Jedro

V primeru, ko je plačilo sodne takse procesna predpostavka, je stranka upravičena do oprostitve plačila sodne takse, če bi bila tudi s plačilom delne sodne takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo osebe, ki jih je dolžna preživljati.

Sodišče prve stopnje je glede na dejstvo, da toženka zaradi lastništva nepremičnine v A. (ki je neobremenjena) ni uspela s prošnjo za dodelitev brezplačne pomoči, upravičeno podvomilo v resničnost toženkinih navedb (da so vse njene nepremičnine obremenjene čez vrednost nepremičnin) in opravilo uradne poizvedbe za preveritev toženkinih navedb v ustreznih uradnih evidencah.

Tako kot podjetnik odgovarja za poslovne obveznosti tudi s tistim premoženjem, ki ni vezano na podjetniško dejavnost, torej z vsem svojim premoženjem, velja za obratni položaj.

Pomanjkljivo izpolnitev izjave o premoženjskem stanju je mogoče primerjati z navedbo neresničnih podatkov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožničin predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbeni postopek.

2. Toženka v pravočasni pritožbi uvodoma poudarja, da zaradi slabega premoženjskega stanja ne zmore plačati sodne takse v višini 1.893,00 EUR. Skrbi za dva otroka, s plačilom takse bi bilo ogroženo tudi njuno preživljanje. Podatki GURS ne predstavljajo natančne tržne vrednosti stanovanja v A., na drugih nepremičninah pa je vknjiženih za preko 10.700.000,00 EUR hipotek. Toženki še vedno ni jasno, kako je določena višina takse, saj toženka ni sprožila postopka, ni navedla vrednosti spornega predmeta niti ji ni imela možnosti oporekati. Izpodbijani sklep temelji na dejstvih, ki jih je prvostopenjsko sodišče ugotovilo po uradni dolžnosti. Toženka pred izdajo sklepa z njimi ni bila seznanjena in se o njih ni mogla izjaviti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je upoštevalo le dohodke toženke kot samostojne podjetnice, ne pa tudi nujno potrebnih odhodkov za obratovanje toženke kot samostojne podjetnice. Sodišče tudi ne bi smelo upoštevati premoženja toženke kot samostojen podjetnice, ker gre za popolnoma različni premoženjski sferi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je glede na datum vložitve predloga za taksno oprostitev (25. 10. 2016) obstoj pogojev za taksno oprostitev pravilno presojalo na podlagi Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) pred uveljavitvijo ZST-1C.

5. V skladu z 11. členom ZST-1 v povezavi z odločbo Ustavnega sodišča U-I-191/14 z dne 12. 2. 2015 (Uradni list RS, št. 19/2015) je v primeru, ko je plačilo sodne takse procesna predpostavka, stranka upravičena do oprostitve plačila sodne takse, če bi bila tudi s plačilom delne sodne takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo osebe, ki jih je dolžna preživljati. V skladu z odločbo Ustavnega sodišča se pri tem upošteva pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje, ki jih za ugoditev prošnji za brezplačno pravno pomoč določa Zakon o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP) in od 1. 1. 2012 dalje Zakon o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju: ZSVarPre) in ki ga je sodna praksa napolnila tako, da je kot merilo upoštevala znesek dvakratnika (ali manj) osnovnega zneska minimalnega dohodka.

6. Toženka je v izjavi o premoženjskem stanju navedla, da je samozaposlena s 1.214,25 EUR povprečnega mesečnega dobička; da je lastnica več nepremičnin, ki so vse obremenjene čez njihovo vrednost in da z njo v skupem gospodinjstvu živita 22 letna hči (ki je študentka in prejema preživnino) in 20 letni sin (ki naj bi bil dijak brez dohodkov).

7. Sodišče prve stopnje je glede na dejstvo, da toženka zaradi lastništva nepremičnine v A. (ki je neobremenjena) ni uspela s prošnjo za dodelitev brezplačne pomoči, upravičeno podvomilo v resničnost toženkinih navedb (da so vse njene nepremičnine obremenjene čez vrednost nepremičnin) in opravilo uradne poizvedbe za preveritev toženkinih navedb v ustreznih uradnih evidencah (četrti odstavek 12. člena ZST-1). Ugotovilo je, da so številne toženkine nepremičnine res obremenjene, da pa je še vedno vseh bremen prosta nepremičnina v A.; da ima toženka pri B. odprta dva računa zaradi opravljanja dejavnosti (s prilivi tudi več kot 5.000,00 EUR mesečno) ter da je lastnica vozila znamke ..., v uporabi pa ima še vozilo ... Na podlagi navedenega je sodišče zaključilo, da toženka v izjavi o premoženjskem stanju ni navedla povsem resničnih podatkov in da ugotovljeno premoženjsko stanje ne opravičuje taksne oprostitve. Pritožbeno sodišče se s to presojo strinja.

8. Pritožbena trditev, da sodišče ne bi smelo upoštevati premoženja toženke kot samostojne podjetnice(1), ker gre za dve popolnoma različni premoženjski sferi, je neutemeljena. Tako kot podjetnik odgovarja za poslovne obveznosti tudi s tistim premoženjem, ki ni vezano na podjetniško dejavnost, torej z vsem svojim premoženjem (prvi odstavek 7. člena ZGD-1), velja za obratni položaj. Samostojni podjetnik namreč ni pravna oseba in nima lastne pravne subjektivitete, ločene od pravne subjektivitete podjetnika kot fizične osebe.

9. Pritožnica ponovno (enako kot v pritožbi zoper sklep z dne 29. 6. 2016, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo njen ugovor zoper plačilni nalog) navaja, da ji še vedno ni jasno, kako je višina sodne takse 1.893,00 EUR sploh določena. Gre za sprenevedanje, ker ji je to zelo jasno razložilo pritožbeno sodišče že v sklepu I Cp 2172/2016 z dne 29. 9. 2016. 10. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da podatki GURS glede vrednosti nepremičnine v A. (251.613,71 EUR) ne predstavljajo natančne tržne vrednosti. Da je vrednost te nepremičnine bistveno drugačna, pritožnica ne trdi in še manj dokaže. 11. Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče odločitev oprlo na lastne poizvedbe, pritožnici pa ni omogočilo, da se z njimi seznani ter navede in dokaže obstoj nujno potrebnih odhodkov za obratovanje toženke kot samostojne podjetnice. Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz razlogov izpodbijanega sklepa ne izhaja, da je odločitev o zavrnitvi predloga za taksno oprostitev oprta prav na ugotovitve o prilivih na transakcijski račun. Sodišče je celovito presojalo toženkino premoženjsko stanje, z upoštevanjem lastništva bremen proste nepremičnine večje vrednosti v A. (v kateri toženka ne živi) in dejstva, da uporablja dve motorni vozili (tudi višjega cenovnega razreda), na podlagi česar je zaključilo, da toženki ne verjame, da je slabega premoženjskega stanja. Tega dejanskega zaključka pritožba sploh ne izpodbija, prav tako pa v pritožbi niti ne skuša pojasniti, kakšno dejavnost opravlja in kateri odhodki in v kakšni višini so nujno potrebni za njeno opravljanje. Ker toženka v izjavi o premoženjskem stanju ni navedla povsem resničnih podatkov o (ne)obremenjenosti nepremičnine v A., glede osebnih vozil pa sploh nobenih podatkov, bi bil to že sam po sebi zadosten razlog za zavrnitev predloga za taksno oprostitev. Pomanjkljivo izpolnitev izjave o premoženjskem stanju je namreč mogoče primerjati z navedbo neresničnih podatkov(2) .

12. Ugotovitve sodišča v sklepu tudi ne omogočajo v pritožbi predlagane delne oprostitve odloga oziroma obročnega odplačila sodne takse. Zakon namreč omogoča oprostitev, odlog in obročno plačilo sodnih taks le socialno najbolj ogroženemu sloju prebivalstva, ki bi jim plačilo sodne takse dejansko onemogočilo dostop do sodišča in uveljavljanje pravnih sredstev, kamor pa toženka po presoji pritožbenega sodišča ne sodi oziroma tega ni dokazala.

13. Zaradi navedenih razlogov je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Op. št. (1): Toženka v pravdi nima pravnega položaja samostojne podjetnice.

Op. št. (2): Prim. npr. sklep VSL I Cp 484/2015.