Jedro

Ker ugovor glede obstoja utemeljenega suma izhaja iz vložnikove ocene izvedenih dokazov, gre za vprašanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, to pa je razlog, iz katerega po 2.odst. 420.čl. ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega S.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom z dne 7.7.2000 obdolženemu S.P. po preteku enomesečnega pripora po sklepu preiskovalnega sodnika podaljšal pripor za 2 meseca iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 25.7.2000 pritožbi obdolženca in njegovega zagovornika, ki sta jo vložila zoper ta sklep, zavrnilo.

Obdolženčev zagovornik je zoper tak pravnomočen sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi, kot sam navaja, kršitve določil ZKP glede odreditve pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijana sklepa odpravi, priprtega spusti na prostost, podrejeno pa, da napadeni odločbi spremeni in zoper priprtega odredi hišni pripor. V obrazložitvi zahteve se vložnik sklicuje na načelo sorazmernosti med težo kaznivega dejanja in pravico do svobode in poudarja, da je potrebno določbe o odvzemu svobode razlagati restriktivno ter navaja v zakonu določene pogoje za pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti. Ker obdolženec doslej še ni bil kaznovan in je prvič pred sodiščem, ima urejeno življenje ter zaposlitev v Italiji, vložnik ocenjuje, da ponovitvena nevarnost ni podana, trdi pa tudi, da do sedaj izvedeni dokazi ne utemeljujejo suma, da je storil kaznivo dejanje, ki se mu očita.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. je v odgovoru na zahtevo navedel, da trditev, da ni nevarnosti, da bi obdolženec na prostosti ponavljal kazniva dejanja, ni utemeljena. Ocenjuje, da izpodbijani sklep vsebuje o tem dovolj prepričljive razloge.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik v zahtevi poleg obdolženčeve nekaznovanosti navaja, da ima urejeno življenje in zaposlitev v Italiji. Slednji okoliščini v izpodbijanih sklepih o priporu nista ugotovljeni, niti ne izhajata iz podatkov spisa, res pa je obdolženec v zagovoru zatrjeval, da je v krajšem obdobju občasno delal pri nekem gradbenem podjetju v Italiji. V tem delu vložnik tako uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni dopustno.

Vložnik ob tem, ko uveljavlja kršitev določb postopka, izrecno ni navedel, katere od teh določb so bile po njegovem kršene. Po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji sodišče na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Iz obrazložitve zahteve je pri tem, ko se vložnik izrecno ne sklicuje oziroma ne pove določno, katera kršitev zakona naj bi bila podana, moč razumeti, da uveljavlja kršitev 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP. Za takšna kršitev bi šlo, če ugotovljena dejstva in okoliščine, na podlagi katerih izpodbijana odločba izvaja pravni sklep o obstoju ponovitvene nevarnosti, ob pravilni uporabi zakona takšnega sklepa ne bi dovoljevala. Pri tej presoji, takoimenovani pravni subsumpciji, katere gornji stavek je pravno pravilo iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, je kot gornji stavek (premiso) treba upoštevati dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče, in ne tisto, ki ga zatrjuje vložnik. Vrhovno sodišče ob upoštevanju okoliščin tako v zvezi s težo dejanja, načinom storitve in osebnostjo obdolženca, ki sta jih upoštevali tudi sodišči prve in druge stopnje, ugotavlja, da pravnemu sklepu o obstoju ponovitvene nevarnosti ni mogoče odreči pravilnosti.

Ugovor glede obstoja utemeljenega suma je le v zahtevi postavljena trditev, ki očitno izhaja iz vložnikove ocene izvedenih dokazov. Pri tem gre zopet za vprašanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, to je za uveljavljanje razloga, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP). Tudi predlagane nadomestitve pripora s hišnim priporom vložnik ne obrazlaga, v zvezi s tem Vrhovno sodišče ugotavlja, da ob ugotovljeni neogibnosti pripora za takšno spremembo ukrepa ni zakonske podlage.