Jedro

Tožnici sta upravičeni do nadomestila, ki ustreza višini neto tržne najemnine, ki bi jo dobili, če bi nepremičnino oziroma njen sorazmeren del v spornem obdobju dajali v najem.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. III. in IV. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožnic v višini 12.523,34 EUR (I. točka izreka) in terjatev toženca v višini 9.218,86 EUR (II. točka izreka). Po medsebojnem pobotanju ugotovljenih terjatev je razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožnicama 3.304,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2012 dalje (III. točka izreka). Hkrati je tožencu naložilo, da povrne tožnicama pravdne stroške v višini 731,82 EUR (IV. točka izreka).

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožujeta tožnici. Predlagata, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in zavrne pobotni ugovor toženca, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navajata, da je sodba nepravilna in nezakonita. Izrek sodbe je nejasen in nerazumljiv, sodišče pa je prekoračilo tožbeni zahtevek. Njuna terjatev je dokazana po temelju in po višini, upoštevaje izvedensko mnenje izvedenca A. S. Ker sodišče ni zaslišalo predlaganih prič in druge tožnice, je odločitev glede višine njune terjatve preuranjena. Druga tožnica je poznala zadevni gostinski obrat in je bila o tem pripravljena izpovedati. Tožnici nadalje navajata, da je pobotni ugovor toženca neutemeljen. Jasno je, da je terjatev iz neupravičene obogatitve v času od 30. 4. 1996 do 31. 7. 2010 zastarana, zastarane terjatve pa ni mogoče pobotati. Ker sodišče ni upoštevalo ugovora zastaranja, je napačno uporabilo materialno pravo. Sicer pa poudarjata, da na račun toženca nista bili neupravičeno obogateni, zato toženec do njiju nima nobene denarne terjatve, ki bi bila pobotljiva. Zadevnega lokala, to je njunega solastniškega deleža in dela v lasti toženca, ne uporabljata in nista nikoli uporabljali, niti nista iz tega naslova prejeli nobenih dohodkov ali koristi. Sodišče v zvezi z ugotavljanjem v pobot uveljavljane terjatve ni izvedlo predlaganih dokazov, zato je sodba preuranjena. Zmotna pa je tudi ugotovitev sodišča, da so se pogoji za pobot stekli dne 31. 7. 2010. 3. Pritožba je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz navedene zakonske določbe in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Po tako izvedenem preizkusu pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da sodba ni obremenjena s procesnimi kršitvami, ki jih uveljavlja pritožba. Tožnici v pritožbi ne obrazložita, v čem je nerazumljivost izreka, po oceni pritožbenega sodišča pa je izrek sodbe jasen in razumljiv, tako, da je sodbo mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Prav tako pavšalen in neutemeljen je pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek. Sodišče je odločilo v mejah postavljenih zahtevkov, zato očitana kršitev pravila o vezanosti na zahtevek iz prvega odstavka 2. člena ZPP ni podana.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi drugega odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji (2) (v nadaljevanju ZDen) prisodilo tožnicama odškodnino oziroma nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe solastniškega deleža do 7/60 poslovnega prostora na naslovu B. 20, ki je bil predmet denacionalizacijskega postopka. Po izvedenem dokaznem postopku je odločilo, da sta tožnici upravičeni do 12.523,34 EUR nadomestila, kar ustreza višini neto tržne najemnine, ki bi jo tožnici dobili, če bi nepremičnino oziroma njen sorazmeren del v spornem obdobju dajali v najem. Sodišče prve stopnje je v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo, pritožbeno sodišče pa tudi nima nobenih pomislekov o pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek, naslovljen na odločitev o višini ugotovljene terjatve tožnic. Sodišče je, kot rečeno, za kriterij določitve višine nadomestila uporabilo neto vrednost najemnine, s katerim sta tudi tožnici utemeljevali zahtevano korist in mu v pritožbi ne oporekata. Sodišče je v soglasju s strankama z namenom ugotovitve višine nadomestila angažiralo sodnega izvedenca gradbene stroke A. S. in njegovemu mnenju v celoti sledilo. Tožnici k mnenju nista imeli nobenih pripomb, niti v pritožbi ne zatrjujeta, da bi bili izračuni sodnega izvedenca napačni. Tožnici sta sicer z namenom ugotovitve višine njune terjatve predlagali tudi zaslišanje prič in tožnic, pri čemer pa nista navedli, kaj konkretno bi z izvedbo navedenih dokazov dokazovali, tega pa ne pojasnita niti v pritožbi. Takšen dokaz, katerega cilj je nadomestitev trditev strank, pa v pravdnem postopku ni dovoljen (t.i. informativni dokaz). V pritožbi tožnici navajata, da bi lahko prva tožnica izpovedala o stanju prostorov, kar pa je pri izdelavi mnenja upošteval tudi izvedenec, ki si je v okviru postavljene naloge sporne prostore tudi ogledal. Sodišče prve stopnje je torej upravičeno zavrnilo navedena dokazna predloga kot nepotrebna. Dejansko stanje je v tem delu pravilno in popolno ugotovljeno, procesnih kršitev v zvezi z neizvedbo dokazov pa pritožba ne uveljavlja. Pritožba je tako v delu, v katerem graja odločitev sodišča o obstoju terjatve tožnic (I. točka izreka), neutemeljena.

9. Toženec je tožbeni terjatvi v pobot uveljavljal terjatev iz naslova uporabnine, ker naj bi tožnici brez pravnega temelja uporabljali njegove prostore v poslovno stanovanjski stavbi na naslovu B. 18 ter pomožne prostore med zgradbama na naslovih B. 18 in B. 20. Navajal je, da sta tožnici oziroma njuna pravna prednica R. K. od 30. 4. 1996 dalje uporabljali in še uporabljata oziroma dajeta v najem celoten gostinski lokal, ki se nahaja v stavbah na naslovu B. 18 in B. 20 v L. Podlago zahtevka za plačilo uporabnine predstavlja 219. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (3) oziroma 198. člen Obligacijskega zakonika (4), ki nalaga tistemu, ki tujo stvar uporablja v svojo korist, dolžnost, da lastniku stvari povrne korist, ki jo je od uporabe imel. Predpostavka zahtevka za plačilo uporabnine je torej tudi okoriščenje tistega, ki tujo stvar neupravičeno uporablja. Za odločitev o obstoju v pobot uveljavljane terjatev je bilo torej med drugim bistveno ugotoviti, ali sta bili tožnici oziroma njuna pravna prednica R. K. okoriščeni z uporabo toženčevih prostorov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodba o tem odločilnem dejstvu nima jasnih in dokazno podprtih razlogov, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti in je podana bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

10. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je mogoče na podlagi izvedenih dokazov ugotoviti, da je gostinski lokal, vključno s toženčevimi prostori, v posesti in uporabi denacionalizacijskih upravičencev nepremičnine na naslovu B. 20 (5). Med pravdnima strankama res ni bilo sporno, da je toženec na podlagi začasne odredbe v denacionalizacijskem postopku 29. 4. 1996 prenesel celoten gostinski lokal, vključno z njegovimi prostori, v začasno uporabo eni od denacionalizacijskih upravičenk D. B. Vendar pa zgolj na podlagi te ugotovitve še ni mogoče sklepati, da je lokal uporabljala, dajala v najem ali drugače koristila tudi denacionalizacijska upravičenka R. K. oziroma sedaj tožnici kot njeni dedinji. Da bi tudi slednje koristile toženčeve prostore in sploh celoten gostinski lokal, med strankama ni bilo nesporno, kateri dokazi naj bi navedeno dokazovali, pa iz izpodbijane sodbe ni razvidno.

11. Pavšalen in neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do ugovora zastaranja in da naj bi v pobot uveljavljana terjatev v celoti zastarala. Sodišče prve stopnje je skladno s procesno teorijo pobotanja v pravdi in upoštevaje splošni petletni zastaralni rok ugotovilo, da je terjatev toženca zastarala v delu, ki se nanaša na plačilo uporabnine za obdobje izpred petih let pred podanim pobotnim ugovorom.

12. Zaradi zgoraj pojasnjene bistvene kršitve postopka, ki je glede na njeno naravo pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti, je bilo treba pritožbi delno ugoditi in izpodbijano sodbo v II. točki (odločitev o v pobot uveljavljani terjatvi) in III. točki izreka (odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka) razveljaviti ter zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje v zgoraj nakazani smeri razjasniti vprašanje pasivne legitimacije tožnic v zvezi s pobotno terjatvijo toženca in po potrebi v ta namen izvesti že predlagane dokaze. Pri ponovnem odločanju naj sodišče upošteva določbo tretjega odstavka 324. člena ZPP, po s kateri mora izrek sodbe obsegati tudi odločitev o morebitnem neobstoju (dela) tožbene in pobotne terjatve kot tudi zavrnitev morebitnega presežka zahtevka tožnic. V skladu s četrtim odstavkom iste zakonske določbe pa mora sodba vsebovati tudi razloge za odločitev o obrestnem delu zahtevka.

13. V ostalem je sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo v nerazveljavljenem delu (I. točka izreka) potrdilo.

14. Zaradi delne razveljavitve odločitve sodišča prve stopnje o glavni stvari je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o pravdnih stroških, nastalih pred sodiščem prve stopnje (IV. točka izreka), odločitev o pritožbenih stroških pa je na podlagi četrtega odstavka 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

(1) Ur. l RS, št.73/2007-UPB3 in nasl. (2) Ur. l. RS, št. 27I/1991 in nasl. (3) Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 in nasl. (4) Ur. l. RS, št. 83/2001in nasl. (5) Poslovno stanovanjska stavba na naslovu B. je bila v denacionalizacijskem postopku vrnjena v last več denacionalizacijskim upravičencem, med drugim tudi D. B. in pravni prednici tožnic R. K.