Jedro

Izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti glede okoliščine, ki je glede na pravno podlago za odločanje (29. člen ZOZKD) bistvena za odločitev. Taka kršitev pravil postopka se po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP vedno šteje za bistveno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se izpodbijani sklep odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega upravnega spora v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikovo zahtevo za priznanje odškodnine zaradi posledic kaznivega dejanja. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik zahtevo vložil 6. 3. 2018, kaznivo dejanje, zaradi katerega je utrpel škodo, pa je bilo storjeno 17. 8. 2017. Po 29. členu Zakona o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj (v nadaljevanju ZOZKD) mora biti zahteva vložena v šestih mesecih od storitve dejanja, tako da tožnikova zahteva ni pravočasna, tako zahtevo pa predsednik Komisije zavrže. 2. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je zahtevo vložil v roku po drugem odstavku 29. člena ZOZKD, ker tega zaradi posledic dejanja, s katerim mu je bila povzročena škoda, ni bil sposoben storiti prej. Toženka te navedbe sploh ni upoštevala oziroma je ni presojala, niti ni tožniku omogočila, da bi dokazoval pravočasnost svoje vloge. Sodišču primarno predlaga, naj ugotovi, da je izpodbijani sklep nezakonit ter da je bila njegova zahteva za uveljavitev odškodnine po določbah ZOZKD pravočasna, oziroma podredno, naj izpodbijani sklep "razveljavi in odpravi", v vsakem primeru pa naj toženki naloži povračilo stroškov upravnega spora.

3. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišče obvestila, da bo zadevo obravnavala glede možnosti ravnanja po 273. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

4. Tožba je utemeljena.

5. Po prvem odstavku 29. člena ZOZKD mora biti zahteva vložena najpozneje v šestih mesecih od dneva storitve dejanja, za katero se uveljavlja odškodnina. Po drugem odstavku istega člena mora upravičenec v primeru, če zaradi telesnih poškodb ni sposoben vložiti zahteve v roku iz prejšnjega odstavka, zahtevo vložiti najpozneje v treh mesecih od dneva, ko so prenehali obstajati razlogi, zaradi katerih ni mogel vložiti zahteve, najpozneje pa v petih letih od dneva storitve dejanja.

6. Kot izhaja iz upravnega spisa zadeve, posebej iz tožnikove zahteve za uveljavljanje odškodnine z dne 6. 3. 2018, je tožnik zahtevo sicer res vložil več kot šest mesecev od dneva storitve dejanja, za katero uveljavlja odškodnino, in je bilo po navedbah v zahtevi storjeno 17. 8. 2017, vendar v zahtevi tudi določno navaja okoliščine v zvezi s svojimi telesnimi poškodbami in potekom zdravljenja, zaradi katerih tudi izrecno trdi, da zahteve ni mogel vložiti v roku iz prvega odstavka 29. člena ZOZKD. Hkrati se prav tako izrecno sklicuje na možnost vložitve zahteve v roku iz drugega odstavka istega člena ZOZKD in navaja okoliščine, iz katerih meni, da je njegova zahteva glede na to zakonsko določbo vložena pravočasno.

7. Toženka se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa glede teh navedb iz zahteve ne navaja ničesar.

8. To pomeni, da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti glede okoliščine, ki je glede na pravno podlago za odločanje (29. člen ZOZKD) bistvena za odločitev. Taka kršitev pravil postopka se po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) vedno šteje za bistveno. Sodišče je zato v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo.

9. V tem pogledu sodišče dodaja še, da je tožnik v tožbi kot primaren predlog navedel zgolj ugotovitev nezakonitosti izpodbijanega sklepa, vendar za izdajo ugotovitvene sodbe ni z ničemer utemeljil pravnega interesa. Zato je sodišče upoštevalo njegov subsidiarni predlog, naj izpodbijani sklep odpravi, za kar pravni interes povsem nedvoumno izhaja iz obrazložitve tožbe.

10. Kot že rečeno, je toženka po prejemu tožbe sodišče obvestila, da bo zadevo obravnavala glede možnosti ravnanja po 273. členu ZUP, ki ureja njeno možnost odprave ali spremembe odločbe (oziroma smiselno sklepa) po pričetku upravnega spora iz razlogov, zaradi katerega jo lahko odpravi sodišče. Vendar pa toženka sodišča v več kot letu ni obvestila, da bi izpodbijani sklep na tej podlagi odpravila ali spremenila, zato je sodišče v zadevi odločilo.

11. Ker je bilo po povedanem že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

12. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu. Zadeva je bila rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR, povečani za 22 % DDV, torej skupno 347,70 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za prostovoljno plačilo (prvi odstavek 290. člena OZ), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1.c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).