Jedro

Če se stranki s podpisom pogodbe strinjata, da se cena določi po ceniku, ne gre za pogodbeno določilo, s katerim bi bila določitev cene prepuščena volji ene pogodbenice, pač pa za njuno soglasje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora toženka plačati tožniku 7.134,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške. Tožnik je dolžan toženki povrniti pravdne stroške v znesku 1.225,67 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti navedeni odločitvi sodišča prve stopnje se pritožuje po svojem pooblaščencu tožnik in uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nasprotuje ugotovitvi sodišča, da se je z direktorjem toženke dogovoril za posek in odkup tožnikovega lesa po ceniku toženke. Glede na določbo 435. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 82/2001 s spremembami), ki določa, kaj je prodajna pogodba in na podlagi 15. člena istega zakona, ki določa, kdaj je pogodba sklenjena, morata biti pogodbeni stranki soglasni glede cene in količine predmeta prodaje. Pravdni stranki sta sklenili pisno kupoprodajno pogodbo 17. 1. 2007, v kateri sta se dogovorili, da bo toženka izvedla posek tožnikovega lesa, kupnina pa bo določena po dogovoru. Pogodbeno določilo, da se „postavi cena po dogovoru – ceniku“, je jasno. Tožnik pa je tudi izpovedal, da sta se s zastopnikom toženke dogovorila, da bo kupnina za kubični meter znašala 41.000 SIT. Pojasnil je še, da je imel za prodajo svojih dreves več kupcev in tudi ponudb. O tem je bil obveščen tudi direktor toženke. Ko si je direktor dne 13.1.2007 ogledal tožnikova drevesa in njihovo kvaliteto, mu je ponudil 41.000 SIT za kubični meter lesa, s čimer je tožnik soglašal. Zato je na podlagi sklenjenega ustnega dogovora pripravil tudi kupoprodajno pogodbo z dne 17. 1. 2007. Po sečnji pa je postalo sporno, kaj je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo izključno na izpoved direktorja toženke, da naj bi bila za kubični meter dogovorjena takšna cena, kot je zapisana v toženkinem ceniku. Cenik je toženka priredila potrebam konkretnega postopka, saj tožniku ni bil nikdar predložen. Tožnik meni, da sta pravdni stranki prvotno sklenili ustno pogodbo o prodaji za ceno 41.000 SIT. Sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava, ker ni ugotavljalo prave volje pogodbenih strank. Opozarja na določbo 446. člen OZ, da se pogodbeno določilo, s katerim se določitev kupnine pušča na volji enemu pogodbeniku šteje, kot da ni dogovorjeno. Prav takšna situacija je podana v konkretni zadevi, saj toženka zatrjuje, da se je cena za odkup hlodovine določila po njenem veljavnem ceniku. Poudarja, da ne bi pristal na sklenitev pogodbe, če ne bi prej dosegel soglasja. Sodišče prve stopnje se je ukvarjalo zgolj z razlago pogodbenega določila, katerega bi bilo treba šteti, kot da ni dogovorjeno, ni pa ugotavljalo prave volje pogodbenih strank glede cene za kubični meter odkupljene hlodovine. Nadalje tožnik meni, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj zaključuje, da naj bi bilo posekanega 61,93 kubičnega metra in ne 70 kubičnega metra lesa, kot zatrjuje tožnik. Ne glede na dejstvo, da sodišče ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca gozdarske stroke, je brez obrazložitve zavzelo stališče, da verjame direktorju toženke, ki je po poklicu gozdarski tehnik. Sodišče bi moralo izpoved zastopnika presojati strožje, saj zanj velja skrbnost dobrega strokovnjaka. Tožnik še poudarja, da predložene fotografije ne prikazujejo hlodovine, ki je bila skubicirana in odpeljana z njegovega gozda. Njegova hlodovina je bila prvovrstna, fotografije pa prikazujejo slabšo kvaliteto lesa. Toženki očita, da ni nameravala izvesti ocene kvalitete hlodovine, saj bi v nasprotnem primeru tudi sama predlagala izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca gozdarske stroke, pa tega ni storila. Dokazno breme glede količine poseka naj bi bilo na tožniku, vendar je sodišče ob tem spregledalo, da je toženka postavila nasprotno trditev, ki pa je ni dokazala s strokovnim mnenjem.

Tožnik je vložil tudi laično pritožbo. Zaradi obširnih pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče posebej ne povzema njene vsebine, temveč jo predstavlja v nadaljevanju obrazložitve ob sočasnem odgovoru na navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. RS, št. 73/07 – UPB3 in 45/08).

Pritožbene laične navedbe, ki nasprotujejo izpodbijani sodbi v delu, v katerem je sodišče prve stopnje (pravilno) povzelo pravočasne dejanske trditve pravdnih strank, ki sta jih navajali do konca prvega naroka za glavno obravnavo 26. 3. 2009, v smislu 286. člena ZPP, so brezpredmetne, saj v tem delu še ne gre za razsojo o tožbenem zahtevku. Pritožbeno sodišče namreč opravi materialnopravni preizkus glede na dejansko podlago sodbe sodišča prve stopnje. Ta je in mora biti razvidna iz obrazložitve sodišča prve stopnje. Vse drugo je za pritožbeni preizkus nepomembno. Tista pravočasna dejstva, ki so bila povzeta v dejansko podlago sodbe, zato pritožba ponavlja po nepotrebnem, saj jih ima pritožbeno sodišče ob preizkusu tako ali tako pred očmi. Dejanske navedbe, ki jih tožnik ponavlja v pritožbi, pa jih je sicer navedel v vlogi z dne 7. 5. 2009, vendar po prvem naroku za glavno obravnavo, pa je, kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje, podal prepozno, v nasprotju z 286. členom ZPP, zato jih sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo. Gre za trditve, s katerim je tožnik pojasnjeval, da je imel več kupcev lesa, pri čemer je navedel cene, po katerih naj bi mu les plačali in podrobneje navajal postopek dogovarjanja z direktorjem tožene stranke glede cene za kubični meter hlodovine, ki jo je tožena stranka odkupila od njega. Enako velja tudi glede novih dokaznih predlogov, ki jih je predlagal v tej vlogi. Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pritožbene navedbe, ki presegajo in obhajajo pravočasno dejansko podlago v odgovoru na tožbo in na prvem naroku za glavno obravnavo, nedopustne, saj predstavljajo poskus širjenja trditvenega in tudi dokaznega okvirja v pritožbenem postopku, ki ni dovoljen. Ker tožnik ni izkazal, da novih trditev in novih dokazov brez svoje krivde ni mogel navesti med postopkom na prvi stopnji, jih pritožbeno sodišče v skladu s 1. odstavkom 337. člena ZPP ne more upoštevati.

Med pravdnima strankama ni sporno, da sta se na podlagi prodajne pogodbe z dne 17. 1. 2007 dogovorili za posek in odkup tožnikovega lesa. Sporno je, koliko tožnikovega lesa, ki je bil posekan, je bilo odpeljanega in kupljenega s strani toženke, kakšne kvalitete je bil sporni les in kakšna cena je bila dogovorjena za kubični meter.

S prodajno pogodbo se prodajalec zavezuje, da bo stvar, ki jo prodaja, izročil kupcu, da bo ta pridobil na njej lastninsko pravico, kupec pa se zavezuje, da bo prodajalcu plačal kupnino (435. člen OZ). Dokazno breme glede trditev, da je bilo od celotno posekanega lesa (bruto lesne mase), odpeljanega in prodanega 70 m3 lesa (neto lesna masa) za ceno 40.000 SIT, je na prodajalcu, saj je tožena stranka njegovim trditvam nasprotovala in trdila, da je odkupila 61,93 kubičnega metra lesa različne vrste in kvalitete, ter da je bilo posekanih 38 dreves in da je pri obračunu upoštevala cene po svojem ceniku, kot je bilo dogovorjeno med pravdnima strankama s pogodbo z dne 17. 1. 2009. V potrditev teh navedb je toženka predložila omenjeno pogodbo, cenik in dobavnice, podpisane s strani tožnika. S tem je toženka prevalila dokazno breme na tožnika, ki mora z nasprotnim dokazom dokazati dejstvo, da je bila med pravdnima strankama dogovorjena cena 40.000 SIT za m3 hlodovine, ne glede na njeno kvaliteto. Sodišče prve stopnje svojo odločitev o tem, da tožnik ni izkazal drugačnega dogovora glede cene, kot izhaja iz pisne pogodbe, oprlo ne le na izpoved direktorja toženke, kot zmotno meni pritožba, pač pa tudi na tožnikovo izpoved v povezavi z listinskimi dokazi (s prodajno pogodbo z dne 17. 1. 2007 in cenikom toženke). V svoji dokazni oceni je navedlo za posamezne relevantne dokaze argumente dokazne (ne)vrednosti, ki jih sprejema tudi pritožbeno sodišče, saj so celoviti in prepričljivi. Ni mogoče pritrditi, da je tožnik dokazal, da sta se stranki dogovorili za drugačno ceno, kot je zapisano v pogodbi, iz katere je razvidno, da se določi na podlagi cenika, kar je izpovedal tudi direktor toženke. Da bi se stranki dogovorili za ceno 40.000 SIT, ne potrjuje niti tožnikova izpoved, da naj bi bila dogovorjena cena za kubični meter hlodovine 41.000 SIT. Zatrjevano dejstvo, da sta se z direktorjem toženke (13. 1. 2007) dogovorila za ceno m3 lesa po 40.000 SIT in je zato na podlagi takega dogovora pripravil pogodbo z dne 17. 1. 2007, ne izhaja iz same prodajne pogodbe, s podpisom katere sta pogodbeni stranki soglašali, da se cena upošteva po ceniku. Če bi se pravdni stranki pred sklenitvijo pisne pogodbe res dogovorili za ceno 40.000 SIT, potem bi tožnik, ki je dejansko tudi sam pripravil in napisal pogodbo, to ceno vključil v pogodbo. Tožnik pa je v pogodbo, ki pogodbeni stranki zavezuje tako, kot se glasi (9. člen OZ), zapisal, da se cena postavi po dogovoru - ceniku, pri čemer je jasno, da gre za cenik toženke, saj tožnik ni trdil, da bi se cena določala po drugem ceniku, kot po toženkinem. V postopku pred prvostopnim sodiščem tudi ni trdil, da z vsebino cenika ob podpisu pogodbe ni bil seznanjen in so zato pritožbe navedbe, da je toženka cenik priredila za potrebe te pravde, saj mu ni bil nikdar predočen, nedovoljene pritožbene novote. Pritožbeno sodišče jih v skladu z določilom 1. odstavka 337. člena ZPP ni upoštevalo, saj tožnik ne zatrjuje ,

da tega dejstva brez svoje krivde ni mogel uveljavljati najkasneje do konca prvega naroka. Ob upoštevanju zgoraj navedenih dejanskih okoliščin pritožbeno sodišče ne dvomi o tem, da sta se pogodbeni stranki zedinili o bistvenih sestavinah kupne pogodbe (15. člen OZ), saj sta določili predmet in ceno, svojo voljo za sklenitev pogodbe sta izrazili izrecno, saj je bila njuna volja skleniti pogodbo zapisana v pisni obliki. Nenazadnje niti tožnik v tem postopku ni zanikal, da pogodba ne bi bila sklenjena.

Neutemeljeno je pri tem pritožbeno zavzemanje, da je bila v konkretnem primeru določitev kupnine v pogodbi prepuščena eni pogodbeni stranki, to je toženki. Po določbi 446. člena OZ se sicer pogodbeno določilo, s katerim se določitev kupnine pušča na voljo enemu pogodbeniku, šteje, kot da sploh ni bilo dogovorjeno, vendar v konkretnem primeru ne gre za takšno situacijo. Pravdni stranki sta se s podpisom pogodbe z dne 17. 1. 2007, ki jo je sestavil tožnik (in ne toženka), strinjali, da se cena določi po ceniku in tako vedeli za njeno vsebino. Zato ne gre za pogodbeno določilo, s katerim bi bila določitev cene kubičnega metra hlodovine prepuščena volji eni pogodbenici, pač pa za njuno soglasje (glej sodbo VS RS II Ips 621/2006).

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je bilo s strani tožene stranke odpeljanega 61,93 m3 lesa različne vrste in kvalitete, posekanih pa je bilo 38 dreves. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje svoje odločitve ni obrazložilo. Ni podana smiselno uveljavljena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je celovito opravilo dokazno oceno, po skrbni presoji vseh izvedenih dokazov in zbranega procesnega gradiva (8. člen ZPP) in ne le ob upoštevanju izpovedi direktorja toženke. Pojasnilo je tudi zakaj verjame direktorju, da je bilo od bruto lesne mase le približno 60 m3 lesa primernega za odkup kot hlodovina. Tožnik je za potrditev zatrjevanih dejstev, da je toženka od vsega posekanega lesa, odpeljala 70 kubičnega metra hlodovine, predlagal izvedenca gozdarske stroke, za katerega ni založil predujma, zato sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo (3. odstavek 153. člena ZPP). Tožnik je imel možnost, da sodišče po izvedencu gozdarske stroke preveri količino in kvaliteto spornega lesa, pa tega ni izkoristil. Drugih dokazov ni predlagal. Toženka pa je za svoje trditve o odkupljeni količini lesa in njegovi kvaliteti predložila dobavnici (priloga B10 v spisu), iz katerih je razvidno, da je bilo od vsega posekanega lesa različne vrste in kvalitete (pri čemer je nesporno, da ga je bilo okrog 100 kubičnega metra, kar tudi pritožnik v pritožbi pritrjuje) odpeljanega 61,93 kubičnega metra. Tožnik je s svojim podpisom na dobavnicah potrdil količino, pa tudi kvaliteto. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo direktorju toženke, da je bilo zgolj približno 60 kubičnega metra lesa tudi odkupljenega. Sodišče prve stopnje ni imelo osnove za dvom v njegovo izpovedbo, tožnik pa mu na prvi stopnji z ničemer ni odrekal verodostojnosti. Šele v pritožbi prvič navaja, da bi moral direktor toženke kot gozdarski tehnik pri izpolnjevanju svoje obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka, 6. člen OZ), vendar tudi v pritožbi v zvezi s tem ne pojasni, v čem naj bi bilo njegovo ravnanje neskrbno. Tožnik tudi prvič v pritožbi navaja, da ni bilo posekanih 38 dreves, temveč 32. Sodišče prve stopnje je neprerekano dejstvo, koliko dreves je bilo posekanih, pravilno upoštevalo pri svoji odločitvi. Zato s pritožbenim očitkom, da je strošek spravila lesa (2.000 SIT po drevesu), ki ga je imela toženka manjši, ne more uspeti.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje, da predložene fotografije s strani toženke, ne prikazujejo hlodovine, ki je bila skubicirana in odpeljana iz tožnikovega gozda. Tožnik trditvam toženke, da fotografije prikazujejo posekan les, ki je bil odpeljan k njej, ni nasprotoval pravočasno, to zatrjuje prvič šele v pritožbi, v kateri ne opraviči, zakaj tega ni mogel storiti pravočasno, zato gre za nedovoljeno pritožbeno novoto. Neprerekanega dejstva po 214. členu ZPP ni treba posebej dokazovati, kar je dodaten razlog za pritrditev sodišču prve stopnje, da gre za les, ki je bil posekan v tožnikovem gozdu. Ob primerjavi panjev posekanega lesa pa bi se lahko s pomočjo izvedenca ugotovila kvaliteta lesa, vendar tožnik te možnosti ni izkoristil. Tožniku je bila neposredno po sečnji dana možnost s strani toženke, da s pomočjo strokovnjaka preveri količino in oceni kvaliteto spornega lesa, kar je razvidno iz vsebine dopisa z dne 19. 2. 2009, ki pa je ni izkoristil. Vse do nadaljnje prodaje spornega lesa tudi ni predlagal zavarovanja dokazov v smislu 264. člena ZPP, kar gre v njegovo breme. Tožnik je dokazoval količino in kvaliteto lesa s postavitvijo izvedenca gozdarske stroke, toženec pa z drugimi dokazi. Naša procesna ureditev ne pozna dokaznih pravil, ki bi določala, kaj in na podlagi česa se lahko šteje za dokazano. Ne velja, da se lahko določena dejstva dokazujejo samo z določenimi dokazi (prim. člen 8 ZPP). Zato je zmotno pritožbeno stališče, da bi morala toženka dokazati svoje trditve z izvedencem gozdarske stroke.

Brezpredmetne pa so tudi pritožbene navedbe, ki grajajo ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženka ni kriva za zamudo pri plačilu lesa, saj tožnik od nje sploh ne zahteva plačila zakonskih zamudnih obresti od plačanega zneska od zamude do plačila.

Na druge pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

Prvostopno sodišče je torej pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je toženka za odkupljeno količino lesa 61,93 kubičnega metra upoštevajoč ceno posameznih vrst lesa po ceniku toženke, pa tudi odštevek stroška spravila po drevesu, povečano za pavšalno nadomestilo 4 %, plačala celotno kupnino. Pri tem sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve pritožnika za povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP).