Jedro

Ob visoki stopnji verjetnosti, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, tudi podatek o tem, da se nahaja v drugih kazenskih postopkih zaradi enakih kaznivih dejanj, predstavlja eno od okoliščin, ki skupaj z ostalimi utemeljuje oceno o ponovitveni nevarnosti. Sklepa o ponovitveni nevarnosti pa ni mogoče utemeljiti s podatkom o sumu storitve kaznivega dejanja, ki je še v fazi policijske preiskave in sodišče o uvedbi kazenskega postopka sploh še ni odločilo.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega M.N. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom Okrožnega sodišča v Celju je bil zoper obdolženega M.N. v zvezi s kaznivim dejanjem ropa po 1. odstavku 213. člena KZ odrejen pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Pripor traja od 5.2.2006 od 11.02 ure dalje. Zoper navedeni pravnomočni sklep je zagovornik dne 21.2.2006 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti "zaradi neobstoja pripornih razlogov ter bistvene kršitve Zakona o kazenskem postopku" in predlagal, da Vrhovno sodišče pravnomočni sklep razveljavi in "obdolženca izpusti na prostost".

Na zahtevo je odgovoril vrhovni državni tožilec A.P. in predlagal, da jo Vrhovno sodišče zavrne (2. odstavek 423. člena ZKP). Sodišče je imelo v obdolženčevem zagovoru, navedbah okrožne državne tožilke ter podatkih kazenske ovadbe dovolj podlage za trditev, da kaznivo dejanje, zaradi katerega je bil zoper obdolženca odrejen pripor, ni edino, ki ga je storil. Sicer pa priporni razlog ponovitvene nevarnosti iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP ne temelji zgolj na ugotovitvi, da je zoper obdolženca v teku kazenski postopek zaradi istovrstnega kaznivega dejanja in da ga policija obravnava še za drugi rop, temveč tudi na teži in načinu storitve obravnavanega kaznivega dejanja, pa tudi na življenjskih razmerah obdolženca.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik v zvezi s pripornim razlogom ponovitvene nevarnosti (3. točka 1. odstavka 201. člena ZKP), zaradi katerega je bil zoper obdolženca odrejen pripor, navaja, da izpodbijana sklepa "sploh nimata (pravih) razlogov oziroma se ti ne morejo preizkusiti". Smiselno torej zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki se, kot je mogoče razbrati iz obrazložitve zahteve, nanaša na podatke o kazenskih postopkih, ki tečejo zoper obdolženca, ki pa jih zatrjuje okrožna državna tožilka kot stranka v postopku, kar pa po mnenju zagovorniku naj ne bi zadoščalo in tudi ne pomeni, da sodišče mora verjeti takim navedbam.

Iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa je moč povzeti, da je bil zoper obdolženca pripor odrejen iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Obstoj pripornega razloga temelji na okoliščinah, v katerih naj bi obdolženec storil kaznivo dejanje ropa na škodo Pošte S. d.o.o. G. ter življenjskih razmerah, v katerih živi obdolženec v zunajzakonski skupnosti s partnerko in njenim otrokom, na katero naj bi bil zelo navezan, vzdrževanje te skupnosti pa naj bi mu tudi predstavljalo motiv za izvršitev kaznivega dejanja, katerega prizna. Na nevarnost ponovitve kaznivega dejanja pa sta sodišči sklepali tudi na podlagi podatkov, da zoper obdolženca teče pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani kazenski postopek zaradi enakega kaznivega dejanja, ki naj bi ga storil dne 24.1.2005 na pošti v T. in da policija zoper obdolženca zbira tudi podatke zaradi ropa dne 7.2.2005 na pošti D. pri H., pri čemer naj bi obdolženec obe navedeni dejanji priznal. V pravnomočnem sklepu so torej navedene in presojene okoliščine v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem in osebnostjo obdolženca, ki utemeljujejo sklep o realni nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja. Zato ne drži očitek vložnika zahteve, da sklep v tem delu nima razlogov in da ga ni mogoče preizkusiti.

V sodni praksi je sprejeto stališče, da ob visoki stopnji verjetnosti, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, tudi podatek o tem, da se nahaja še v drugih kazenskih postopkih zaradi enakih kaznivih dejanj, predstavlja eno od okoliščin, ki skupaj z ostalimi utemeljuje oceno o ponovitveni nevarnosti.

V obravnavanem primeru je zato upošteven podatek, da zoper obdolženca teče kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja ropa, storjenega v T. (iz podatkov spisa izhaja, da je že vložena obtožnica), saj je to dejstvo ugotovljeno na ravni utemeljenega suma, torej takšne stopnje suma, ki zadošča za odločanje o priporu. Sklepa o ponovitveni nevarnosti pa ni mogoče utemeljiti s podatkom o sumu storitve kaznivega dejanja ropa, ki je še v fazi policijske preiskave in sodišče o uvedbi kazenskega postopka sploh še ni odločilo. Vendar pa v konkretnem primeru ta ugotovitev sama po sebi ne more vplivati na drugačno presojo ponovitvene nevarnosti, kot je bila ugotovljena v pravnomočnem sklepu.

Ostale zagovornikove navedbe, s katerim izraža dvome v zadostnost oziroma verodostojnost podatkov o kaznivih dejanjih ropa, ki naj bi jih obdolženec storil poleg obravnavanega, pomenijo izpodbijanje dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP). Iz podatkov kazenskega spisa izhaja (navedbe okrožne državne tožilke, ki se sklicuje na konkretne opravilne številke sodnih odločb, obdolženčev zagovor in podatki kazenske ovadbe), da je zoper obdolženca vložena obtožnica zaradi kaznivega dejanja ropa, ki naj bi ga storil na pošti v T. S tem je z zadostno stopnjo verjetnosti izkazana tudi ta okoliščina, ki je zato lahko podlaga pri odločanju o priporu.

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).