Jedro

Iz tožnikovega trditvenega gradiva ni razvidno konkretizirano nasprotovanje ugotovitvam tožene stranke (tožnik je že samovoljno zapustil azilni dom; ni spoštoval roka za prostovoljni odhod; zavrnil je možnost vključitve v projekt prostovoljne vrnitve in reintegracije v državi izvora; ni sodeloval v postopku odstranitve; nima osebnih dokumentov za potrditev svoje identitete, ki je po razgovoru s tožnikom ni uspelo ugotoviti niti veleposlaništvo; tožnik nasprotuje vrnitvi).

Nevarnost tožnikovega pobega je z vidika prve in pete alineje 68. člena ZTuj-2 še vedno izkazana.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba

1.Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugotovila, da je omejitev tožnikovega gibanja še utemeljena (1. točka izreka) in da ni bilo posebnih stroškov postopka (2. točka izreka).

2.Iz obrazložitve je razvidno, da je Center za tujce toženi stranki posredoval dokumentacijo, iz katere so razvidne okoliščine, ki kažejo na nevarnost tožnikovega pobega, in mnenje tega organa glede uspešnosti tožnikove vrnitve.

3.Tožnik je bil 18. 10. 2024 nastanjen v Center za tujce na podlagi odločbe Postaje letališke policije (PLP) Brnik, in sicer do odstranitve, predaje ali izročitve, vendar ne dlje kot šest mesecev.

4.V nadaljevanju tožena stranka pojasnjuje, da je tožnik prvo prošnjo za mednarodno zaščito vložil 16. 3. 2023, vendar je bil postopek zaradi tožnikove samovoljne zapustitve azilnega doma ustavljen s sklepom z dne 29. 3. 2023 (pravnomočen je postal 18. 4. 2023). Dne 14. 12. 2023 je bil tožnik na podlagi Uredbe Dublin III1 iz Nemčije vrnjen v Slovenijo, kjer je 16. 1. 2024 vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo je tožena stranka zavrnila z odločbo z dne 22. 2. 2024 in v njej tožniku določila desetdnevni rok za prostovoljni odhod z območja Republike Slovenije (RS) ter držav članic Evropske unije (EU) in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, sicer bo odrejena odstranitev tožnika in prepoved njegovega vstopa za eno leto. Navedena odločba je 27. 5. 2024 postala pravnomočna, 31. 5. 2024 pa izvršljiva. Tožena stranka je tožnikovo ponovno prošnjo za mednarodno zaščito zavrgla s sklepom z dne 13. 8. 2024, ki je postal pravnomočen in izvršljiv 3. 9. 2024.

5.Tožnik v določenem desetdnevnem roku ni prostovoljno zapustil območja RS ter držav članic EU in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, ampak je iz RS šel v Italijo, Francijo in Švico do Berna, kjer je bil nastanjen v center za tujce. Nato je bil 18. 10. 2023 (pravilno 2024) v dublinskem postopku iz Švice vrnjen v RS, kjer mu je PLP Brnik z odločbo z dne 18. 10. 2024 na podlagi 67. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) izrekla tudi prepoved vstopa za obdobje treh let.

6.Tožena stranka ugotavlja, da je trimesečno obdobje v smislu prvega odstavka 79.a člena ZTuj-2 začelo teči 18. 10. 2024, ko je bila izdana navedena odločba o omejitvi tožnikovega gibanja.

7.Center za tujce je 27. 12. 2024 obvestil toženo stranko, da tožnik ne sodeluje v postopkih ugotavljanja svoje identitete in zavrača sodelovanje pri izdaji potovalnega dokumenta za vrnitev v Alžirijo. Zavrnil je tudi možnost vključitve v projekt prostovoljne vrnitve in reintegracije v državi izvora, ki ga izvaja EU. Tožnik ne sodeluje v postopku odstranitve in nima osebnih dokumentov za potrditev svoje identitete. V postopku za priznanje mednarodne zaščite je izjavil, da je potni list izgubil v Turčiji, pretečeni potni list in osebno izkaznico pa ima v Alžiriji, iz katere je odšel, ker je ne mara, ciljne države ni imel.

8.Zaradi ugotovitve tožnikove istovetnosti je center za tujce 24. 10. 2024 za pomoč zaprosil Veleposlaništvo Ljudske demokratične republike Alžirije v Ljubljani (veleposlaništvo), ki je s tožnikom sicer opravilo razgovor, vendar ni uspelo potrditi njegove identitete. Z januarjem 2025 bo v Ljubljani začel delovati konzularni oddelek za izdajo potovalnih dokumentov, s čimer bo olajšan postopek pridobivanja teh dokumentov za alžirske državljane.

9.Tožena stranka na podlagi prejete dokumentacije ugotavlja, da je tožnik v policijskih in upravnih postopkih večkrat odločno nasprotoval prostovoljni vrnitvi v matično državo, kjer živijo vsi njegovi sorodniki. Kot rečeno je zavrnil tudi možnost vračanja v okviru programov prostovoljnega vračanja in ne sodeluje v vrnitvenem postopku. Zaradi organizacije in izvedbe odstranitve je njegova prisotnost v postopku obvezna, saj bo izvršitev možna šele, ko bo veleposlaništvo izdalo ustrezne potovalne dokumente. Po oceni tožene stranke nevarnost tožnikovega pobega temelji na okoliščinah iz pete alineje 65. člena ZTuj-2, saj je tožnik jasno izrazil namero o nespoštovanju odločbe o vrnitvi, ker se ne namerava vrniti v svojo državo.

10.Pri tožniku je izkazana tudi okoliščina iz prve alineje 68. člena ZTuj-2, saj ne sodeluje v postopku ugotavljanja identitete in ne želi podati dodatnih informacij, s katerimi bi se hitreje ugotovila njegova prava identiteta. V RS, kjer nima sorodnikov ali znancev, pri katerih bi lahko prebival, je vstopil na nedovoljen način, njegova ciljna država je ena izmed držav EU.

Glede na navedeno tožena stranka, ob upoštevanju, da je Alžirija na podlagi odloka z dne 1. 4. 2022 varna izvorna država, ocenjuje, da v tožnikovem primeru ni možno učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih oziroma milejših ukrepov. Razlogi za tožnikovo omejitev gibanja so tako še vedno podani zaradi njegove odstranitve z ozemlja Republike Slovenije, kar terja čas za izvedbo.

Tožbene navedbe

Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek, podrejeno pa spremembo izpodbijane odločbe tako, da se tožniku omogoči milejši ukrep javljanja na policijski postaji. Priglasil je stroške postopka v upravnem sporu.

Iz tožbenih navedb je razvidno, da tožnik sodeluje z organi, zato ni razlogov za omejitev njegovega gibanja. Poudarja, da ni storil prekrška ali kaznivega dejanja, s čimer bi bile podane okoliščine iz šeste in sedme alineje 68. člena ZTuj-2. Trdi, da izpodbijana odločba nima razlogov v zvezi z nujnostjo in sorazmernostjo podaljšanja omejitve gibanja ter da so v njegovem primeru možni milejši ukrepi. Tožnik je v preteklosti spoštoval odločitve pristojnih organov glede odstranitve iz RS in mu ni mogoče očitati predhodnega nezakonitega bivanja v Evropi in nedovoljenih vstopov v RS. Če želi priti do matične države, mora potovati skozi države EU in države pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma, za kar mora zaslužiti denar, "saj brez njega težko upa na doseg matične države".

V pripravljalni vlogi tožnik še navaja, da aktivno sodeluje pri svoji reintegraciji in ugotavljanju svoje identitete.

Odgovor na tožbo

Tožena stranka se sklicuje na razloge izpodbijane odločbe. Ponavlja, da tožnik ne sodeluje v postopku ugotavljanja svoje identitete s predložitvijo dodatnih informacij. Poleg tega iz tožbenih navedb ni razvidno konkretizirano nasprotovanje ugotovitvam izpodbijane odločbe, iz katere so jasno razvidni razlogi, ki onemogočajo uporabo milejšega ukrepa. Tožnik namreč ni prerekal ugotovitev glede vložitve prve prošnje za mednarodno zaščito, dublinskega postopka iz Nemčije in nespoštovanja prostovoljnega roka za odhod v odločbi o zavrnitvi druge prošnje. Iz tožbenih navedb niso razvidna relevantna dejstva, zaradi katerih bi bilo mogoče uporabiti milejši ukrep. Pri tem je treba upoštevati, da je tožnik brez veljavnih dokumentov, da kljub sodelovanju z veleposlaništvom ni bilo mogoče potrditi njegove identitete, da ni storil ničesar za ureditev svojega statusa in pridobitev ustreznih dokumentov, da je v letu 2023 nezakonito vstopil v RS in nato samovoljno zapustil azilni dom, kar vse kaže na to, da se ni pripravljen podrediti naloženim obveznostim in da obstaja nevarnost, da se bo želel izogniti vrnitvi v matično državo. Poleg tega tožnik niti v tožbi ni trdil, da ima finančna sredstva, s katerimi bi se lahko preživljal oziroma bi imel možnost namestitve izven centra za tujce.

Dokazni postopek

V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Poleg tega je zaslišalo tožnika.

Presoja tožbe

K I. točki izreka:

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se zato sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je razvidno, da je PLP Brnik tožniku z odločbo z dne 18. 10. 2024 odredil omejitev gibanja in nastanitev v Centru za tujce od navedenega datuma od 13.20 ure do tožnikove odstranitve, predaje ali izročitve, vendar ne dlje kot šest mesecev. Iz okoliščin obravnavane zadeve ne izhaja, da bi bila sporna pravnomočnost te odločbe. Predmet sodne presoje je tako zakonitost odločbe tožene stranke, s katero je pred iztekom 3 mesecev od navedene odreditve omejitve gibanja tožniku, po uradni dolžnosti preverila utemeljenost tega ukrepa (prvi odstavek 79.a člena ZTuj-2) in ugotovila, da je omejitev tožnikovega gibanja še vedno utemeljena.

Z namenom priprave ali izvedbe postopka odstranitve, predaje ali izročitve, policija odredi omejitev gibanja in nastanitev v centru tujcu: (1) ki ga je treba odstraniti v skladu z določbami ZTuj-2 (prva alineja prvega odstavka 76. člena ZTuj-2); (2) ki ga je v skladu z mednarodno pogodbo treba vrniti, predati ali izročiti pristojnim organom (druga alineja prvega odstavka 76. člena ZTuj-2). Z namenom ugotovitve istovetnosti tujca se lahko tujcu, katerega istovetnost ni ugotovljena ali obstaja utemeljen sum glede njegove izkazane istovetnosti, izreče omejitev gibanja in nastanitev v centru, če obstaja nevarnost, da bo tujec zapustil ozemlje RS (drugi odstavek 76. člena ZTuj-2). Okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, določa 68. člen ZTuj-2, in sicer: (1) navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku, kot tudi zavrnitev odvzema biometričnih podatkov (prva alineja); (2) uporaba lažnih ali ponarejenih osebnih dokumentov, kot tudi namerno uničenje ali kakršnakoli drugačna namerna odstranitev obstoječih dokumentov (druga alineja); (3) vstop v RS v času veljavne prepovedi vstopa (tretja alineja); (4) v zadnjih treh letih pred izdajo odločbe o vrnitvi pravnomočno izrečena sankcija za prekršek zaradi nezakonitega prebivanja (četrta alineja); (5) jasno izražena namera o nespoštovanju odločbe o vrnitvi (peta alineja); (6) dejstvo, da je bil tujec v zadnjih dveh letih pred izdajo odločbe o vrnitvi v RS pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti (šesta alineja); (7) dejstvo, da je bila tujcu v zadnjih dveh letih pred izdajo odločbe o vrnitvi v RS najmanj trikrat izrečena pravnomočna sankcija za prekrške po predpisih zoper javni red, ali za prekrške po predpisih, ki urejajo državno mejo in tujce, orožje ter prepovedane droge (sedma alineja).

Okoliščine v 68. členu ZTuj-2 so nanizane primeroma, zato lahko na nevarnost tujčevega pobega, kar je nedoločen pravni pojem, kaže že ena sama (okoliščina). Ker izpodbijana odločba temelji na okoliščinah iz prve in pete alineje 68. člena Ztuj-2, čemur tožnik ne nasprotuje, predmet sodne presoje ne morejo biti okoliščine iz šeste in sedme alineje 68. člena Ztuj-2. Zato je neutemeljen in z vidika tega upravnega spora brezpredmeten tožbeni ugovor, "da tožnik ni storil prekrška ali kaznivega dejanja, s čimer bi bile podane okoliščine iz šeste in sedme alineje 68. člena ZTuj-2".

Tožena stranka je izpodbijano odločbo izdala na podlagi prvega odstavka 79.a člena ZTuj-22. Pri presoji njene zakonitosti je sodišče upoštevalo izhodišča Ustavnega sodišča v odločbi U-I-75/21-17 z dne 3. 10. 2024.

Iz dejanskih ugotovitev tožene stranke3 je razvidno, da je bil prvi postopek za priznanje mednarodne zaščite ustavljen zaradi tožnikove samovoljne zapustitve azilnega doma. Po vrnitvi iz Nemčije v dublinskem postopku je tožena stranka zavrnila drugo tožnikovo prošnjo z odločbo z dne 22. 2. 2024, v kateri je tožniku določila desetdnevni rok za prostovoljni odhod z območja RS ter držav članic EU in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, ki pa ga tožnik ni spoštoval, saj je (iz RS) šel v Italijo, Francijo in Švico. V upravnem postopku je tožnik zavrnil možnost vključitve v projekt prostovoljne vrnitve in reintegracije v državi izvora, ki ga izvaja EU; ni sodeloval v postopku odstranitve; veleposlaništvo je z njim sicer opravilo razgovor, vendar ni uspelo potrditi njegove istovetnosti zaradi izdaje potovalnega dokumenta; tožnik nima osebnih dokumentov in nasprotuje vrnitvi.4

1.Iz tožnikovega trditvenega gradiva ni razvidno konkretizirano nasprotovanje navedenim ugotovitvam tožene stranke (tožnik je že samovoljno zapustil azilni dom; ni spoštoval roka za prostovoljni odhod; zavrnil je možnost vključitve v projekt prostovoljne vrnitve in reintegracije v državi izvora; ni sodeloval v postopku odstranitve; nima osebnih dokumentov za potrditev svoje identitete, ki je po razgovoru s tožnikom ni uspelo ugotoviti niti veleposlaništvo; tožnik nasprotuje vrnitvi) saj za to ne zadoščajo gole in neizkazane navedbe "da tožnik sodeluje z organi" in "da aktivno sodeluje pri svoji reintegraciji in ugotavljanju svoje identitete". Zato je neprepričljiva tudi posplošena tožnikova izpovedba na glavni obravnavi, "da bo ostal v Sloveniji", saj ni obrazložil, zakaj bo glede na njegova pretekla ravnanja (samovoljna zapustitev azilnega doma, nespoštovanje roka za prostovoljni odhod) tokrat drugače, in "da je komuniciral s svojo družino, da bi mu poslala njegovo osebno izkaznico, vendar tega ni storila",saj tožnik ni določno opredelil s tem povezanih okoliščin. Glede na navedeno sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje na to navezujočega se in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja, saj v skladu s citiranim prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Ob takih okoliščinah lahko le na splošno ugotovi, da je nevarnost tožnikovega pobega z vidika prve in pete alineje 68. člena ZTuj-2 še vedno izkazana.

2.Glede na navedeno ugotovljeno dejansko stanje je tožena stranka tudi z vidika sorazmernosti ukrepa5 pravilno ocenila, da je omejitev tožnikovega gibanja še vedno utemeljena in da v obravnavani zadevi ni možno učinkovito uporabili milejših ukrepov, pri čemer je po presoji sodišča treba vzeti v obzir še, da iz tožnikovega trditvenega gradiva ni razvidno, da ima finančna sredstva za preživljanje in namestitev izven centra za tujce. Celo nasprotno, tožnik v tožbi trdi, da mora do matične države potovati skozi države EU in države pogodbenice Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma, za kar mora zaslužiti denar. To po presoji sodišča že samo po sebi nakazuje, da nima sredstev in da tega območja ne namerava prostovoljno zapustiti in se vrniti v izvorno državo, ampak bo na njem ponovno iskal zaposlitev.6 Ob takih okoliščinah ni utemeljen sicer posplošen tožbeni ugovor, da odločba nima razlogov v zvezi s sorazmernostjo ukrepa in da je v obravnavani zadevi možen izrek milejšega ukrepa, ki ga tožnik niti ne opredeli določno.

3.Glede na navedeno je izpodbijana odločba zakonita. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

4.Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka krije svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

-------------------------------

1Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

2Glasi se: "Ministrstvo, pristojno za notranje zadeve po uradni dolžnosti pred iztekom treh mesecev od odreditve omejitve gibanja v centru, preveri utemeljenost omejitve gibanja po 78. členu tega zakona. V primeru, da ugotovi, da razlogi za omejitev gibanja niso več podani, policiji naloži, da tujca nemudoma izpusti iz centra".

3Povzetek je v 4. in 5. točki obrazložitve te sodbe.

4Povzetek je v točkah od 7 do 9 obrazložitve te sodbe.

5Pogoj, da mora biti ukrep sorazmeren, je določen v prvem odstavku 15. člena Direktive 2008/115 ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. 12. 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav, tretjem odstavku 76. člena ZTuj-2 in sodni praksi Sodišča Evropske unije (zadeva C-241/21, I. L., z dne 6. 10. 2022).

6Iz povzetka izpodbijane odločbe v 5. točki obrazložitve te sodbe je razvidno, da tožnik v desetdnevnem roku ni prostovoljno zapustil območja RS ter držav članic EU in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, ampak je iz RS potoval v Italijo, Francijo in Švico do Berna, kjer je bil nastanjen v center za tujce.