Jedro

Sodišče prve stopnje je zaslišalo le direktorja tožeče stranke, prič, ki jih je predlagala tožena stranka pa ne. ZPP kot dokaznega sredstva ne pozna zaslišanja ene stranke, pač pa zaslišanje strank. S tem, ko je sodišče prve stopnje zaslišalo le direktorja tožeče stranke, je kršilo 257. člen ZPP. Taka kršitev praviloma predstavlja absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki zahteva razveljavitev izpodbijane sodbe. Zaradi nekonkretizirane obrambe tožene stranke je odgovor na tožbo nesklepčen. Ker pa je sklepčna tožba, je dokaz z zaslišanjem direktorja tožeče stranke sodišče prve stopnje izvedlo po nepotrebnem. Sodišče prve stopnje bi zato moralo tožbenemu zahtevku ugoditi, tudi če direktorja tožeče stranke ne bi zaslišalo. Zagrešena kršitev na odločitev o tožbenem zahtevku torej tokrat ne more imeti vpliva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Zahtevka pravdnih strank za povrnitev njunih stroškov pritožbenega postopka se zavrneta.

Obrazložitev

Predmet spora

1. V predmetnem sporu tožeča stranka vtožuje plačilo računa št. 012/2008 z dne 06. 06. 2008 v višini 25.181,65 EUR (v prilogi A1) s pripadki za opravljena gradbena dela. Med pravdnima strankama ni sporno, da je bila tožeča stranka podizvajalec tožene stranke na podlagi gradbene pogodbe št. 1744/1 z dne 01. 12. 2006 (v nadaljevanju pogodba A2) za investitorja K. d.o.o. iz Domžal. Odločitev sodišča prve stopnje

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Prvi ugovor tožene stranke, da je iz pogodbe A2 tožeča stranka vtoževala tri račune s številkami 25/06, 4/07 in 5/07 tudi v pravdi I Pg 340/08, je zavrnilo, češ da je v vtoževanem računu odšteta vrednost teh del. Drugi ugovor, da terjatev še ni zapadla, ker investitor K. d.o.o. toženi stranki še ni plačal izvedenih del, je zavrnilo s sklicevanjem na načelo vestnosti in poštenja, češ da so bila dela končana že marca 2007, vtoževani račun pa je bil izdan 6. junija 2008. Zato je zaradi preteka daljšega časa nepošteno, da tožena stranka še vedno odlaga plačilo. Tretji ugovor, da terjatev še ni zapadla zato, ker tožeča stranka toženi stranki ni izročila menic za odpravo napak, kar je bila dolžna storiti na podlagi zadnjega odstavka 11. člena pogodbe A2, pa je zavrnilo z ugotovitvijo, da med pravdnima strankama ni bil narejen niti končni obračun niti primopredajni zapisnik. Četrti ugovor, da je tožeča stranka zamuja z deli in da jih je opravila nekvalitetno, pa je zavrnilo kot pavšalen.

Pritožbeni postopek

3. Proti tej sodbi se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja vse tri razloge, ki so navedeni v 1. odstavku 338. člena ZPP in predlaga spremembo izpodbijane sodbe njej v prid, oziroma naj pritožbeno sodišče „ugodi pobotnemu ugovoru tožene stranke, stroške postopka naloži tožeči stranki, oziroma, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi, zadevo pa vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.“ Zahteva tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4. V odgovoru na pritožbo pa tožeča stranka predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Tudi ona zahteva povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

5. Pritožba ni utemeljena.

Načelna ugotovitev pritožbenega sodišča

6. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da med postopkom pred sodiščem prve stopnje tožena stranka ni postavila nobenih drugih konkretnih ugovorov, razen v 8. točki pripravljalne vloge z dne 23. 02. 2010 (list. št. 44). Tu je navedla, da je na podlagi pogodbe A2 že v pravdi, ki je tekla pod opr. št. I Pg 340/2008 pri Okrožnem sodišču v Kranju, tožeča stranka vtoževala tri zneske in sicer po računu 25/06 z dne 31. 12. 2006 v višini 1.423,50 EUR, po računu št. 4/2007 z dne 02. 02. 2007 v znesku 1.227,66 EUR in po računu št. 5/2007 z dne 05. 05. 2007 v znesku 4.131,07 EUR. Kar se tiče količine opravljenih del, je vtoževani račun (A1) zavrnilna s pavšalno navedbo, da „dela niso bila opravljena v takem obsegu“ (dopis tožene stranke tožeči z dne 10. 06. 2008, A5).

Odgovori pritožbenega sodišča na posamezne pritožbene navedbe

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je od zneska vtoževanega računa odšteta vrednost del in situacij št. 25/2006, 4/2007 in 5/2007. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da seštevek odštetih situacij znaša 52.786,48 EUR. Seštevek tistih zneskov, za katere tožena stranka navaja, da so bili predmet pravde I Pg 430/2008, pa znaša 6.782,23 EUR. Zato sodišče prve stopnje ni napravilo nobenih kršitev, ker ni zaslišalo M. S., M. B. in I. M., ki bi povedali, katere zneske je tožeča stranka z vtoževanim računom dvakrat zaračunala, saj je seštevek teh slednjih zneskov nižji. Zato je logično, da so vsebovani v višjih zneskih, odštetih od vtoževanega računa.

8. Odgovor na tožbo mora biti obrazložen. Iz obrazložitve mora izhajati, ali tožena stranka nasprotuje tožbenemu zahtevku in v katerem delu. Če odgovor ni obrazložen, se šteje, da ni vložen (primerjaj 1. odstavek 278. člena ZPP). Iz tega sledi, da sodišče prve stopnje ni dolžno preverjati tistih trditev tožeče stranke, ki jim tožena stranka konkretizirano ne oporeka. Glede na navedeno pritožbena trditev „da je tožena stranka vseskozi trdila, da računi niso izdani skladno z gradbeno knjigo“ ne more prinesti uspeha toženi stranki v tem sporu. Predmet te pravde je samo en račun v prilogi A1. Trditev, da del, zaračunanih s tem računom, tožeča stranka ni opravila, pa med postopkom pred sodiščem prve stopnje tožena stranka ni postavila.

9. Po določilu 212. člena ZPP mora vsaka stranka v pravdi navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. To pomeni, da bi tožena stranka v tem sporu utegnila uspeti le, če bi najprej postavila konkretne trditve o nekvalitetno opravljenih delih, ki da jih je pravočasno grajala in konkretne trditve o zamudi in utrpeli škodi, nato pa te trditve tudi dokazala. Ker pa nič od tega ni storila, prvostopnemu sodišču neutemeljeno očita, da se do njenih navedb o uveljavljeni manjvrednosti del in zatrjevane zamude ni opredelilo. V nobeni drugi vlogi, pa tudi v vlogi z dne 23. 02. 2010 (list. št. 46), v kateri je navedla, da je zaradi nastalih zamud pri gradnji objekta investitor od tožene stranke zahteval plačilo stroškov popravila, pogodbene kazni in gospodarske škode v višini 30.843,48 EUR z DDV, tožena stranka pobotnega ugovora ni postavila. Zato sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni odločilo o pobotnem ugovoru.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se v spisu nahaja le 16 listin tožene stranke (v prilogah od A1 do A16). Zato je pritožbeno zatrjevanje, da je v spis vložila 22 listin, neutemeljeno.

11. Tožena stranka je bila očitno seznanjena z vsako posamezno postavko iz vtoževanega računa, saj je tega z dopisom z dne 10. 06. 2008 (A5) zavrnila. Glede na navedeno je ona tista, ki bi morala zatrditi in dokazati, da posameznih del tožeča stranka ni opravila. Ker pa tega med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni storila, je njeno pritožbeno zatrjevanje, da je posamezna dela tožeča stranka zaračunala dvakrat, kar da izhaja iz dejstva, da predračun znaša 50.052,33 EUR, tožeča stranka pa navaja, da je opravila za 80.248,97 EUR del, ne le premalo konkretizirano, ampak tudi prepozno. Med postopkom pred sodiščem prve stopnje teh trditev namreč ni postavila. Zmotno je tudi njeno pritožbeno izhodišče, da bi sodišče prve stopnje brez njenih ugovorov proti obsegu opravljenega dela moralo samo pregledati vsebino vsake posamezne situacije in jo primerjati z vsako posamezno postavko v vtoževanem računu.

12. Drži pritožbeno zatrjevanje, da bi po pogodbi A2 tožeča stranka morala poskrbeti, da knjigo obračunskih izmer potrdi zastopnik naročnika (primerjaj 1. odstavek 6. člena pogodbe A2). Navedb tožeče stranke, da jih je potrjeval investitor, tožena ni prerekala. Odkar je objekt vseljen in s tem tudi že prevzet, je potrditev prevzetih del s strani tožene stranke nesmiselna. Zato se svojih obveznosti ne more izogniti s stališčem, da pogoj plačila še ni nastopil, ker knjige obračunskih izmer ni potrdil zastopnik naročnika kot pogodbena stranka tožeče stranke.

13. Drži tudi, da je sodišče prve stopnje zaslišalo le direktorja tožeče stranke, prič, ki jih je predlagala tožena stranka pa ne. ZPP kot dokaznega sredstva ne pozna zaslišanja ene stranke, pač pa zaslišanje strank (primerjaj 257. člen ZPP). S tem, ko je sodišče prve stopnje zaslišalo le direktorja tožeče stranke, je kršilo 257. člen ZPP. Taka kršitev praviloma predstavlja absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki zahteva razveljavitev izpodbijane sodbe. Zaradi nekonkretizirane obrambe tožene stranke je, kot rečeno odgovor na tožbo nesklepčen. Ker pa je sklepčna tožba, je dokaz z zaslišanjem direktorja tožeče stranke sodišče prve stopnje izvedlo po nepotrebnem. Sodišče prve stopnje bi zato moralo tožbenemu zahtevku ugoditi, tudi če direktorja tožeče stranke ne bi zaslišalo. Zagrešena kršitev na odločitev o tožbenem zahtevku torej tokrat ne more imeti vpliva.

14. Prav tako drži tudi pritožbeno zatrjevanje, da se je tožeča stranka v zadnjem odstavku 11. člena pogodbe A2 zavezala za odpravo napak v garancijski dobi v višini 10 % vrednosti pogodbe toženi stranki izstaviti menico z menično izjavo brez protesta, ki bi jo morala predložiti tožena stranka v petih dneh po podpisu zapisnika o končnem obračunu. Med pravdnima strankama ni sporno, da niti primopredajni zapisnik niti končni obračun ni bil sestavljen. Tožena stranka ni pojasnila, zakaj pozivu tožeče stranke za izdelavo primopredajnega zapisnika (v prilogah A6 in A7) ni sledila. Zato ni mogoč drugačen zaključek, kot da je s svojo neaktivnostjo prišla v upniško zamudo. Po določilu 1. odstavka 300. člena OZ pride upnik v zamudo, če brez utemeljenega razloga noče sprejeti izpolnitve. Po določilu 1. odstavka 301. člena pa takrat, ko pride upnik v zamudo, preneha dolžnikova zamuda. To pomeni, da je z zamudo tožene stranke nastopila njena obveznost plačila končne situacije. Zaradi lastne neaktivnosti, ki pomeni upniško zamudo, se torej tožena stranka ne more razbremeniti obveznosti plačila opravljenega dela.

15. V odločbi III Ips 80/2007 z dne 16. 12. 2008 je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da je najkasneje takrat, ko postane jasno, da se pogoj ne bo uresničil, treba šteti, kot da čas izpolnitve ni določen. Glede na to, da so bile ob izdaji prvostopne sodbe terjatve tožeče stranke stare že tri leta, to obdobje po oceni pritožbenega sodišča zadostuje za ugotovitev, da se pogoj ne bo uresničil. Že iz teh razlogov je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je obveznost tožene stranke plačati opravljena dela zapadla neodvisna od vprašanja ali je investitor poravnal obveznosti tožene stranke do njega.

16. Pravilnost izračuna stroškov postopka bi tožena stranka sama lahko preverila s primerjavo opravljenih pravdnih dejanj tožeče stranke in odvetniške tarife ter Zakona o sodnih taksah. Ves čas jo je zastopal isti odvetnik, iz spisa pa je razvidno, da so ji bile vročene vse vloge tožeče stranke. Ker pa je tudi pritožba na odločitev pravdnih stroškov pavšalna, češ da pravilnosti izračuna stroškov postopka tožena stranka ne more preveriti in da ti niso pravilno obračunani, saj je dosojeni znesek previsok, te pritožbene navedbe pritožbene sodišče ni moglo preizkusiti.

17. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz 2. odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožeče stranke je oprta na določilo 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP, odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke pa na določilo 1. odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka le ponovila svoje navedbe in ni navedla prav ničesar, kar bi kakorkoli doprineslo k odločitvi o pritožbi.