Jedro

Ker so pravna stališča v citirani sodbi Vrhovnega sodišča in v obravnavani sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča podobna (seveda ob upoštevanju specifično različnega dejanskega stanja v obeh primerih), ni podan pritožbeni razlog odstopa od sodne prakse.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z delno sodbo razsodilo, da se razveljavi sklep tožene stranke št. 96-SDR-NČ-011 z dne 13.7.2000 v točki 4., da se razveljavi sklep tožene stranke št. 04/11-1/2 z dne 31.8.2000, v delu s katerim se potrjuje 4. točka sklepa št. 96-SDR-NČ-011 z dne 13.7.2000, v ostalem je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov z dne 13.7.2000 in 31.8.2000, zavrnilo ostali del tožbenega zahtevka in pridržalo pravico za odločitev o stroških postopka do končne odločitve.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in potrdilo delno sodbo sodišča prve stopnje. Sklenilo je, da se revizija ne dopusti glede 1., 2. in 3. odstavka (3., 4., 5., 6. točka).

Zoper sklep sodišča druge stopnje je tožnik vložil pritožbo in navajal, da odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse. Navajal je dejstva, iz katerih izhaja njegova trditev, da je obravnavana sodba sodišča druge stopnje taka, da odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča v sodbi VSRS, opr. št. VIII Ips 61/2003. V tej je namreč stavek, da delavec ne more biti razporejen na delovno mesto, ki ni bilo s splošnim aktom delodajalca sistemizirano in da se s tako ureditvijo omogoča preizkus izpolnjevanja predpisanih oziroma zahtevanih pogojev za opravljanje dela. Predlagal je, da sodišče ugotovi, da gre v obravnavani zadevi za celoto in da zato v celoti tudi dopusti revizijo.

Pritožba je bila ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Uradni list RS, št. 2/2004) in v zvezi z določbo prvega odstavka 344. člena in v povezavi z določbo 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče glede na določbe prvega odstavka 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Uradni list RS, št. 2/2004) dopusti revizijo, ki sicer glede na določbe 31. člena ZDSS-1 ne bi bila dovoljena, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (prva alineja), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (druga alineja). Po določbi tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 je zoper sklep, s katerim sodišče druge stopnje ne dopusti revizije, dopustna pritožba samo iz razloga po drugi alineji prvega odstavka tega člena.

Iz zakonskega besedila ne izhaja, da se z določbo 32. člena ZDSS-1 uvaja možnost splošne pritožbe zoper odločitve sodišča druge stopnje. Pritožba je dovoljena samo iz razlogov, določenih v zakonu.

Pritožba navaja, v katerem primeru naj bi šlo po mnenju tožnika za odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča, vendar sodišče kakšnega odstopa ne more ugotoviti. Tožnik pravilno povzame bistveni stavek iz sodbe VSRS, opr. št. VIII Ips 61/2003 z dne 20.1.2004, da delavec ne more skleniti delovnega razmerja niti ne more biti razporejen na delovno mesto, ki ni bilo sistemizirano s splošnim aktom delodajalca. Pa vendar Vrhovno sodišče ne najde drugačnega pravnega stališča v obravnavani sodbi VDSS, opr. št. Pdp 872/2006 z dne 18.10.2007. Tudi to sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni bila dolžna realizirati sodbe sodišča tako, da bi tožnika razporedila na delovno mesto, ki ni bilo več sistemizirano. Lahko pa ga je (upoštevaje drugi odstavek 17. člena ZTPDR) razporedila na delovno mesto ustrezno tožnikovi strokovni izobrazbi za določeno vrsto poklica, znanju in sposobnostim, upoštevaje veljavno sistemizacijo. To pa pomeni, da so pravna stališča v citirani sodbi in obravnavani sodbi VDSS podobna, seveda ob upoštevanju specifično različnega dejanskega stanja v obeh primerih.

Ker tožnik ni uspel dokazati niti neenotnosti v praksi sodišča druge stopnje o vprašanju, o katerem Vrhovno sodišče še ni odločalo, niti ne gre za odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča, pritožbi tožene stranke ni mogoče ugoditi in dopustiti revizije, kot to predvideva četrti odstavek 32. člena ZDSS-1, zato je sodišče pritožbo zavrnilo v skladu z določbo 353. člena ZPP.