Jedro

Obtoženi je nedvomno izvrševal verbalno kot tudi fizično nasilje nad oškodovanko, vendar je bilo nasilje, predvsem verbalno, vsaj deloma vzajemno, prav tako oškodovankin strah ni dosegal praga intenzivnosti, ki se zahteva za izpolnitev podrejenega položaja. Glede na njune stike, ki so tudi med posameznimi epizodami nasilja ter celo med veljavnostjo ukrepa prepovedi približevanja potekali tudi na pobudo oškodovanke, ni mogoče z gotovostjo trditi, da bi se oškodovanka obtožencu uklanjala oziroma postala objekt izvajanja nasilja, ki se mu niti ne bi mogla ali ne znala izogniti, temveč se je z njim družila na podlagi lastne svobodne volje in odločitve. Pritožbeni senat zaključuje, da je tako podan vsaj razumen dvom o obstoju podrejenega položaja oškodovanke v konkretnem razmerju z obtoženim, kar pomeni, da mu kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 ni dokazano.

V konkretni zadevi je obtoženčevo izjavo, da "ima ror, s katerim bo vse navrtal", nedvomno treba razumeti kot grožnjo s smrtjo z uporabo strelnega orožja, kar objektivno gledano predstavlja grožnjo, zmožno povzročiti vznemirjanje ali občutek strahu za življenje ali telesno celovitost pri vsaki povprečni osebi. Zakonski znak resnosti grožnje je tako podan, posebej upoštevaje, da med oškodovancem in obtoženim ni šlo za neko tesno razmerje in medsebojno poznavanje osebnih lastnosti in značilnosti, po podatkih spisa pa je bil obtoženi ob izreku grožnje tudi razburjen zaradi domnevnih spolnih odnosov C. C. z B. B. Obtoženca tudi ne ekskulpira dejstvo, da je oškodovanec povedal, da se izrečene grožnje ni ustrašil. Ne gre spregledati, da predstavlja alternativno obliko izvršitve tega kaznivega dejanja poleg namena ustrahovanja tudi namen vznemirjanja. Oškodovanec je namreč izrecno povedal, da je izrečena obtoženčeva izjava pri njem vzbudila nelagodje, bil je jezen na obtoženca, pomislil je na splošne dogodke iz časopisov, ko ljudje grozijo, nato pa te grožnje uresničijo, tudi sam je v preteklosti že bil žrtev roparjev, ki so ga zvezali in mu grozili s pištolo, zato mu take grožnje res niso v redu.

Izrek

I. Ob reševanju pritožbe okrožne državne tožilke in zagovornika obtoženca se pritožbi zagovornika deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbah o krivdi, kazenski sankciji, stroških postopka in odločbi o premoženjskopravnem zahtevku spremeni tako: - da se obtoženega iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprosti obtožbe, da naj bi „1. v drugi trajnejši življenjski skupnosti z drugim grdo ravnal, ga pretepal in z njim boleče in ponižujoče ravnal ter ga zalezoval in ga s tem spravljal v podrejen položaj, dejanje pa je bilo storjeno tudi proti osebi, s katero je storilec živel v drugi trajnejši skupnosti, ki je razpadla, je pa dejanje s to skupnostjo povezano, s tem, da je od začetka leta 2016 do 13. 3. 2020, v E. na F. ulici in v G., B. B., s katero sta bila v zunajzakonski skupnosti do 16.1.2019, večkrat zmerjal in žalil, da je »cipa, prašiča, drolja, kurba, da si želi, da rodi mrtvega otroka, da naj crkne, da je debela, zavaljena in nesposobna«, jo vsaj desetkrat s plosko roko ali s pestjo udaril po obrazu in v rebra, jo najmanj desetkrat poslal iz njunega doma, da je jokala, da ne bi ostala zunaj, ji pregledoval telefon, da je videl, s kom komunicira, prav tako: - jo je točno neugotovljenega dne poleti 2016 zmerjal in žalil s prej navedenimi žaljivkami, ji pregledal mobilni telefon, da ugotovi, s kom si je dopisovala ali pošiljala emaile, jo z rokami tolkel po obrazu in jo večkrat boksnil v predel reber, - po 16.1.2019, ko je njuna zunajzakonska skupnost že razpadla, pa jo je večkrat zmerjal in žalil s prej navedenimi žaljivkami ter ji pisal: »pička ena hinavska, kurba (lažniva, neumna, pofukana, smrdljiva, ušiva, dvolična ničvredna, zajebana), prašiča (hinavska, lažniva, zabita), cipa (smrdljiva, hinavska), smet smrdljiva, gnoj hinavski, kuzla, fukara lažniva, prokleta podla smet mrtva, crkn lajdra, umri, pohabi se, bom gobec stolkel, lahk ti pa tudi obe roke polomim, gnoj, gobec ti bom razbil prašiča, smet izkoriščevalska, krvavo boš scala...«, se pogosto vozil pred njenim domom na naslovu H. v G. in vpil, da je »drolja in cipa«, ji grozil, da jo bo sklofutal, ji v mesecu septembru ali oktobru 2019 zagrozil, da jo bo ubil s pištolo, dne 21.12.2019 pa je prišel do nje domov, jo sklofutal in brcnil v stegno leve noge, da je imela modrico, prav tako ji je pregledoval telefon, da je videl, s kom komunicira, ter spremljal njeno lokacijo po GPS-u, tako tudi dne 13.3.2020, ko jo je po tem, ko je videl, kje se nahaja, poklical in ji zagrozil, da bo prišel v lokal, da jo bo sklofutal, ter jo pri tem žalil s prasico, ko pa je prišel v lokal I. na J. v K., se je B. B. skrila v skladišče, on pa je prišel za njo in od nje zahteval telefon, skočil nanjo, jo odrinil in ji iz rok vzel telefon, pri čemer jo je zadel v obraz, da je krvavela in je poiskala zdravniško pomoč; s takšnim ravnanjem pa je B. B. spravljal v podrejen položaj in je tako trpela večletno psihično in fizično nasilje nad njo, tudi po tem, ko je njuna izvenzakonska skupnost že razpadla, saj se je počutila grozno, bilo jo je strah ter se je A. A. bala, saj ni vedela, česa je še sposoben, zaradi česar se dejanj iz strahu pred njim ni upala prijaviti policiji vse do decembra 2019 in je prejete poškodbe skrivala, med drugim je tudi glede poškodb z dne 27.2.2018 ob zdravniški obravnavi navajala, da je padla, prav tako jo je bilo sram in se je počutila prizadeto.“, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1; - pri dejanju pod točko 2. se iz opisa izpusti besedilo: „in prestrašen“; - se v izrečeni pogojni obsodbi ob nespremenjeni določeni kazni 1 (enega) leta zapora za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1 zniža določena kazen za kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 na 2 (dva) meseca zapora in določena enotna zaporna kazen zniža na 1 (eno) leto in 1 (en) mesec zapora, preizkusna doba pa zniža na 2 (dve) leti, pri čemer se ukrep varstvenega nadzorstva po 63. členu KZ-1 in navodilo, da obiskuje posvetovanje na Društvu za nenasilno komunikacijo po 2. točki tretjega odstavka 65. člena KZ-1 ne izreče. - v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 se oškodovanko po tretjem odstavku 105. člena ZKP napoti na pravdo; - v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, če se dajo ti stroški izločiti iz skupnih stroškov, obremenjujejo proračun.

II. V preostalem se pritožba zagovornika zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 in hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1 zoper oškodovanko B. B. ter grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 zoper oškodovanca C. C. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je za kaznivo dejanje nasilja v družini določilo kazen enega leta zapora, za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe kazen enega leta zapora in za kaznivo dejanje grožnje kazen štiri mesece zapora, mu določilo enotno kazen dveh let in dveh mesecev zapora, ki se ne bo izrekla, če obtoženec v preizkusni dobi petih let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Ob pogojni obsodbi je obtožencu izreklo ukrep varstvenega nadzorstva za čas petih let ter izreklo navodilo, da obiskuje posvetovanja na Društvu za nenasilno komunikacijo. Oškodovanko B. B. je s premoženjskopravnim zahtevkom na podlagi drugega odstavka člena 105 ZKP napotilo na pravdo ter odločilo, da je obtoženi dolžan povrniti stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

2. Zoper sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona v zvezi s 5. točko 372. člena ZKP. Predlagala je spremembo sodbe v delu, ki se nanaša na izrečeno pogojno obsodbo tako, da se ob nespremenjeni petletni preizkusni dobi in izrečenem ukrepu varstvenega nadzorstva za čas petih let in navodilu obiskovanja posvetovanja na Društvu za nenasilno komunikacijo obtožencu določena enotna kazen v izrečeni pogojni obsodbi zniža na dve leti zapora.

3. Zoper sodbo se je pritožil tudi zagovornik obtoženega zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, napačne uporabe materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlagal je, da višje sodišče pritožbi ugodi ter obtoženega oprosti obtožbe, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Pritožba zagovornika je delno utemeljena, pritožba okrožne državne tožilke pa je glede na spremembo izpodbijane sodbe postala brezpredmetna.

**Glede kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1**

5. Skladno z jezikovno in logično razlago je spravljanje v podrejen položaj eden izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 in ne le ena izmed njegovih izvršitvenih oblik, kar je že večkrat potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS.1

6. Spravljanje v podrejen položaj ne pomeni zgolj ciljnega ravnanja, s katerim si ena oseba podreja drugo tako, da ta upošteva njeno voljo oziroma zahteve, ampak tudi kot ravnanje, ko izvajanje nasilja žrtev spravi v ponižujoč, podrejen položaj, ko se žrtev storilcu uklanja, oziroma položaj, ko postane žrtev objekt izvajanja nasilja, ki se mu niti ne more ali ne zna izogniti. Takšen položaj storilec ustvari, ko pri žrtvah povzroči bodisi nemoč, strah ali vznemirjenje večje intenzivnosti in trajanja.2

7. V konkretni zadevi zakonski znak spravljanja v podrejen položaj oškodovanke ni dokazan. Očitana posamezna ravnanja obtoženca sicer so dokazana, vendar je po oceni pritožbenega senata za presojo podrejenosti oškodovanke nujno upoštevati tudi njena ravnanja, njeno obnašanje ter njene odzive, kot to utemeljeno opozarja pritožba obrambe.

8. Oškodovanka je sama na zaslišanju tako v preiskavi kakor tudi na glavni obravnavi povedala, da je bilo njuno razmerje z obtožencem burno, da sta se veliko kregala, bila sta ljubosumna eden na drugega. Prepiri so bili obojestranski, tudi ona je njemu izrekala žaljivke kot so kreten, prasec in narkoman. Povedala je, da sta se dostikrat stepla, pri čemer je oškodovanka v obrambi obtoženca vsekala nazaj.

9. Glede njenega dojemanja obtoženca je povedala, da je to človek, ki veliko govori, s čimer si želi pridobiti pozornost, in malo naredi, ter da v 99% svojih groženj ne uresniči. Glede občutenja strahu do obtoženega ni bila prepričljiva, saj je dejala, da se ga po eni strani boji, po drugi pa ne.

10. Glede medsebojnih stikov je povedala, da se je petkrat odselila od obtoženca, vendar se je vedno vrnila nazaj k njemu. Tudi potem, ko se je odselila za stalno, ga je občasno še vedno obiskovala. V času veljavnosti ukrepa prepovedi približevanja obtoženca oškodovanki je oškodovanka potrdila, da sta imela stike, ki so bili na pobudo obeh, ti stiki pa so bili tako v obliki SMS sporočil kakor tudi klicev, prav tako pa sta imela tudi intimni odnos, sodišče druge stopnje ne najde nobenih indicev, da le-ta ni bil konsenzualen.

11. Upoštevaje navedeno pritožbeni senat ugotavlja, da je obtoženi nedvomno izvrševal verbalno kot tudi fizično nasilje nad oškodovanko, vendar je bilo nasilje, predvsem verbalno, vsaj deloma vzajemno, prav tako oškodovankin strah ni dosegal praga intenzivnosti, ki se zahteva za izpolnitev podrejenega položaja. Glede na njune stike, ki so tudi med posameznimi epizodami nasilja ter celo med veljavnostjo ukrepa prepovedi približevanja potekali tudi na pobudo oškodovanke, ni mogoče z gotovostjo trditi, da bi se oškodovanka obtožencu uklanjala oziroma postala objekt izvajanja nasilja, ki se mu niti ne bi mogla ali ne znala izogniti, temveč se je z njim družila na podlagi lastne svobodne volje in odločitve. Pritožbeni senat zaključuje, da je tako podan vsaj razumen dvom o obstoju podrejenega položaja oškodovanke v konkretnem razmerju z obtoženim, kar pomeni, da mu kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 ni dokazano.

12. Pritožbeni senat je nadalje presojal, ali iz opisa pod točko 1 izpodbijane sodbe izhaja izpolnitev zakonskih znakov katerega drugega kaznivega dejanja. Ob tem je ugotovil, da bi del opisa: „... _ji v mesecu septembru ali oktobru 2019 zagrozil, da jo bo ubil s pištolo_,“ lahko ustrezal biti kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. V zvezi s tem je obtoženi odkrito dopustil možnost, da je rekel oškodovanki, da jo bo ubil, pri čemer naj bi tudi ona njemu rekla, da ga bo zaklala. Zavrnil je, da bi kadarkoli posedoval pištolo. Oškodovanka je povedala, da ji je grozil tudi s pištolo, pri čemer kakršnegakoli orožja pri njem v vseh letih, ko sta bila skupaj, ni našla. Dodala je še, da kadar ima obtoženi slab dan, takrat izreče vse mogoče. Po presoji pritožbenega senata glede na ugotovljeno dejansko stanje ni dokazan zakonski znak resnosti grožnje. Umestitev te izjave v kontekst opredeljenega kontinuiranega in dalj časa trajajočega burnega odnosa med obtoženim in oškodovanko ter njunega medsebojno agresivnega in čustveno nabitega načina komunikacije pokaže, da tej izjavi ni mogoče pripisati resnosti, kot se zahteva skladno s prvim odstavkom 135. člena KZ-1. Kljub temu, da grožnja s pištolo objektivno predstavlja resno grožnjo, katera bi pri vsakem povprečnem oškodovancu povzročila negativna občutenja, jo je potrebno umestiti v siceršnji običajni način občevanja med obtoženim in B. B.; upoštevaje vse izpostavljeno v točki 11 te odločbe izrečena obtoženčeva grožnja izgubi potrebni atribut resnosti.

13. Skladno s povedanim je pritožbeni senat na podlagi prvega odstavka 394. člena v zvezi s 3. točko 358. člena ZKP izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 spremenil tako, da je obtoženega oprostil obtožbe storitve tega kaznivega dejanja.

14. Druga alineja 1. točke izreka izpodbijane sodbe predstavlja opis dela kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 pa tudi opis samostojnega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1. Glede na to, da je bil obtoženi oproščen obtožbe storitve kaznivega dejanja nasilja v družini, ne pa tudi kaznivega dejanja hude telesne poškodbe, je pritožbeni senat to alinejo izpustil iz izreka te sodbe.

15. Posledično se ukrep varstvenega nadzorstva po 63. členu KZ-1 in navodilo, da naj obtoženi obiskuje posvetovanje na Društvu za nenasilno komunikacijo po 2. točki tretjega odstavka 65. člena KZ-1 ne izrečeta, skladno s tretjim odstavkom 105. člena ZKP se oškodovanko s premoženjskopravnim zahtevkom v tem delu napoti na pravdo, v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, pa stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, če se dajo ti stroški izločiti iz skupnih stroškov, obremenjujejo proračun. Vse navedeno je posledica izreka oprostilne sodbe za kaznivo dejanje po prvem odstavku člena 191 KZ-1; v delu glede stroškov in premoženjskopravnega zahtevka neposredna posledica zakonskih določb, v delu, ki se nanaša na neizrek varstvenega nadzorstva in navodila pa posledica ocene, da je obtoženčev način funkcioniranja v medsebojnih odnosih bil pogojen s konkretnim razmerjem, katerega vrsto in vsebino je v bistvenem sooblikovala tudi oškodovanka sama.

**Glede kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 123. členu KZ-1**

16. Kljub temu, da je oškodovanka vse do začetka tega kazenskega postopka zanikala, da bi ji obtoženi prizadejal poškodbo levega očesa, je tudi po oceni pritožbenega senata očitano kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1 obtoženemu dokazano.

17. Zanikanje o resničnem mehanizmu nastanka telesne poškodbe takšne stopnje, ki je terjala večdnevno bolnišnično zdravljenje, je še posebej v primerih, ko je prizadejana s strani izvenzakonskega partnerja, povsem življenjsko-izkustveno mogoče pripisati sramu, kot je to pojasnila oškodovanka. Tudi sicer pritožbeni senat ne vidi razlogov, da oškodovanki ne bi verjel, da je predmetna huda telesna poškodba nastala tako, kot se to obtožencu očita z obtožbo – oškodovanka je ves čas postopka v bistvenem izpovedovala enako, njeno verodostojnost še posebej izkazuje dejstvo, da je glede odnosa z obtoženim odkrito izpovedala, da so bile žaljivke obojestranske, da je bila tudi ona ljubosumna ter da se je kljub izkazanemu nasilju še vedno vračala k njemu ter imela stike z njim na lastno pobudo tudi v času izvajanja ukrepa prepovedi približevanja. Tudi priča E. E. je povedala, da je bila oškodovanka, ko jo je poklicala iz bolnišnice v času zdravljenja predmetne poškodbe, vidno pretresena, pri čemer je priča sklepala, da je poškodba nastala v posledici ravnanja obtoženega, čeprav ji je oškodovanka takrat povedala drugače. 18. Oškodovankine verodostojnosti ne uspejo ovreči pritožbene navedbe obrambe o njeni nekonsistentnosti glede izpovedovanja o nezavesti. Najprej je treba pojasniti, da oškodovanka na zaslišanju v preiskavi kot tudi na glavni obravnavi ni trdila, da je bila v nezavesti. Na glavni obravnavi dne 6. 10. 2020 je navajala delno izgubo spomina, pri čemer je izrecno zanikala, da bi bila ob kritičnem dogodku dne 27. 2. 2018 nezavestna. Navajanje nezavesti ob sprejemu v bolnišnico je tako možno pripisati šoku, ki ga je doživela ob poškodbi, prav tako pa ne gre spregledati, da je bila oškodovanka ob dogodku nekoliko vinjena, kot je tudi sama povedala.

19. Nadalje je verjetni mehanizem nastanka očitane poškodbe opisal izvedenec dr. D. D. Tudi po pripombah obrambe na izvedensko mnenje je vztrajal, da je poškodba najverjetneje nastala v posledici obtoženčevega udarca. Ne držijo poenostavljene pritožbene navedbe, da naj bi ob predočitvi izvedencu, da se je oškodovanka udarila ob prečno kovinsko palico, izvedenec navajal, da obstaja zgolj 50% možnosti za nastanek poškodbe v posledici udarca s pestjo, znatno višji od 20% verjetnosti pa naj bi bil nastanek poškodbe ob udarcu v kovinsko prečko. Tudi po predočitvi te obrambne navedbe je izvedenec v svojem dopolnilnem mnenju in zaslišanju na glavni obravnavi pojasnil, da je manj verjetno, da bi prišlo do izoliranega zloma dna očesne votline od udarcu v ograjo, čeprav tega ni mogel izključiti. Obrazložil je, da gre za posebno obliko poškodbe, ki je posledica povečanega pritiska v očesni votlini zaradi pritiska na oko in ne direktnega udarca predmeta v kost, zato mora biti predmet tak, da lahko potisne oko v notranjost očesne votline. Pojasnil je, da je v več kot polovici primerov vzrok tovrstne poškodbe udarec s pestjo. Na izrecno vprašanje zagovornika glede možnosti nastanka takšne poškodbe ob udarcu v kovinsko palico je odvrnil, da se 10 do 20% tovrstnih poškodb zgodi ob padcu na različne predmete oziroma površine, zato ni mogel potrditi, da bi udarec v palico predstavljal večjo možnost nastanka te poškodbe, kot to zmotno prikazuje pritožnik.

20. Izvedenec dr. D. D. torej ni mogel s stopnjo gotovosti potrditi očitanega mehanizma nastanka očitane telesne poškodbe, kar nenazadnje niti ni njegova naloga, je pa razumljivo in strokovno obrazložil, da je verjetnost za njen takšen nastanek več kot polovična, pri tem pa je verjetnost nastanka poškodbe na način, kot to zatrjuje obramba, znatno nižja in tako po oceni pritožbenega senata tudi malo verjetna. Upoštevaje izvedenčeve ugotovitve ter predvsem izpoved oškodovanke se tudi pritožbeni senat pridružuje ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da je očitano kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po 123. členu KZ-1 obtožencu dokazano z gotovostjo.

21. Upoštevaje vse navedeno je pritožbene navedbe v tem delu sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljene.

**Glede kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1**

22. Obrambno pritožbeno zatrjevanje o neizpolnjenosti zakonskega znaka resnosti grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 ob sklicevanju na dejstvo, da oškodovanec ni bil prestrašen in da groženj ni vzel resno, ni utemeljeno. Pritožbeni senat (ponovno) pojasnjuje, da je zakonski znak resnosti grožnje izpolnjen, kadar je grožnja _objektivno_ zmožna povzročiti vznemirjenje ali občutek strahu za življenje ali telesno celovitost oškodovanca3, pri čemer pa je poleg vrste in vsebine grožnje treba upoštevati tudi konkretni kontekst, v katerem je bila izrečena Glede na to, da je kaznivo dejanje grožnje abstraktno ogrozitveno dejanje, subjektivni učinek na oškodovanca ni bistven. To pomeni, da se za izvršitev tega kaznivega dejanja ne zahteva, da bi se oškodovanec dejansko počutil ogroženega ali prestrašenega, temveč zadostuje, da je grožnja objektivno zmožna ustvariti tako ustrahovanje ali vznemirjenje4; ni pa dileme, da nastanek subjektivnega negativnega občutka pri oškodovancu utrjuje oceno o resnosti grožnje.

23. V konkretni zadevi je obtoženčevo izjavo, da „_ima ror, s katerim bo vse navrtal_“, nedvomno treba razumeti kot grožnjo s smrtjo z uporabo strelnega orožja, kar objektivno gledano predstavlja grožnjo, zmožno povzročiti vznemirjanje ali občutek strahu za življenje ali telesno celovitost pri vsaki povprečni osebi. Zakonski znak resnosti grožnje je tako podan, posebej upoštevaje, da med oškodovancem in obtoženim ni šlo za neko tesno razmerje in medsebojno poznavanje osebnih lastnosti in značilnosti, po podatkih spisa pa je bil obtoženi ob izreku grožnje tudi razburjen zaradi domnevnih spolnih odnosov C. C. z B. B. Pritožbene navedbe, da naj bi bil obtoženi kritičnega dne zelo slabe volje in vznemirjen ter da je govoril marsikaj in vsevprek, na pravilnost presoje sodišča prve stopnje tako ne morejo vplivati.

24. Obtoženca tudi ne ekskulpira dejstvo, da je oškodovanec povedal, da se izrečene grožnje ni ustrašil. Ne gre spregledati, da predstavlja alternativno obliko izvršitve tega kaznivega dejanja poleg namena ustrahovanja tudi namen vznemirjanja. Oškodovanec je namreč izrecno povedal, da je izrečena obtoženčeva izjava pri njem vzbudila nelagodje, bil je jezen na obtoženca, pomislil je na splošne dogodke iz časopisov, ko ljudje grozijo, nato pa te grožnje uresničijo, tudi sam je v preteklosti že bil žrtev roparjev, ki so ga zvezali in mu grozili s pištolo, zato mu take grožnje res niso v redu.

25. Konkretni dela opisa tega kaznivega dejanja pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe vsebuje navedbo, da je bil _„zaradi izrečenih groženj C. C. vznemirjen in prestrašen_“. Ker, kot že povedano, v postopku ni bilo dokazano, da bi bil oškodovanec tudi prestrašen, je pritožbeni senat skladno s prvim odstavkom 394. člena ZKP pri dejanju pod 2. točko iz opisa izpustil besedilo: _„in prestrašen_“. Posledično je obtožencu za kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 določeno kazen znižal na dva meseca zapora, kar ustreza z gotovostjo ugotovljeni kriminalni količini.

Glede kazenske sankcije

26. Upoštevaje za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1 nespremenjeno določeno kazen zapora enega leta ter za kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 znižano kazen zapora dveh mesecev, je pritožbeni senat skladno z določbami 53. člena KZ-1 obtožencu določeno enotno kazen zapora znižal na eno leto in en mesec zapora, preizkusno dobo pa znižal na dve leti. Pri določitvi znižane enotne zaporne kazni je sodišče druge stopnje upoštevalo kriminalno količino in način izvršitve v zvezi s kaznivim dejanjem na škodo C. C. in B. B. ter nekaznovanost obtoženca in odmik od oškodovanke v aktualnem času (točka 18 obrazložitve izpodbijane sodbe). Znižanju preizkusne dobe je botrovalo predvsem dejstvo, da je bil obtoženi oproščen kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, ki je po prepričanju pritožbenega senata predstavljalo bistveno kriminalno količino.

27. Upoštevaje vse predhodno navedeno je pritožbeni senat izrekel oprostilno sodbo v delu kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku člena 191 KZ-1, posegel v opis kaznivega dejanja na škodo C. C., izreku oprostilne sodbe prilagodil odločbo o premoženjskopravnem zahtevku ter stroških kazenskega postopka, znižal določeno zaporno kazen za kaznivo dejanje po prvem odstavku člena 135 KZ-1 in enotno zaporno kazen ter skrajšal preizkusno dobo in odločil, da se varstveno nadzorstvo z navodilom ne izreče. V preostalem je pritožbo zagovornika zavrnil kot neutemeljeno in, ker ni ugotovil kršitev, na katere je dolžan paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek člena 383 ZKP), v nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdil. **Glede pritožbe okrožne državne tožilke**

28. Okrožna državna tožilka se je pritožila izključno zaradi kršitve določbe prvega odstavka 58. člena KZ-1 v škodo obtoženca, saj je bila z izpodbijano sodbo v okviru pogojne obsodbe določena enotna kazen dveh let in dveh mesecev zapora, pri čemer niso bili podani pogoji iz petega odstavka 58. člena KZ-1, ki bi utemeljevali določitev kazni v trajanju nad dve leti.

29. Glede na to, da je pritožbeni senat obtoženca oprostil obtožbe enega izmed očitanih kaznivih dejanj, pri čemer mu je posledično v okviru pogojne obsodbe določil tudi nižjo enotno kazen zapora enega leta in enega meseca, ki vsekakor je znotraj meja, ki jih določa prvi odstavek 58. člena KZ-1, je pritožba okrožne državne tožilke postala brezpredmetna.

1 Na primer sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 52403/2011-277 , z dne 3. 12. 2015, in I Ips 194/2009, z dne 3. 9. 2009. 2 Sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 57293/2010-60, z dne 21. 3. 2013, in Ips 194/2009, z dne 3. 9. 2009. 3 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 54545/2011-77 , z dne 11. 12. 2014. 4 Korošec, D. et. al, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 1. knjiga, Ljubljana 2018, str. 604.