Jedro

Tožnici pripada denarno nadomestilo za čas brezposelnosti, čeprav je kot (so)lastnica odjavila obrt oz. dejavnost, saj z dejavnostjo ni pridobivala dohodkov, s katerimi bi se preživljala, temveč je prihodke v celoti porabila za plače zaposlenih delavk. Pri tem je ravnala v dobri veri oz. ne fravdulozno v smislu kasnejšega uveljavljanja pravic, ter ji ni mogoče očitati krivdnega ravnanja, če ni poskrbela naprej za svojo varnost, prav tako pa ni mogla predvideti, da ne bo ustvarila dohodka, s katerim bi se lahko preživljala.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče je razsodilo, da se ugodi tožničinemu zahtevku, da izpolnjuje pogoje za priznanje statusa brezposelne osebe in da ji pripada pravica do denarnega nadomestilia za čas brezposelnosti. Razveljavilo je odločbi Republiškega zavoda za zaposlovanje, Območna enota Ljubljana, št. 4-16-41620/01-93, z dne 22.12.1993 in odločbo RS, Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, št. 071-080/94, z dne 15.3.1995. Tožnici je od 1.11.1993 dalje priznalo pravico do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti ter izreklo, da bo o višini in izplačevanju denarnega nadomestila odločil toženec s posebno odločbo v roku 2 mesecev po pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje. Nadalje je izreklo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Kar pa je zahtevala tožnica več, je kot neutemeljeno zavrnilo.

Zoper sodbo se pritožuje toženec po zakonitem zastopniku zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter posledično zmotne uporabe materialnega prava.

Tožnica v odgovoru na pritožbo, vloženem po pooblaščenki, prereka pritožbene navedbe ter predlaga zavrnitev le-te kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče razčistilo bistvena dejstva, od katerih je odvisna odločitev v zadevi ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi kot s pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče se z njimi strinja. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova. Glede na pritožbena izvajanja pa povdarja naslednje.

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča v zadevi ni podano nobeno od stanj, določenih v 19. členu Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur.l. RS, št. 5/91- 69/98), ki v določbi 3. odst. 1. člena izrecno določa, da se z zavarovanjem za primer brezposelnosti zagotavljajo pravice za čas, ko so zavarovanci brez svoje krivde ali proti svoji volji brez zaposlitve. Sodišče je tudi pravilno zaključilo, da se tožnica šteje za brezposelno osebo po 16. členu zakona in ji, ker je ugotovilo, da izpolnjuje pogoje iz 18. člena, priznalo pravico do nadomestila v zvezi z 31. členom zakona od 1.11.1993 dalje. Po 2. alinei 16. člena zakona se šteje iskalec zaposlitve za brezposelno osebo, če se prijavi pri zavodu in ni lastnik ali solastnik podjetja, v katerem je v zadnjem koledarskem letu pred prijavo za iskanje zaposlitve ustvaril dohodek, s katerim se lahko preživlja, s tem, da ustvarjeni dohodek letno ne sme biti nižji od zajamčenega nadomestila plače. Pritožba s tem v zvezi povdarja, da v letu 1992 še niso bili uveljavljeni računovodski standardi, niti Zakon o gospodarskih družbah ter da je po takrat veljavnih predpisih ustvarjeni dohodek podjetja predstavljal razliko med celotnim prihodkom in materialnimi stroški ter amortizacijo. Izplačane bruto plače zaposlenih in dajatve iz dohodka se niso štele za stroške, pač pa je ta znesek predstavljal del razporejenega dohodka. Le tako ugotovljeni dohodek naj bi po pritožbenem stališču štela navedena alinea 16. člena zakona kot ustvarjen dohodek. Zato pritožba meni, da bi sodišče moralo pri ugotavljanju dohodka podjetja v skladu z navedeno določbo ZZZPB v dohodek podjetja poleg bruto dobička všteti tudi odhodke za izplačane plače zaposlenih, saj je po pritožbenem stališču le na ta način možno vzdržati relevantno zakonsko določbo glede ugotavljanja lastnosti brezposelne osebe tudi ob naknadnih spremembah finančno-računovodskih predpisov.

Ob takšnem pravnem stanju pa pritožbeno sodišče meni, da je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da je tožnica dohodek sicer ustvarila, vendar se z njim ni preživljala, ker je bil izplačan zaposlenim, česar pritožba ne oporeka. Res je tožnica kot delodajalka prosto odločala, ali bo iz ustvarjenega dohodka v podjetju v letu 1992 najprej poskrbela za svojo socialno varnost, ali pa ga bo izplačala zaposlenim iz naslova osebnih dohodkov, vendar pa je s tem po mnenju pritožbenega sodišča ravnala do zaposlenih pošteno ter v dobri veri oz. ne fravdulozno v smislu kasnejšega uveljavljanja pravic iz naslova brezposelnosti, z zaposlitvijo delavcev pa ni predvidevala in tudi ni mogla predvidevati in temu tudi pritožba ne oporeka, da ne bo ustvarila dohodka, s katerim bi se lahko preživljala.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.