Jedro

Tožniku je bilo izdano dovoljenje izključno za opravljanje samostojne poklicne dejavnosti ali gospodarske dejavnosti kot samostojni podjetnik posameznik oz. vodenje poslov v osebni gospodarski družbi kot poklicni športnik. Tožena stranka delo tožnika, kot delo tujca, ni prijavila v skladu z določbami ZZDT, kar je bil pogoj za to, da se je tožnik lahko na podlagi osebnega dovoljenja pri toženi stranki zakonito zaposlil. Tožnik je toženi stranki za opravljene storitve izdajal račune, v obvezna zavarovanja je bil vključen kot samostojni zavezanec. V konkretnem primeru ni šlo za zaposlitev tožnika kot delavca pri toženi stranki kot delodajalcu, prav tako glede na veljavno zakonodajo s področja zaposlovanja tujcev tudi niso bili podani zakonski pogoji za priznanje delovnega razmerja, zato sporne pogodbe ni mogoče označiti za pogodbo o zaposlitvi. Gre za premoženjski spor iz civilnopravne pogodbe, za katerega je na podlagi določb 1. člena, 32. člena in 48. člena ZPP pristojno okrožno sodišče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi (I. točka izreka) ter da se po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopi stvarno in krajevno pristojnemu sodišču – Okrožnemu sodišču v Ljubljani (II. točka izreka).

Zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Tožnik izpostavlja, da je zahteval izplačilo dolgovanega zneska na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je v dokaz svojih navedb priložil tudi pogodbo o zaposlitvi. Pogodba se je nesporno izvrševala, medsebojno razmerje pa je imelo vse elemente delovnega razmerja. V pogodbi so tudi določila glede zaposlitve in obveznosti tožnika, pogojev zaposlitve ter v 4. čl. določila glede izplačila plače, kot je bila dogovorjena. Zgolj podrejeno je tožnik zatrjeval, da navedena pogodba predstavlja pogodbo o delu. Sodišče se opredeljuje zgolj do primarno postavljenega tožbenega zahtevka, na podlagi katerega tožnik zahteva izplačilo na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi, pri čemer zaključuje, da iz utemeljitve tožbe in predložene fotokopije pogodbe ne izhaja, da bi pravdni stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi po delovnem pravu. Glede na takšno stališče sodišča, iz katerega je mogoče razumeti, da primarni tožbeni zahtevek ni utemeljen (kljub temu, da tožnik vztraja, da gre po vsebini za delovno razmerje), je nepravilna odločitev sodišča, da je zadevo odstopilo v reševanje domnevno pristojnemu Okrožnemu sodišču. Sodišče bi takšno odločitev lahko sprejelo le v primeru, da bi bil pravnomočno zavrnjen primarni tožbeni zahtevek in bi bilo nato dolžno odločati o podrednem tožbenem zahtevku. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se le pavšalno sklicuje tožnik, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz utemeljitve tožbe ter predloženih dokazov ne izhaja, da bi stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je tujec, ki je, kot poklicni športnik, pri toženi stranki igral košarko. V skladu z 21. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprememb.) tujec lahko sklene pogodbo o zaposlitvi, če izpolnjuje pogoje, določene s tem zakonom, in pogoje, določene s posebnim zakonom, ki ureja zaposlovanje tujcev (1. odstavek) Pogodba o zaposlitvi, sklenjena v nasprotju s prejšnjim odstavkom, je nična (2. odstavek 21. člena ZDR). Tožniku je bilo dne 4. 11. 2004 v skladu z 9. členom in 6. odstavkom 10. člena v času pridobitve osebnega dovoljenja veljavnega Zakona o zaposlovanju in delu tujcev (ZZDT, Ur. l. RS, št. 66/2000) izdano osebno delovno dovoljenje za opravljanje samostojne poklicne dejavnosti ali gospodarske dejavnosti kot samostojni podjetnik posameznik oz. vodenje poslov v osebni gospodarski družbi A.A. – poklicni športnik (B1). Osebno delovno dovoljenje za samozaposlitev je bilo izdano za določen čas enega leta (od 26. 10. 2004 do 25. 10. 2005). V skladu s 6. odstavkom 10. člena ZZDT je dovoljenje vezano izključno na namen, za katerega je bilo izdano, kar v konkretnem primeru pomeni, izključno za opravljanje samostojne poklicne dejavnosti ali gospodarske dejavnosti kot samostojni podjetnik posameznik oz. vodenje poslov v osebni gospodarski družbi A.A. – poklicni športnik. Tožnik ni trdil, da je na podlagi izdanega osebnega delovnega dovoljenja (B1) tožena stranka njegovo delo, kot delo tujca (delavca), prijavila v skladu z določbami ZZDT, kar je bil pogoj za to, da se je tožnik lahko na podlagi osebnega delovnega dovoljenja pri toženi stranki zakonito zaposlil. Nasprotno. Tožnik je toženi stranki za opravljene storitve izdajal račune, ter je bil v obvezna zavarovanja vključen kot samostojni zavezanec (B3), kar pomeni, da je opravljal samostojno poklicno dejavnost, za katero je pridobil osebno delovno dovoljenje. Tudi po sedaj veljavnem ZZDT-1, osebno delovno dovoljenje v času veljavnosti tujcu omogoča dostop do trga dela (zaposlitev pri kateremkoli delodajalcu), razen če je osebno delovno dovoljenje izdano z veljavnostjo enega leta za samozaposlitev tujca (kot v konkretnem primeru – 3. odstavek 10. člena ZZDT-1). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da v konkretnem primeru ni šlo za zaposlitev tožnika kot delavca pri toženi stranki kot delodajalcu, in da glede na veljavno zakonodajo s področja zaposlovanja tujcev tudi niso bili podani zakonski pogoji za priznanje delovnega razmerja, zato predmetne pogodbe utemeljeno ni mogoče označiti za pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da gre za premoženjski spor iz civilnopravne pogodbe, za katerega je na podlagi določb 1. člena, 32. člena in 48. člena ZPP pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani.

Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. odstavek 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP).