Jedro

Tožeča stranka ni vložila tožbe za razveljavitev sodne poravnave, ampak je zoper sodno poravnavo, ki jo je sklenila s toženo stranko, vložila pritožbo. Takšna pritožba se kot nedopustna zavrže.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je kot nedovoljeno zavrglo pritožbo tožeče stranke z dne 19. 4. 2011 zoper sklenjeno sodno poravnavo z dne 12. 4. 2011. Takšen sklep izpodbija tožeča stranka in v laični pritožbi navaja, da se s sodno poravnavo ni želela odpovedati odškodnini in da ni slišala, ko je sodnica narekovala sodno poravnavo. Prepričana je bila, da njena odvetnica dela zanjo, vendar se to ni izkazalo. Pred sklenitvijo poravnave se je z odvetnico posvetovala in le-ta vztrajala naj podpiše sklenitev sodne poravnave. Meni, da je regres v neto znesku 378,82 EUR ter odpravnina ob upokojitvi v višini 2.121,08 EUR premalo, saj so odpravnine povsod veliko višje. Čeprav je pristala na takšno sklenitev sodne poravnave, je bila presenečena, ko je sodnica prebrala, da nima pravice do odškodnine za nezakonito prenehanje, ker se je sama temu odpovedala. Meni, da je preveč verjela sindikatom in odvetnikom in vztraja, da bi rada dobila svojo odškodnino, ki si jo je prislužila z 41. leti delovne dobe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitev določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji), v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pravdni stranki sta na naroku za glavno obravnavo dne 12. 4. 2011 sklenili sodno poravnavo, s katero se je tožena stranka zavezala tožeči stranki plačati odpravnini ob upokojitvi v znesku 2.121,08 EUR in regres za letni dopust za leto 2003 v neto znesku 378,92 EUR ter akontacijo dohodnine za plačani znesek regresa, vse v roku osem dni na osebni račun tožeče stranke stranke, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. točka sodne poravnave) in da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (2. točka sodne poravnave). Stranki sta se dogovorili, da bodo z izplačilom zneskov iz 1. točke sodne poravnave med strankama poravnane vse obveznosti in ena do druge nimata nobenih odprtih terjatev, iz kateregakoli naslova, zlasti pa iz naslova delovnega razmerja (3. točka sodne poravnave). Stranki sta se z vsebino te sodne poravnave strinjali in jo potem, ko se jima je prebrala podpisali (4. točka sodne poravnave). Vsaka stranka je prejela en izvod sodne poravnave (5. točka sodne poravnave).

S podpisom zapisnika sodne poravnave je bil pravdni postopek končan in tako, kot mora sodišče po 308. členu ZPP ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali ne teče morda o predmetu, o katerem je bila sklenjena sodna poravnava, ker v takem primeru tožbo zavrže, ni mogoče nadaljevati pravdnega postopka, ki je bil končan s sodno poravnavo. Sodišče prve stopnje je pritožbo zoper sodno poravnavo tako pravilno zavrglo. Pravilno je tožečo stranko tudi poučilo, da sodna poravnava predstavlja izvršilni naslov in da je mogoča posebna tožba za razveljavitev sodne poravnave pod pogoji 392. in 393. člena ZPP.

Po 306. členu ZPP lahko stranke med postopkom pred pravdnim sodiščem (prve stopnje) sklenejo poravnavo o spornem predmetu. Ne morejo pa skleniti poravnave glede zahtevkov, s katerimi ne morejo razpolagati in jih opredeljuje 3. člen ZPP. Če sodišče meni, da poravnava ni dopusta, izda sklep, s katerim poravnave ne odobri. Če pa jo sodišče dovoli, se poravnava sprejme na zapisnik in je sklenjena, ko stranki, potem ko prebereta zapisnik o poravnavi, podpišeta ta zapisnik. Takšna sodna poravnava poleg sporazuma samih strank vsebuje tudi presojo sodišča, da tak sporazum ne nasprotuje prisilnim predpisom in moralnim pravilom. Sodna poravnava ima procesne učinke, ki jo v nekaterih bistvenih lastnostih izenačujejo s pravnomočno sodbo. Med drugim to pomeni tudi vezanost strank in sodišča na takšno sodno poravnavo.

Iz listin v spisu in dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožeči stranki dne 12. 4. 2011 prebrana vsebina sodne poravnave, kar je potrdila tožeča stranka s svojim podpisom na samem zapisniku sodne poravnave (list. št. 48), sicer pa je tožeča stranka že v vlogi dne 1. 12. 2008 umaknila zahtevek po izplačilu odškodnine. V vlogi z dne 4. 11. 2009 pa se je temu zahtevku tudi odpovedala in svoje izjave o odpovedi zahtevku vse do sodne poravnave dne 12. 4. 2011 tudi ni preklicala.

Ker sodna poravnava, ki jo odobri sodišče, vsebuje tudi presojo dopustnosti v smislu 3. člena ZPP, v določbah, ki opredeljujejo tožbo za razveljavitev sodne poravnave (392. in 393. člen ZPP) zakon predvideva možnost razveljavitve sodne poravnave iz materialnopravnih razlogov (zmota, sila, zvijača) in procesno pravnih (2. in 3. točka 392. člena ZPP). Možnost vložitve tožbe v zvezi s sodno poravnavo po določbah ZPP predstavlja izredno pravno sredstvo. Tožeča stranka ni vložila tožbe za razveljavitev sodne poravnave, kot je to opredeljen v določilih 392. in 393. člena ZPP, temveč je vložila pritožbo, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo.

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo po določbi 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.