Jedro

Tožencu je bila v spornem obdobju napačno določena in izplačana plača, in sicer je bilo plačno nesorazmerje napačno odpravljeno med 20. in 22. plačnim razredom, pravilno pa bi bilo med 18. in 22. plačnim razredom. Razlike za odpravo nesorazmerij osnovnih plač bi pravilno morale biti višje in posledično osnovna plača za obračun nižja, zato bi moral toženec v spornem obdobju prejemati nižjo plačo. Skladno z določbo 3. odstavka 3. člena ZSPJS je pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače, kot je zakonsko določena, nično in zato nima pravnega učinka. Tožena stranka je tako na podlagi ničnega pogodbenega določila, izpolnila nekaj, česar ni bila dolžna in ima zato pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj. Zato določbe 191. člena OZ v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti. Tožnik kot javni uslužbenec lahko prejel plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti ali kolektivne pogodbe, zato mora višjo izplačano plačo, kot je določena z zakonom, vrniti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni tožeči stranki plača znesek 478,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 10. 2014 dalje do plačila (I. točka izreka), tožeči pa, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 114,24 EUR v roku 15 dni skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (točka II izreka).

2. Zoper sodbo (razen zoper odločitev o stroških postopka, saj za izpodbijanje te odločitve nima pravnega interesa) se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zavzelo zmotno stališče, da v sporu za vračilo preveč izplačanih plač iz naslova neupravičene obogatitve po 190. členu OZ, uporaba določila 191. člena OZ ne pride v poštev. Pri tem je spregledalo, da je bila tožeča stranka tista, ki je kriva za takšno nično določilo, ker je ona določala količnike, opravljala prevedbo, sestavljala akt o sistemizaciji in je tako posledično odgovorna za vsebino aktov, določitve količnikov in prevedb. Tožnik je le podpisal ponujeno pogodbo in anekse k njej, saj je bil prepričan, da tožena stranka zagotovo ve, kaj je pravilno. Tožeča stranka je sama povzročila nična določila, zato ne more ničesar zahtevati nazaj, toženi stranki pa odgovarja tudi za škodo, ki bi ji nastala zaradi ničnosti pogodbe. Po prepričanju tožene stranke je pogodba med strankama veljavno sklenjena. Tožena stranka je tudi prepričana, da je tožeča stranka vedela oziroma bi morala vedeti, da plačuje nekaj, česar ne bi smela in gre za situacijo iz 191. člena OZ, zato se na napako ne more sklicevati in jo neutemeljeno zvrniti na toženčeva pleča. Sodišče prve stopnje je zaradi napačne odločitve o glavni stvari posledično napačno obračunalo tudi stroške postopka. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, tožbeni zahtevek zavrne in tožeči stranki naloži v roku 8 dni povrnitev vseh stroškov postopka tožene stranke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni zagrešilo, pritožba pa se nanje le pavšalno sklicuje. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo, da tožeči stranki za obdobje od 26. 1. 2010 do 31. 5. 2012 plača znesek 478,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 10. 2014 dalje do plačila.

6. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev. Iz tega razloga odgovarja le na pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvenega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila tožencu že v obdobju pred 26. 1. 2010 (od 1. 7. 2008 - v tem obdobju je vtoževana glavnica zastarala) do 31. 5. 2012 napačno določena in izplačana plača in sicer je bilo plačno nesorazmerje napačno odpravljeno med 20. in 22. plačnim razredom, pravilno pa bi bilo med 18. in 22. plačnim razredom. Razlike za odpravo nesorazmerij osnovnih plač bi pravilno morale biti višje in posledično osnovna plača za obračun nižja, zato bi moral toženec v obdobju od 26. 1. 2010 do 31.5. 2012 prejemati nižjo plačo. Upoštevalo je določbi 3. in 3.a člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) in ugotovilo, da je toženec neupravičeno prejel višjo plačo, ki jo je z zakonskimi zamudnimi obrestmi dolžan vrniti.

8. Pravilno je v točki 6 obrazložitve ugotovilo, da so določbe ZSPJS glede na 3. člen tega zakona prisilne narave, zato je potrebno uporabiti določbo 86. člana Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001) o ničnosti pogodbe. Ta določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Skladno z določbo 3. odstavka 3. člena ZSPJS je pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače, kot je zakonsko določena, nično in zato nima pravnega učinka. Tožena stranka je tako na podlagi ničnega pogodbenega določila, izpolnila nekaj, česar ni bila dolžna in ima zato pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da določbe 191. člena OZ v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti. Tožnik kot javni uslužbenec je lahko prejel plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti ali kolektivne pogodbe, zato mora višjo izplačano plačo kot je določena z zakonom, vrniti.

9. Tožena stranka se neupravičeno sklicuje na določbo 91. člena OZ. Po tem členu pogodbenik, ki je kriv za sklenitev nične pogodbe, odgovarja svojemu sopogodbeniku za škodo, ki mu nastane zaradi ničnosti pogodbe, če ta ni vedel in ni bil dolžan vedeti za vzrok ničnosti. Toženec tekom postopka ni zatrjeval, da mu je zaradi preveč izplačanih zneskov plač nastala kakšna škoda oziroma, da bi mu nastala, če bi moral te zneske vrniti. Za delo, ki ga je v spornem obdobju opravil, pa je upravičen samo do plače v zakonsko določeni višini.

10. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom istega zakona. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške.