Jedro

Sodišče prve stopnje ne sme kar zavreči predloga za izvršbo, če upnik v danem roku ne predloži listine, primerne za vpis dolžnikove lastninske pravice. Glede na posebna določila člena 168 Zakona o izvršbi in zavarovanju bi kazalo uporabiti člen 108/4 Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s členom 15 ZIZ le, v kolikor na noben od v členu 168 ZIZ predvidenih načinov vpisa v zemljiško knjigo ne bi bilo mogoče doseči.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljni postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo upnikov predlog za izvršbo. Zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani pa je odredilo, da po pravnomočnosti sklepa briše plombo Dn. št. 2618/98 pri vl. št. 855 k.o. ...

Zoper ta sklep se je pravočasno pritožil upnik iz vseh pritožbenih razlogov, ki jih predvideva Zakon o pravdnem postopku v prvem odstavku 338. člena. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbo 168. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in tako posledično nepravilno odločilo, da je potrebno upnikov predlog za izvršbo zavreči. Zakon o izvršbi in zavarovanju v 3. odstavku 168. člena določa, da mora upnik priložiti listino, ki je primerna za vpis dolžnikove lastninske pravice, v primeru, kadar je lastninska pravica na nepremičnini vpisana v zemljiški knjigi na nekoga drugega. Upnik je v skladu s pozivom sodišču dostavil tako darilno pogodbo, iz katere izhaja, da je dolžnik lastnik zadevnih nepremičnin, kakor tudi sklep o dedovanju, iz katerega enako izhaja dolžnikova lastninska pravica.

Interpretacija sodišča, ki navedeno določbo razlaga v povezavi z določbami Zakona o zemljiški knjigi, je nepravilna, neživljenjska in nelogična. V konkretnem primeru je povsem jasno, da upnik ne more pridobiti originala darilne pogodbe, saj mu je dolžnik ne želi izročiti. Hkrati pa dolžnik že od leta 1993, ko so mu bile nepremičnine podarjene, ni poskrbel za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Upnik je šele v zapuščinskem postopku po pokojni zemljiškoknjižni lastnici zadevnih nepremičnin izvedel, da so le te bile prenesene na dolžnika že leta 1993. V kolikor bi šlo navedeno določbo ZIZ interpretirati na način, kot jo interpretira sodišče, upnik nikoli ne bi prišel do plačila svoje terjatve. V primeru, če bi sodišče druge stopnje smatralo, da je razlaga sporne določbe sodišča prve stopnje pravilna, pa upnik meni, da sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni imelo podlage za odločitev, da se predlog upnika zavrže, saj je upnik dostavil zahtevane listine. V kolikor sodišče prve stopnje meni, da bi morale biti predložene listine v originalu, bi moralo upnika na to posebej opozoriti. Upnik bi namreč zoper dolžnika vložil tožbo za vpis lastninske pravice na dolžnika, sodišče pa bi moralo predmetni postopek prekiniti. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba je utemeljena.

Razlogi izpodbijanega sklepa kažejo, da je sodišče prve stopnje svojo sedaj izpodbijano odločitev oprlo na procesne pomanjkljivosti vloženega upnikovega predloga za izvršbo, ker da upnik ni predložil zasebne listine, ki bi bila primerna za vpis dolžnikove lastninske pravice (izvirnik darilne pogodbe sklenjene med pokojno H.Š. kot darovalko in obenem sedanjo zemljiškoknjižno lastnico ter L.Š. - dolžnikom in K.J. kot obdarjencema), kot mu je to naložilo sodišče s sklepom z dne 18.1.1999. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je v skladu z določbo tretjega odstavka 82. člena Zakona o zemljiški knjigi potrebno zasebno listino, ki je podlaga za vpis, priložiti v izvirniku, zato ne držijo pritožbene navedbe o tem, da je nepravilna razlaga določbe tretjega odstavka 168. člena ZIZ v povezavi z določbami Zakona o zemljiški knjigi.

Prvi odstavek 168. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) določa, da mora upnik predlogu za izvršbo na nepremičnino priložiti izpisek iz zemljiške knjige kot dokaz, da je nepremičnina vpisana kot dolžnikova lastnina. V kolikor ta nepremičnina v zemljiški knjigi ni vpisana na dolžnika, ampak na nekoga drugega, mora upnik priložiti listino, ki je primerna za vpis dolžnikove lastninske pravice (3. odstavek 168. člena ZIZ). Po predložitvi takšne listine celo izvršilno sodišče (četrti odstavek 168. člena ZIZ) po uradni dolžnosti poskrbi za vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi na dolžnika oziroma v smislu določbe petega odstavka 168. člena ZIZ upniku celo dopusti možnost uveljavljanja pravice do vpisa te lastninske pravice na dolžnika s tožbo. V tem primeru se izvršilni postopek nadaljuje potem, ko je sklep o vpisu postal pravnomočen (šesti odstavek 168. člena ZIZ). To pomeni, da tudi v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ne bi smelo kar zavreči predloga za izvršbo, ker upnik v danem roku ni predložil listine, primerne za vpis dolžnikove lastninske pravice. Glede na posebna določila člena 168 ZIZ bi kazalo uporabiti člen 108/4 Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s členom 15 ZIZ le, v kolikor na noben od v členu 168 ZIZ predvidenih načinov vpisa v zemljiško knjigo ne bi bilo mogoče doseči. V obravnavanem primeru bi bilo potrebno najprej poskusiti doseči ob ustrezni aktivnosti upnika (upnik namreč sam v pritožbi navaja, da bi v primeru, če njegov predlog za izvršbo ne bi bil zavržen, zoper dolžnika vložil tožbo za vpis lastninske pravice na dolžnika) vpis lastninske pravice na dolžnika in nato po tako izvedenem predhodnem postopku v smislu določb 168. člena ZIZ ne bi bilo nobene ovire za možnost nadaljnega obravnavanja upnikovega predloga. Le v primeru, da upnik ne bi pokazal ustrezne aktivnosti, bi bilo mogoče njegov predlog za izvršbo zavreči, zato je odločitev sodišča prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča preuranjena.

Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju obrazložitve izpodbijanega sklepa podalo tudi svoje stališče, da četudi bi upnik predložil sodišču darilno pogodbo z dne 18.3.1992, sodišče ne bi moglo opraviti vpisa na dolžnika glede na to, da delež dolžnika na skupnem premoženju ni določen (po darilni pogodbi sta namreč obdarjenca dolžnik L.Š. in njegova zunajzakonska partnerica K.J.). Zato bi po mnenju sodišča prve stopnje upnik lahko na podlagi pravnomočne sodbe zahteval, da sodišče določi delež dolžnika na skupnem premoženju in nato zahteval izvršbo na ta delež. Po mnenju pritožbenega sodišča je takšno stališče sodišča prve stopnje napačno, saj dejstvo, da sta obdarjenca zunajzakonska partnerja, ne pripelje obenem do zaključka, da je podarjeno premoženje njuno skupno premoženje, saj ima lahko več oseb na stvari skupno lastnino le v primerih in pod pogoji, ki jih določa zakon (18. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih; ZTLR). Tako tudi Zakon o zakonski zvezi v drugem odstavku 51. člena določa, da je skupno premoženje zakoncev (oziroma zunajzakonskih partnerjev) le tisto premoženje, ki ga pridobita z delom v času trajanja njune zveze. Ker torej skupna lastnina nastane le v zakonsko določenih primerih, je v ostalih primerih mogoče domnevati, da gre za solastnino, kjer se v primeru, da solastniški deleži niso določeni, domneva, da so le ti enaki (drugi odstavek 13. člena ZTLR).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi upnika ugodilo, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v celoti razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljni postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ). Na podlagi določbe tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno določbo.