Jedro

Tožnik velja za otrokovega očeta (86. člen ZZZDR). Tudi v postopku izdelano izvedeniško mnenje dokazuje izredno veliko verjetnost, da tožnik je otrokov oče, zato z njim tožnik zakonske domneve, da je otrokov oče, ni mogel uspešno izpodbiti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, naj se ugotovi, da ni oče dne 26.9.1991 rojene D. P. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki v znesku 47.239 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.11.1998 dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano pravnomočno sodbo pritožbo tožeče starnke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Izpodbijana sodba nima razlogov. Zato je ni mogoče preizkusiti. Izvedensko mnenje očetovstva ne dokazuje, druge metode, s katerimi se tudi lahko ugotavlja očetovstvo, pa niso bile uporabljene. Nobeno od sodišč ni pojasnilo, zakaj je verjelo le izpovedbi matere otroka, izpovedbi tožeče stranke pa ne. Tožeča stranka vztraja pri trditvi, da je sorodnost dednih zapisov tožeče stranke in mladoletne toženke le naključna. Tožnik se je zdravil zaradi neplodnosti. Zato vztraja pri trditvi, da mladoletne toženke ni mogel zaploditi. Sicer pa zdravstvena kartoteka o zdravljenju otrokove matere in tožnika sploh ni urejena. Vse povedano predstavlja kršitve postopka. Ker pa brez dvoma obstoji upravičen dvom o tem, da je tožnik res otrokov oče, bi moralo sodišče upoštevati tudi določbo 397. člena ZPP. Reviziji naj se ugodi, obe sodbi razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V postopku, ki je bil opravljen na podlagi 390. člena ZPP/77, nasprotna stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je glede na določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (ZPP/99) pri odločanju v tej zadevi uporabilo predpise Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP/77).

Mladoletna toženka je bila rojena v času trajanja zakonske zveze. Zato velja toženec za njenega očeta (86. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR).

Tožnik, ki misli, da ni otrokov oče, je očetovstvo izpodbijal (96. člen ZZZDR). Dokazno breme, da ni oče otroka, je bilo na njegovi strani.

Sodišči sta tekom postopka izvedli vse predlagane dokaze. Zato ni korekten revizijski očitek tožeče stranke, da bi se lahko tudi z drugimi dokazi (vendar pa med postopkom nikoli predlaganimi) ugotovilo, da ne more biti otrokov oče. Tožeča stranka izpodbija pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje le iz razloga bistvenih kršitev pravdnega postopka. Vendar pa revizijsko sodišče ugotavlja, da ni podana nobena od kršitev, ki jih zatrjuje revizija.

Izpodbijana pravnomočna sodba vsebuje (tako kot tudi sodba sodišča prve stopnje) vse razloge o odločilnih dejstvih. Preizkus pravnomočne sodbe je zato mogoč. Pavšalna in z ničemer obrazložena revizijska trditev, da temu ni tako, zato ni utemeljena.

Tožnik velja za otrokovega očeta (že omenjeni 86. člen ZZZDR). Tudi v tem postopku izdelano izvedeniško mnenje dokazuje izredno veliko verjetnost, da tožnik je otrokov oče. S tem mnenjem zato tožnik zakonske domneve, da je otrokov oče, ni mogel uspešno izpodbiti.

Tožnik ima sicer prav, ko trdi, da obstajajo še druge metode ugotavljanja očetovstva (ki se lahko uporabijo tudi v sporih izpodbijanja očetovstva ali materinstva), vendar pa pri tem prezre, da v postopku ni predlagal izvedbe dokaza z drugimi metodami.

Revizijske trditve, da je sodišče verjelo le otrokovi materi, tožeči stranki pa ne, izpodbijajo dokazno oceno nižjih sodišč in s tem v postopku pred tema sodiščema ugotovljeno dejansko stanje. To pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (tretji odstavek 385. člena ZPP/77). Enako velja za tožnikovo vztrajanje, da se je zdravil zaradi neplodnosti. V postopku pred nižjima sodiščema je bilo namreč ugotovljeno, da se je zaradi neplodnosti zdravila otrokova mati.

Nesprejemljiva je tudi revidentova zahteva, da naj revizijsko sodišče zato, ker tožnik dvomi v to, da so bila dejstva, na katera se opira izpodbijana sodba, pravilno ugotovljena, uporabi določbo 397. člena ZPP/77. Določbo 397. člena ZPP/77 je namreč revizijsko sodišče lahko uporabilo le pri odločanju o reviziji, ki je bila vložena v sporu iz 5. točke četrtega odstavka 382. člena ZPP/77 (premoženjski spori zaradi neenakopravnega položaja na enotnem trgu). Spor do katerega pride zato, ker tisti, ki velja za otrokovega očeta, misli, da ni otrokov oče, pa ni niti premoženjski spor niti nima nič skupnega z enakopravnim položajem na enotnem trgu.

Po povedanem se je pokazalo, da v reviziji uveljavljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. V okviru uradnega preizkusa (386. člen ZPP/77) je revizijsko sodišče še ugotovilo, da sodišči druge in prve stopnje nista zagrešili bistvene kršitve postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77. Zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP/77).