasitvi Doline sedmerih jezer za narodni park (UL LRS, št. 18/61) pod imenom Triglavski narodni park na podlagi Zakona o narodnih parkih (UL LRS, št. 6/59), tudi z določenim obsegom v 2. členu ter določenim organom upravljanja po Zakonu o narodnih parkih, ki ga je sprejela Ljudska skupščina Ljudske republike Slovenije. Sodišče se strinja z drugo tožnico, da citirani predpisi nimajo značaja (posamičnega oziroma posebnega) akta o razglasitvi naravne znamenitosti, kot to terjajo zgoraj citirane določbe ZON. Že Odloku o razglasitvi Doline sedmerih jezer za narodni park (ki je prenehal veljati z uveljavitvijo ZTNP-1 - 79. člen) take vsebine ni mogoče pripisati, saj je bil sprejet s strani Ljudske skupščine LRS, torej zakonodajnega organa v Ljudski republiki Sloveniji, ZTNP je v 6. členu izrecno predpisal izdajo posebnega akta o razglasitvi naravne znamenitosti, ZTNP-1 pa v 8. členu tudi določa, da so v narodnem parku ožja zavarovana območja, ki so določena v prilogi 1 (kjer je pod št. 32 navedena Dolina Triglavskih jezer kot naravni spomenik) kot sestavnemu delu tega zakona (prvi odstavek) in se lahko zavarujejo skladno s predpisi, ki urejajo ohranjanje narave (drugi odstavek). Iz povedanega po presoji sodišča sledi, da je treba tudi po ZTNP-1 izdati poseben akt o zavarovanju (kot po ZON - glej prejšnjo točko obrazložitve).

31. Ko je upravni organ obrazlagal, na katerem predpisu utemeljuje svojo pristojnost za odločanje, pa se na tak posebni akt ni skliceval, temveč je navedel, da parcele v celoti ležijo v območju z ZTNP-1 in s Pravilnikom zavarovane znamenite in za narod pomembne Doline Triglavskih jezer in da v celoti predstavljajo zavarovano znamenitost. Skliceval se je še na obrazložitev sklepa Vlade o pristojnosti z dne 6. 7. 2000, ZTNP-1, sprememb ZON v letu 2014 o izjemah glede pravnega prometa, Pravilnik ter na odgovore SKZGRS, Agencije za okolje in Zavoda za varstvo narave. S sklepom z dne 6. 7. 2000 je Vlada RS o negativnem kompetenčnem sporu med Ministrstvom za kulturo in Upravno enoto Radovljica glede reševanja zadev denacionalizacije na območju TNP odločila, da je UE Radovljica pristojna za reševanje zadev, razen, če so bile posamezne nepremičnine zavarovane s posamičnim, individualnim aktom kot naravna znamenitost, spremembe ZON iz leta 2014 ni niti povzel oziroma obrazložil, v čem so relevantne za postopek, s Pravilnikom pa so (zgolj) določeni deli narave, ki so spoznani za naravne vrednote, razvrščeni na naravne vrednote državnega in lokalnega pomena, s podrobnejšimi varstvenimi in razvojnimi usmeritvami in drugimi obveznimi pravili ravnanja za njihovo varstvo (1. člen), k potrditvi pravilnosti stališča za odločanje o zadevi pred upravnim organom (MOP) pa tudi ne morejo vplivati odgovori državnih organov oziroma inštitucij. Iz povedanega sledi, da na tej podlagi ni mogoče zaključiti, da je upravni organ (MOP) stvarno pristojen za odločanje o tej zadevi in je že iz tega razloga izpodbijana delna odločba nezakonita, saj je obremenjena z bistveno kršitvijo pravil postopka, ki bi mogla vplivati na odločitev o stvari (242. člen ZUP/86 oziroma 1. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), in jo je treba odpraviti ter poslati v reševanje pristojnemu organu, tj. Upravni enoti Radovljica. Sodišče še dodaja, da le v primeru, če bi se pri reševanju te zadeve v nadaljevanju (morebiti) izkazalo, da je izdan poseben akt za obravnavane nepremičnine na način in na podlagi, kot zgoraj obrazloženo, je za njeno reševanje pristojno ministrstvo za okolje in prostor.

32. Prvi tožnik in druga tožnica uveljavljata tudi ugovor kršitve načela kontradiktornosti iz dveh razlogov: ker upravni organ ni opravil ustne obravnave in ker ni seznanil strank z odločitvijo (s tem je organ po mnenju prvega tožnika kršil 65. člena ZDen), temveč v dopisu z dne 13. 4. 2018 (zadnjem pred izdajo odločbe - op. sod.) navedel le, da bo odločil o obravnavanih nepremičninah in, da naj stranke morebitne nadaljnje navedbe uveljavljajo v morebitni vloženi tožbi.

33. Tudi s tem ugovorom se sodišče strinja.

34. Po 149. členu ZUP/86 lahko uradna oseba, ki vodi postopek, po lastnem preudarku, razpiše ustno obravnavo vselej, kadar je to koristno za razjasnitev stvari, mora pa jo razpisati: 1) v stvareh, v katerih je udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi interesi. Ker gre v tej zadevi nedvomno za zadevo, v katerih je udeleženih več strank z nasprotujočimi interesi, bi moral organ ustno obravnavo razpisati, česar pa po podatkih upravnih spisov ni storil. Pri tem te kršitve ne more sanirati oprava ustnih obravnav v 2015 in 2016 pred Upravno enoto Radovljica, ki je pred odstopom zadeve vodila ta postopek, saj je ministrstvo za okolje in prostor tisti organ, ki je o zadevi odločil in bi moral pred tem pravilno izpeljati postopek. To pa nedvomno v tovrstnih primerih vključuje opravo ustne obravnave, česar organ ni izvedel. 35. V zvezi z odrekom seznanitve strank pred odločitvijo se sodišče tudi strinja s tožnikoma, vendar z deloma drugačno argumentacijo. Po 65. členu ZDen je treba po končanem ugotovitvenem postopku pripraviti poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve, ki ga pripravi komisija iz drugega odstavka 54. člena tega zakona. Te komisije ustanovijo načelniki upravnih enot, torej gre za komisije, sestavljene pred upravnimi enotami. V tem primeru je o zadevi odločalo ministrstvo, kar glede na citirane zakonske določbe in upravnosodno prakso sicer pomeni, da priprava takega poročila ni obvezna, torej s tem ni prišlo do kršitve 65. člena ZDen, vendar pa slednje organa ne odvezuje, da stranke ne seznani z ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami, pomembnimi za izdajo odločbe (8. člen ZUP/86). Tega pa organ očitno ni storil, še zlasti, ker bi se glede na besedilo dopisa z dne 13. 4. 2018 celo dalo sklepati, da je odločil o zadevi, ne glede na to, ali je bilo dejansko stanje v celoti razčiščeno ali ne. S tem pa je kršil tudi načelo materialne resnice (7. člen ZUP/86). Izpodbijana delna odločba je tudi zato nezakonita.

36. Prvi tožnik in druga tožnica še ugovarjata, da je 2. točka izreka napačna v delu, kjer je navedeno, da je parc. št. 1718 nastala iz 1719/1, kar ne drži glede na v postopku pridobljena identifikacijska potrdila (druga tožnica v tožbi povzema identifikacijsko potrdilo za k.o. ... iz leta 2005, po kateri so iz parc. št. 1719/1 nastale 1719/3, 1719/1 z različnimi vrstami rabe, in odločbo GURS z dne 18. 11. 2014, po kateri so iz ukinjene parc. št. 1719/1 nastale 1719/7, 1719/8, 1719/9, 1719/10, 1719/11, ki ju tudi prilaga k tožbi).

37. Organ je z 2. točko izreka izpodbijane delne odločbe med drugim odločil, da je prvi tožnik kot zavezanec za nepremičnine z naravnimi znamenitostmi - parcelo št. 1718 izmere 542 57 71 m2 kot del podržavljene parcele 1719/1...(...) dolžan plačati odškodnin...(...). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, na kakšen način je organ prišel do tega podatka, vendar pa bi iz priloženih listin druge tožnice kazalo, da (tudi) ta očitek drži. To pa pomeni, da ni jasno, o katerem delu podržavljene parc. št. 1719/1 je organ sploh odločil, torej je izrek nejasen, kar tudi predstavlja bistveno kršitev določb postopka (242. člen ZUP/86).

38. Prvi tožnik nadalje ugovarja, da je organ z odločitvijo le o delu nepremičnin, ki sestavljajo Dolino Triglavskih jezer, kršil načela učinkovitosti, ekonomičnosti in materialne resnice.

39. Po 215. členu ZUP/86 lahko pristojni organ, kadar se odloča o kakšni stvari v več točkah, pa so samo nekatere od njih zrele za odločitev, in kadar se pokaže za primerno, da se o teh točkah odloči s posebno odločbo, izda odločbo samo o teh točkah (delna odločba). Ker gre torej za diskrecijo organa, že iz tega razloga organu ni mogoče očitati zatrjevane kršitve, organ pa je v tej zadevi svojo odločitev v zadostni meri utemeljil, zato ta tožbeni ugovor ni utemeljen.

40. Prvi tožnik še ugovarja, da organ ni obrazložil svoje odločitve o zavrnitvi vračila nepremičnin v obliki nadomestnih zemljišč in glede zavrnitve predloga za prenos, zavrnil predlog druge tožnice za prenos nepremičnin parc. št. 1717/1, 1719/16, 1735/29, 1824/1 in 1735/3, k.o. ..., v začasno uporabo. To ne drži, saj je organ navedel razloge k 3. in 4. točki izreka na str. 15 odločbe ter navedel, da vračilo v obliki nadomestnih zemljišč ne pride v poštev glede na enajsti odstavek 27. člena ZDen, ter da prenos zemljišč v začasno uporabo ni možen, ker gre za nepremičnine, ki so v lasti države in jih glede na 85. člen ZON ni mogoče vrniti v naravi (pri slednjem se sodišče na tem mestu ne spušča v presojo, ali gre za pravilno stališče organa ali ne, se bo pa o tem opredelilo v nadaljevanju) in ker dejansko stanje še ni v celoti razčiščeno. Tudi ta tožbeni ugovor torej ni utemeljen.

V zvezi z napačno uporabo materialnega prava in (v določenem obsegu) nepopolnim oziroma zmotno ugotovljenim dejanskim stanjem:

41. Prvi tožnik ugovarja, da so bile v letu 1941 vse nepremičnine v vl. št. 599, k.o. ..., v zemljiški knjigi vpisane na Reichsgau Kartnen, torej Dežele Koroške, pri čemer pa iz spisne dokumentacije ni razvidno, da bi druga tožnica ravnala po vojni v skladu z ZRP.

42. Sodišče sodi, da je v zadevi, upoštevajoč ta ugovor, izostala ključna ugotovitev in sicer, ali je bila podana zahteva po ZRP, ki je kot podlaga za denacionalizacijo naveden v 22. točki 3. člena ZDen (ZRP, UL DFJ, št. 64/46 - gre za Zakon o potrditvi in spremembah Zakona o ravnanju z imovino, katero so lastniki morali zapustiti med okupacijo, ter z imovino, katero so jim odvzeli okupator ali njegovi pomagači (UL DFJ, št. 36/45), s praktično enako vsebino v za postopek denacionalizacije relevantnih določbah). Nepravilno je namreč stališče druge tožnice (glede na 22. točko 3. člena ZDen in sodno prakso), da se je ob upoštevanju Odloka o odpravi in razveljavljanju vseh pravnih predpisov, izdanih med okupacijo po okupatorjih in njihovih pomagačih; o veljavnosti odločb, izdanih v tej dobi; o odpravi pravnih predpisov, ki so veljali v trenutku okupacije po sovražniku (Uradni list DFJ, št. 4/45), na tej podlagi, ex lege vzpostavilo lastninsko stanje, kakršno je bilo pred okupacijo, torej zemljiškoknjižno nazaj v last druge tožnice, ne glede na to, da so očitno tudi povojni organi, v postopku podržavljenja premoženja druge tožnice, šteli obravnavane nepremičnine za njeno last. Zato tudi ni pomembno, da je bil Zakon o agrarni reformi in kolonizaciji sprejet prej (UL 64/45), saj je bilo premoženje podržavljeno z odločbo z dne 17. 9. 1947. Na podlagi ZRP je bil namreč predviden postopek pridobitve oziroma vrnitve lastnine bivšim lastnikom, torej aktivno ravnanje lastnika, saj se je moral lastnik s svojo zahtevo za vračilo premoženja obrniti na okrajno sodišče (2. člen ZRP). Avtomatizma ni bilo, kot meni s svojo navedbo o ex lege pridobitvi lastninske pravice druga tožnica. Takšno stališče izhaja tudi iz sodne prakse (sklep Vrhovnega sodišča, II Ips 149/2001 z dne 14. 6. 2001, sodba Upravnega sodišča RS, I U 422/2015 z dne 12. 1. 2016). Zato je tudi po presoji sodišča za pravilno uporabo prava ter ugotovitev relevantnih okoliščin to vprašanje ključno za rešitev v tej zadevi. Do tega vprašanja pa se upravni organ (kljub izraženemu ugovoru prvega tožnika v postopku) ni niti opredelil, niti ni pozval druge tožnice, da se o tem izjavi oziroma da izkaže, ali je postopala, kot to določa ZRP.

43. Prvi tožnik in druga tožnica ugovarjata napačni uporabi materialnega prava, točno 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen v povezavi s 85. členom ZON, saj menita, da so za vračilo obravnavanih nepremičnin podani pogoji za vračilo v naravi (pri čemer prvi tožnik ugovarja še, da druga tožnica ni sicer mogla biti lastnica vodnih zemljišč, ki se nahajajo na teh nepremičninah, zatorej tudi ji niso mogla biti podržavljena, druga tožnica pa temu nasprotuje in meni, da je bila ob podržavljenju tudi lastnica vodnih zemljišč, kot tudi (v zvezi z možnostjo vračila), da vodna zemljišča niso izvzeta iz pravnega prometa).

44. Po 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen nepremičnine ni mogoče vrniti, če je izvzeta iz pravnega prometa oziroma na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice. Člen 85 ZON pa določa, da nepremičnine na zavarovanih območjih in zemljišča, na katerih so naravne vrednote, ki so v lasti države, niso v pravnem prometu, razen v primerih, določenih z zakonom.

45. Zaključek organa, da gre v tem primeru za podane ovire za vračilo v naravi po zgoraj citiranih določbah, je napačen. Tako se je izrekla tudi že ustaljena upravnosodna praksa, na katero se sklicujeta tudi tožnika (npr. sodbe Upravnega sodišča RS, I U 1088/2009, I U 711/2011, I U 710/2011, I U 338/2010, sodba Vrhovnega sodišča RS, X Ips 338/2010). V sodbi, X Ips 338/2010 je Vrhovno sodišče med drugim zapisalo: ''Ne glede na to, da spadajo obravnavana zemljišča v območje TNP, določeno v ZTNP, sprejetem v času veljavnosti Zakona o naravni in kulturni dediščini (v nadaljevanju ZNKD), ki je predvidel razna posebna zaščitena območja kot del naravne in kulturne dediščine, za katere je uvedel različne javnopravne omejitve, razglasitev območja za narodni park in s tem za naravno znamenitost, še ne pomeni, da so zemljišča, ki so bila (nekoč) v družbeni lasti in so zdaj v državni ali občinski lasti, izvzeta iz pravnega prometa in da je zato podana ovira za njihovo vračanje v naravi v postopku denacionalizacije po 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen. Ne glede na 85. člen ZON, ki je sicer novejši zakon, pa je ZDen poseben zakon za vračanje podržavljenega premoženja, ki jamči kot osnovno obliko vračanja podržavljenega premoženja vračanje v naravi (2. člen ZDen). Zato so bistvene določbe ZDen in kot pravno odločilna je zgoraj citirana določba tretjega odstavka 18. člena ZDen, ki omogoča vračanje nepremičnin pod pogoji iz ZDen. Izjemoma se ne vračajo nepremičnine, glede katerih obstajajo ovire po 19. členu, kot je tudi citirana 3. točka prvega odstavka. Taka omejitev ob uveljavitvi ZDen za zemljišča v TNP ni veljala, saj je takrat veljal ZNKD, ki je v 51. členu določal, da spomenika ali znamenitosti v družbeni lastnini ni mogoče odtujiti iz družbene lastnine. Zato se naravne znamenitosti v postopku denacionalizacije načeloma vračajo. Sicer je pa Ustavno sodišče v odločbi, U-I-320/94 razlagalo 51. člen ZNKD tako, da nov ustavni sistem družbene lastnine ne pozna več, pri spremembi družbene lastnine v lastnino z znanimi lastniki pa smiselno ne gre za odtujevanje sredstev v družbeni lastnini. Lastninjenje že samo po sebi pomeni odpravo omejitev, ki so bile uvedene samo zaradi družbenolastninskega pravnega položaja. Tretji odstavek 18. člena ZDen torej načelno dopušča vračanje naravnih znamenitosti v naravi, 3. točka prvega odstavka 19. člena ZDen pa narekuje ugotavljanje izvzetosti iz pravnega prometa za vsako nepremičnino posebej. Sporne nepremičnine spadajo med zemljišča, ki so bila predmet bogate in natančne normativne dejavnosti, in vendar noben zakon ni izrecno določil, da taka zemljišča že zaradi tega, ker so na območju TNP, ne morejo biti predmet vračanja po ZDen oziroma drugih istovrstnih zakonih (npr. ZPVAS). Taka določba bi tudi grobo posegla v pričakovane pravice upravičencev do denacionalizacije, to pa bi bilo ustavnopravno sporno. Da takih določb v zakonih ni, dokazuje tudi bogata upravna in upravnosodna praksa, iz katere izhaja, da so bila kmetijska in stavbna zemljišča ter gozdovi v družbeni lastnini oziroma kasneje v državni in občinski lasti z območja TNP ves čas predmet vračanja v naravi po ZDen (saj so prešla v državno in občinsko last po drugih zakonih npr. Zakonu o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS, Zakonu o zadrugah, Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij in bila nato v nadaljevanju zato predmet vračanja - op. sod.) po tem oziroma enakovrstnih zakonih in so, kot je splošno znano, prejšnjim lastnikom vrnjena v zelo velikem obsegu. '' Sodišče pri tem še dodaja, da le v primeru, če bo pri reševanju te zadeve ugotovljeno, da so posamezne nepremičnine s posebnim aktom zavarovane po ZTNP-1 oziroma ZON kot naravna znamenitost oziroma naravni spomenik, bi prišla v poštev uporaba 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen.

46. V zvezi s ugovorom prvega tožnika glede lastništva voda oziroma vodnih zemljišč, podržavljenja ter vračanja po ZDen in nasprotnih argumentov druge tožnice v zvezi s tem pa sodišče zaradi učinkovitejšega reševanja zadeve v ponovnem postopku (če bo izvedba postopka to terjala) še dodaja: Po paragrafu 287 ODZ (ki je veljal tudi v času pridobitve nepremičnin druge tožnice (kot navaja prvi tožnik v letu 1939, kot tudi v času podržavljenja) z naslovom Ničije stvari, javno blago in državna imovina se ''stvari, ki so pripuščene vsem članom države v prisvojitev, imenujejo ničije stvari. One, ki so jim dopuščene le za rabo: ceste, veletoki, reke, morska pristanišča in morska obrežja, se imenujejo občno ali javno blago. Kar je določeno za pokritje državnih potrebščin, kakor: pravica kovati denar, ali poštne in druge vladarske pravice, komorno blago, rudniki in soline, davki in carine, se imenuje državna imovina.'' Jezer citirana določba posebej res ne omenja, vendar je po mnenju sodišča slednja treba prišteti k vodotokom, iz česar sledi, da so bila jezera že v času veljavnosti ODZ javno dobro. Vendar pa ODZ ni izključeval, da javno dobro ne bi moglo biti v zasebni lasti. Tako je v paragrafu 355 ODZ določeno, da ''so vse stvari vobče predmeti lastninske pravice in vsakdo, kogar zakoni izrečno ne izključujejo, je upravičen, da jo pridobi sam po sebi ali po drugem v svojem imenu''. V paragrafih 363 in nadaljnji pa so določene omejitve teh pravic in sicer paragraf 364 določa, da ''se lastninska pravica sploh izvršuje le tako, da se s tem ne posega v pravice koga drugega, niti se ne prestopajo utesnitve, ki so predpisane v zakonih za vzdrževanje in pospeševanje občnega blagra''. Tako tudi dr. Lojze Ude v članku Javno dobro (Časopis za kritiko znanosti, 1994, letnik 22, št. 168/169), ko navaja, da ''ODZ med stvari, ki spadajo v okvir javnega dobra uvršča zgoraj navedene stvari, glede ureditve pravnih razmerjih v zvezi z javnim dobrom pa je avstrijska ureditev podobna nemški: stvari, ki predstavljajo javno dobro, so lahko tudi v zasebni lasti. Za lastninska razmerja veljajo sicer splošni predpisi, kolikor jih seveda posebni javnopravni predpisi z uveljavitvijo splošne rabe ne izključujejo''. To pa tudi pomeni, da ugovor prvega tožnika, da druga tožnica ne bi mogla pridobiti javnega dobra (v tem primeru jezer) v zasebno last po pravilih ODZ, ne vzdrži sodne presoje.

47. Se pa sodišče strinja s prvim tožnikom, da je javno dobro (med katere nedvomno sodijo tudi jezera) izvzeto iz pravnega prometa in zato ne more biti predmet vračila v naravi. Po 10. členu ZV-1 so celinske vode tekoče vode in stoječe vode, med slednje pa sodijo tudi naravna jezera. 11. člen ZV-1 opredeljuje vodno zemljišče celinskih voda, tudi obseg vodnega zemljišča stoječih voda in še, da je po petem odstavku lahko vodno zemljišče v lasti osebe zasebnega ali javnega prava. V 15. členu ZV-1 je nadalje predpisano, da so celinske vode in vodna zemljišča naravno vodno javno dobro (prvi odstavek), da se status naravnega vodnega javnega dobra na vodnem zemljišču po uradni dolžnosti vpiše v zemljiško knjigo (peti odstavek), 21. člen ZV-1 pa določa pravni režim (med drugim) naravnega javnega dobra, pri čemer je v osmem odstavku navedeno, da vodno zemljišče v lasti države ni v pravnem prometu. Tudi po drugem odstavku 2. člena prej veljavnega ZV (UL SRS, št. 38/81) so naravni vodotoki, naravna jezera, naravni izviri, obalno morje, javni vodnjaki in vodna zemljišča dobrine v splošni rabi in družbena lastnina in torej niso mogli biti v zasebni lasti, kar pomeni, da se z določbo osmega odstavka 21. člena ZV-1 pravni režim ni spremenil. Iz povedanega zato nedvomno izhaja, da je za tovrstna zemljišča podana ovira po 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen, pri čemer sodišče pri tem opozarja še na 185. člen ZV-1 v zvezi s 182. členom ZV-1. 48. Druga tožnica še ugovarja, da je Upravna enota Radovljica priznala status stranke oziroma stranskega udeleženca Javnemu zavodu Triglavski narodni park, četudi ta ni uveljavljal svojega pravnega interesa oziroma pravne koristi.

49. Po 36. členu ZTNP-1 je upravljavec narodnega parka javni zavod, tj. JZ TNP. Ta kot javno službo ohranjanja narave na področju upravljanja narodnega parka opravlja tam navedene naloge na območju narodnega parka (42. člen ZTNP-1 in nadaljnji), pri čemer ima po drugem odstavku 46. člena istega zakona pravico in dolžnost zastopati interese narodnega parka v vseh upravnih in sodnih postopkih, katerih predmet je narodni park, in je v teh postopkih zastopnik javne koristi, saj je pristojen za izvajanje varstvenih ukrepov in nalog iz prej citiranih določb, ki se nanašajo na obravnavane nepremičnine. Že na tej podlagi je zato tudi po oceni sodišča mogoče pritrditi organu o pravilnosti odločitve priznanja statusa stranske ali stranskega udeleženca JZ TNP v postopku, zato ni mogoče sprejeti tožbenega ugovora, da JZ TNP ni izkazal svojega pravnega interesa za sodelovanje v postopku.

50. Glede na povedano sodišče ugotavlja, da je upravni organ kršil pravila postopka, napačno uporabil materialno pravo, v posledici pa zmotno in nepopolno ugotovil dejansko stanje, zato je sodišče tožbama prvega tožnika in druge tožnice ugodilo, odločbo na podlagi 1., 3., 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter na podlagi tretjega in četrtega odstavka istega člena vrnilo zadevo v reševanje organu, ki je za njeno odločanje pristojen, tj. Upravni enoti Radovljica. Pristojni organ bo moral pri reševanju zadeve slediti pravnemu mnenju sodišča in v ugotovitvenem postopku najprej razčistiti vprašanje vložitve zahteve po ZRP druge tožnice in nato v odvisnosti od rešitve tega vprašanja nadaljevati s postopkom vračanja podržavljenih nepremičnin. Sodišče pri tem še pripominja, da iz podatkov odločbe, kot tudi spisa, ni jasna ne lega in ne obseg naravnih jezer in vodnih zemljišč na obravnavanih nepremičninah, kar bo (med drugim) tudi treba ugotoviti (po potrebi z izvedencem ustrezne stroke) zaradi možnosti načina vračanja. Kot zaključno pa sodišče opozarja še na izpostavljen ugovor stranke z interesom Občine glede nemožnosti vračila nepremičnin zaradi ovire po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen.

51. Sodišče o zadevi ni odločilo na glavni obravnavi, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 (prva alineja drugega odstavka 64. člena ZUS-1). V upravnem sporu je sodelovala tudi Občina kot stranska udeleženka (stranka z interesom), vendar se je strinjala z navedbami prvega tožnika, hkrati tudi ni podala nobenega predloga v zvezi s tožbama. Prvi tožnik ni predlagal izvedbe glavne obravnave, kot tudi ni predlagal dokazov, ki naj bi se na glavni obravnavi izvedli. Druga tožnica je izvedbo glavne obravnave predlagala, kot dokaze pa predlagala vpogled v upravni spis ter listine, ki jih je priložila k tožbi, slednje pa so del upravnega spisa oziroma gre za judikate. Te listine pa je sodišče presodilo v okviru presoje zakonitosti in pravilnosti izpodbijanega akta.

K IV. točki izreka:

52. Odločitev o ugoditvi stroškovnega zahtevka druge tožnice temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in na 154. členu Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 22. členom ZUS-1. Po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, se tožniku, če je sodišče ugodilo tožbi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravilo ali ugotovilo nezakonitost izpodbijanega upravnega akta, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek, določen s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po drugem odstavku 3. člena tega Pravilnika se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 285 EUR. Iz tožbe druge tožnice izhaja, da je pooblaščenec druge tožnice odvetniška družba, ki je zavezanka za DDV, zaradi česar je sodišče drugi tožnici priznalo 347,70 EUR stroškov postopka.

K V. točki izreka:

53. Vprašanja povrnitve stroškov postopka strank z interesom (v tem svojstvu je druga tožnica nastopala v I U 1745/2018) ZUS-1 ne ureja, zato se glede tega vprašanja uporablja ZPP. Druga tožnica je v odgovoru na tožbo predlagala ugoditev tožbi prvega tožnika in s svojim predlogom tudi uspela, kar bi glede na načelo uspeha po 154. členu ZPP sicer pomenilo, da ji gredo tudi stroški odgovora na tožbo v zadevi I U 1745/2018, vendar se po 155. členu ZPP priznajo le tisti stroški, ki so bili potrebni za pravdo. Ker je sodišče ocenilo, da navedbe druge tožnice kot stranke z interesom niso bistveno prispevale k razjasnitvi zadeve, sodišče drugi tožnici stroškov odgovora na tožbo v I U 1745/2018 na tej podlagi ni prisodilo.