Jedro

Z začasno odredbo tožeča stranka torej predlaga začasno ureditev spornega razmerja, kar je namen ureditvene (regulacijske) začasne odredbe. Bistvo takih začasnih odredb je v varstvu obstoječega stanja oziroma pravne sfere pred grozečim nasiljem (nevarnostjo uporabe sile) ali nevarnostjo nastanka nenadomestljive škode. Takšne začasne odredbe so glede na razloge sklepa Ustavnega sodišča RS UP 275/1997 in glede na sodno prakso dovoljene le izjemoma. To pomeni, da je treba v luči omenjene ustavne določbe pogoje iz 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) obravnavati strožje, saj predstavljajo takšne začasne odredbe izjemno sredstvo zavarovanja. Pri izdajanju takšnih začasnih odredb je zato potreben restriktiven pristop, z njihovo omejitvijo na izjemne, nujne primere in ob upoštevanju strogih pogojev. V smeri presoje obstoja pogojev, da se tako predlagani začasni odredbi lahko ugodi, je zato potrebno oceniti relevantne okoliščine tako na strani tožeče kot tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi Pg 21/2013 z dne 1. 2. 2013 (I. točka izreka), odločitev o stroških pa pridržalo do odločitve o glavni stvari (II. točka izreka).

2. Proti temu sklepu se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu zmotno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje, saj je spregledalo ali prezrlo trditve tožene stranke, da tožeča stranka ne more izkazati pogoja nastanka težko nadomestljive škode. V tem pogledu pritožba celo meni, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih ali pa so ti nejasni in v nasprotju s samim seboj. Ob v pretežni meri povzemanju ugovornih navedb tožena stranka dodaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb v ugovoru, da bo toženi stranki zaradi izdaje začasne odredbe nastala škoda v višini 1.287.285,00 EUR, za kar je tudi predložila dokaze. Tožena stranka zavzema stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati trditve in dokaze iz ugovora glede vlaganj v projekt Dvorec J.. Dodaja še, da javno dostopni podatki na Ajpesu izkazujejo, da je tožeča stranka nelikvidna, če ne celo insolventna. S pritožbenim predlogom se zavzema za zavrnitev predlagane začasne odredbe in ustavitev postopka, ter da se tožeči stranki naloži v plačilo stroške tega postopka.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje, predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša ter terja povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in v zadostni meri ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo ne v pritožbi zatrjevane niti uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev absolutne narave. Odločitev, ki jo je sprejelo, je sodišče prve stopnje tudi v zadostnem obsegu obrazložilo, pri tem pa navedlo razloge, relevantne za sprejeto odločitev, ki tudi v objektivnem smislu omogočajo preizkus njene pravilnosti, zato je v tem pogledu neutemeljena in tudi sicer povsem pavšalna graja, da sklep nima razlogov oziroma, da so ti med seboj v nasprotju.

6. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev sprejelo z obrazložitvijo, da ne gre slediti ugovornim zatrjevanjem tožene stranke, da tožeči stranki ne nastaja škoda, saj nastanek te izkazuje dejstvo, da je zoper tožečo stranko predlagan stečajni postopek, slednji pa v primeru, da ne bo prišlo do ustavitve, predstavlja prenehanje tožeče stranke, kar gre opredeliti kot nenadomestljivo škodo. V zvezi z nadaljnjim ugovornim razlogom, da škoda nastaja toženi stranki, pa je zavzelo stališče, da med pravdnima strankama obstaja najemna pogodba, ter da z zatrjevanjem, da lahko tožena stranka trajno izgubi pravico imeti Dvorec v svoji posesti, ni uspela izkazati nastanka škode.

7. Sodišče druge stopnje tako sprejetim zaključkom prvostopnega sodišča kot pravilnim pritrjuje.

8. Vsebina predlagane začasne odredbe, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki najkasneje v roku treh dni od izdaje začasne odredbe izročiti v neposredno posest nepremičnine Dvorca J., se pokriva s tožbenim zahtevkom identične vsebine. Z začasno odredbo tožeča stranka torej predlaga začasno ureditev spornega razmerja, kar je namen ureditvene (regulacijske) začasne odredbe. Bistvo takih začasnih odredb je v varstvu obstoječega stanja oziroma pravne sfere pred grozečim nasiljem (nevarnostjo uporabe sile) ali nevarnostjo nastanka nenadomestljive škode. Takšne začasne odredbe so glede na razloge sklepa Ustavnega sodišča RS UP 275/1997 in glede na sodno prakso dovoljene le izjemoma. To pomeni, da je treba v luči omenjene ustavne določbe pogoje iz 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) obravnavati strožje, saj predstavljajo takšne začasne odredbe izjemno sredstvo zavarovanja. Pri izdajanju takšnih začasnih odredb je zato potreben restriktiven pristop, z njihovo omejitvijo na izjemne, nujne primere in ob upoštevanju strogih pogojev. V smeri presoje obstoja pogojev, da se tako predlagani začasni odredbi lahko ugodi, je zato potrebno oceniti relevantne okoliščine tako na strani tožeče kot tožene stranke.

9. V prvi vrsti je potrebno izpostaviti dejstvo, da je tema obravnavanja v zvezi z izpodbijanim sklepom, nanašajočim se na izdano začasno odredbo, zgolj presoja okoliščin, ali obstoje pogoji, ki utemeljujejo oziroma opravičujejo že izdano začasno odredbo, torej zgolj presoja obstoja grozečega nastanka nenadomestljive škode, ki jo zatrjuje tožeča stranka in vpliv morebitne izdaje začasne odredbe na položaj tožene stranke. Zato okoliščine, ki zadevajo sporno razmerje pravdnih strank, ki izvira izmed njima sklenjene podnajemne pogodbe za zadevne nepremičnine, predvsem glede zatrjevanega namena sklenjene pogodbe in kršitev le-te, kakor tudi vprašanja premoženjske narave (zatrjevana vlaganja, posojila ipd.), nimajo odločilnih vplivom na presojo obstoja pogojev za izdajo obravnavane začasne odredbe. Zato se v tem pogledu o tem ni opredeljevalo že sodišče prve stopnje in je pritožbena graja pomanjkanja razlogov o tovrstnih dejstvih, neutemeljena, ter se tudi pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb, ki zadevajo izvajanje podnajemnega razmerja med strankama in vprašanja vlaganj v nepremičnine, ne bo opredeljevalo.

10. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da tožeča stranka ni izkazala nastanka težko nadomestljive škode. Sodišče prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča dejanske trditve tožeče stranke: - da je Dvorec vzela v najem zaradi opravljanja gostinske dejavnosti; - da je v njegovo obnovo in opremo vložila več kot 2.200.000,00 EUR, ki jih je delno financirala iz najetih kreditov, ki jih sedaj zaradi izgube posesti in neopravljanja gostinske dejavnosti ne more povrniti, zato so ji blokirani računi in zoper njo sproženi izvršilni postopki ter predlagan stečaj, pravilno ocenilo kot grozečo težko nadomestljivo škodo. Neutemeljeno je hipotetično predvidevanje tožene stranke, da bo tožeči stranki, če bo Dvorec spet prešel v njeno posest, to prinašalo zgolj izgubo. Očitno je namreč, da posest Dvorca prinaša zadovoljiv prihodek, če si sama tožena stranka prizadeva, da bi obdržala posest Dvorca zase, in če zatrjuje, da bo škoda nastajala njej, če bo ga morala pustiti v posest tožeči stranki.

11. Nedvomno je, da opravljanje gostinsko hotelske dejavnosti v Dvorcu J. prinaša prihodek, saj tožena stranka nasprotnega ne zatrjuje in očitno ustvarja pozitivne finančne učinke tudi za tožečo stranko, kar se odraža tudi v dejstvu, da je vprašanje predloga za začetek stečaja postopka dokončno rešeno, kot to sama navaja tožeča stranka. Očitno je, da je izdana začasna odredba tako preprečila nastanek težko nadomestljive škode, ki jo je grozeč stečaj nedvomno predstavljal, zato se je začasna odredba izkazala na nujno in potrebno, da se nastanek takšne škode prepreči. 12. Res je, da začasna odredba, če je nujna za preprečitev nastanka težko nadomestljive škode tožeči stranki, ne sme povzročiti takšne škode toženi stranki, zato je prav, da se preverijo učinki izdaje takšne začasne odredbe tudi na položaj in interese tožene stranke. V takšnih primerih je zato potrebno tehtati konkretne interese posamezne stranke oziroma tehtati škodo, ki bi lahko nastala eni oziroma drugi stranki v primeru njene (ne)izdaje.

13. Sodišče prve stopnje je sicer v obrazložitvi izpodbijanega sklepa zavzelo stališče, da tožena stranka z zatrjevanjem, da z izdajo začasne odredbe lahko trajno izgubi pravico imeti Dvorec v svoji posesti, ni uspela izkazati nastanka škode. Gotovo je, da bo tožena stranka z izgubo posesti ob prihodek, ki ga je morebiti ustvarjala v času, ko je imela Dvorec v svoji posesti. Vendar ne gre spregledati dejstva, da je tožena stranka posest izvajala brez vsakršnega pravnega naslova, torej ne da bi imela za svojo posest na zakonu temelječo pravico. Med strankama namreč obstaja veljavna podnajemna pogodba, katere predmet je prepustitev zadevnih nepremičnin v rabo in posest tožeči stranki, zaradi česar po toženi stranki zatrjevana škoda, nastala v času samovoljne posesti tožene stranke, ne more imeti narave pravno priznane škode, ki bi lahko uživala sodno varstvo na ta način, da bi v primeru tehtanja škode, ki bi z neizdajo začasne odredbe nastala tožeči stranki in škode, ki bi z njeno izdajo nastala toženi stranki, lahko imela odločilen vpliv v njeno korist. Pa tudi sicer ni nobenih razlogov, da bi, v kolikor bi se začasna odredba izkazala za neutemeljeno, ne bi bilo mogoče posestnega stanja vzpostaviti v prejšnje stanje na ta način, da bi se posest Dvorca vrnila toženi stranki. Če bo se v postopku glede odločitve o tožbenem zahtevku tožeče stranke izkazala neutemeljenost le-tega, bo morala tožeča stranka posest Dvorca prepustiti toženi stranki.

14. Do pravnomočnosti meritorne odločitve o tožbenem zahtevku pa je sodišče prve stopnje z odločitvijo, da so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, pravilno odločilo, da mora tožena stranka posest zadevnih nepremičnin prepustiti tožeči stranki. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožene stranke je odpadla, ker jih tožena stranka, ki je sicer terjala njihovo povrnitev, ni priglasila oziroma specificirala.

16. Tožeča stranka, ki z odgovorom na pritožbo ni prispevala k sprejeti odločitvi sodišča druge stopnje, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom istega zakona).