Jedro

Sodišči sta se obširno ukvarjali z drugimi ugovornimi trditvami, trditev o plačilu v obdobju od julija do avgusta 2001 pa nista obravnavali po 8. točki prvega odstavka 50. člena ZIZ, ampak le zaradi utemeljitve razlogov o dolžničinem plačevanju z zamudo. Zato v razlogih obeh sklepov manjkajo razlogi o odločilnem dejstvu, ali in v kakšnem obsegu je izterjevani dolg prenehal tudi zaradi teh plačil.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se glede zavrnitve pritožbe in ugovora za znesek glavnice 405.365 SIT s pripadki razveljavita in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Upnica je proti dolžnici 21.6.2001 vložila predlog za izvršbo zaradi izterjave 3,349.969,72 SIT s pp. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 23.8.2001 dovolilo predlagano izvršbo. O dolžničinem pravočasnem ugovoru z dne 11.9.2001 in ugovoru po izteku roka z dne 7.3.2002 je odločilo s sklepom z dne 24.9.2002 tako, da je obema le delno ugodilo. V izreku pod točko 1 je ugodilo pravočasnemu ugovoru za znesek 90.100 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.5.1999, v tem delu razveljavilo opravljena izvršilna dejanja in izvršbo ustavilo. V ostalem delu je ugovor zavrnilo. V izreku pod točko 2 je ugovoru po izteku roka delno ugodilo, 7.3.2002 plačani znesek 3,322.596 SIT pa obračunalo tako, da ga je upoštevalo pri izvršilnih stroških s pripadajočimi obrestmi, zamudnih obrestih od zneska 44.992,60 SIT, zamudnih obrestih od glavnice 3,214.877,12 SIT od 21.6.2001 do 7.3.2002 in pri delu glavnice v višini 2,664.446,58 SIT. V tem obsegu je izvršbo ustavilo, v preostalem delu pa zavrnilo ugovor po izteku roka in še odločilo o nadaljnjih izvršilnih stroških. Iz razlogov prvostopenjskega sklepa izhaja, da se izvršba nadaljuje še za znesek 595.423,14 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.3.2002 dalje.

Sodišče druge stopnje je pritožbi upnice in dolžnice zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo prvostopenjski sklep.

Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije v pravočasni zahtevi za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju zahteva) sklepa obeh sodišč izpodbija v delu, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo dolžničin ugovor o prenehanju terjatve v skupnem znesku 405.365 SIT (plačila z dne 13.6.2001 v višini 134.556 SIT, z dne 9.7.2001 v višini 135.150 SIT in z dne 23.8.2001 v višini 135.659 SIT); in v delu, s katerim je sodišče druge stopnje tudi v tem obsegu zavrnilo dolžničino pritožbo in potrdilo prvostopenjski sklep. Zahteva uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ker sodišči nista odločili o utemeljenosti ugovora po 8. točki prvega odstavka 55. člena v zvezi z 9. členom, 15. členom in 58. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Ur.l. RS, št. 40/2004 - UPB1) ter 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur.l. RS, št. 36/2004 - UPB2) in bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sklepov ne da preizkusiti, saj nimata razlogov o odločilnem dejstvu glede ugovornih in pritožbenih zatrjevanj o neupoštevanju plačil v juniju, juliju in avgustu 2001. Zato zahteva predlaga, da vrhovno sodišče oba sklepa spremeni tako, da "izvršbo dovoli le v neizpodbijanem delu" oziroma ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V razlogih zahteva med povzemanjem poteka izvršilnega postopka poudarja, da je upnica izvršilnemu predlogu med drugim predložila tudi izpis dolga na dan 31.5.2001, iz katerega izhaja, da je dolžnica za 24 nezapadlih obrokov dolžna znesek 3,214.877,12 SIT ter da je dolžnica v ugovoru med drugim zatrjevala, da redno izpolnjuje obveznosti in da je plačala dolžne obroke tudi za junij, julij in avgust 2001, o čemer je predložila dokaze, vendar prvostopenjsko sodišče glede zavrnitve tega dela ugovora ni navedlo nobenih razlogov. Tudi v ugovoru po izteku roka je dolžnica uveljavljala, da je plačala glavnico oziroma še 21 neplačanih obrokov z zamudnimi obrestmi od vložitve predloga za izvršbo do plačila 7.3.2002. Iz razlogov prvostopenjskega sklepa o tem ugovoru izhaja, da je pri obračunu upoštevalo glavnico 3,214.877,12 SIT in torej teh treh plačil ni upoštevalo. Dolžnica je v pritožbi med drugim ponovno opozorila na zmotno in v nasprotju z izkazanimi plačili ugotovljeno terjatev, vendar pritožbeno sodišče razlogov za zavrnitev pritožbe glede konkretnih plačil, ki so vplivala na višino terjatve, ni navedlo.

Zahteva opozarja, da ugovorno in pritožbeno uveljavljanje delnega plačila pomeni, da je terjatev v tem obsegu prenehala v okoliščinah iz 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ. Ker sodišči teh odločilnih dejstev nista upoštevali, sta kršili materialno pravo iz navedene zakonske določbe. Ker tudi nista navedli nobenih razlogov o teh odločilnih dejstvih, sta zagrešili uveljavljano procesno kršitev, zaradi česar imata oba sklepa take pomanjkljivosti, da ju v izpodbijanem obsegu ni mogoče preizkusiti.

Zahteva je bila vročena upnici in dolžnici, ki nanjo nista odgovorili (375. člen ZPP in drugi odstavek 391. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Zahteva je utemeljena.

Upnica je izvršilni predlog zaradi izterjave 3,349.969 SIT s pp vložila 21.6.2001. Ta znesek po navedbah izvršilnega predloga zajema zneska po dveh računih in še 3,214.877,12 SIT, glede katerih je upnica priložila izpis dolga po stanju na dan 31.5.2001, po tem izpisu pa toliko znese 24 še dolžnih obrokov. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi izdalo šele 23.8.2001. V vmesnem času je dolžnica še naprej odplačevala dolg in v ugovoru z dne 11.9.2001 na koncu navedla, da je dolžna le še 21 obrokov, predložila pa je potrdilo o vseh plačilih v prvih osmih mesecih leta 2001. Tudi v ugovoru po izteku roka z dne 7.3.2002 je navedla, da je tega dne plačala vseh še dolžnih 21 obrokov s pripadajočimi obrestmi.

Sodišče prve stopnje je o obeh ugovorih odločilo s sklepom z dne 24.9.2002 tako, da jima je le delno ugodilo. Vpogledalo je vse listine, tudi položnice o plačilih v obdobju od julija do avgusta 2001 (priloge pod B7 do B9), saj jih je v razlogih izrecno navedlo, ko je utemeljevalo, da dolžnica z zamudo plačuje svoje obveznosti. Očitno pa je prezrlo ta plačila upoštevati pri svojem izračunu, čeprav je dolžnica v obeh ugovorih zatrjevala, da dolguje oziroma je dolgovala le 21 obrokov. Ob zavrnitvi preostalega dela obeh ugovorov namreč ni navedlo nobenih razlogov, zakaj sta glede teh plačil ugovora neutemeljena.

Dolžnica je na koncu druge strani pritožbe tudi trdila, da so glede na ugotovitve o delnih plačilih razlogi prvostopenjskega sklepa nejasni in sami s seboj v nasprotju. Na začetku tretje strani pritožbe pa je opozorila, da je prvostopenjsko sodišče na eni strani ugotovilo, da je dolžnica z zamudo plačevala obroke za mesece januar do avgust 2001, da pa jih kljub temu, zlasti plačil od julija do avgusta 2001, ni štelo kot delna plačila in ni upoštevalo pri končnem obračunu obveznosti. Pritožbeno sodišče se do tega dela dolžničine pritožbe ni opredelilo.

Po 8. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ je eden od razlogov, ki preprečujejo izvršbo, tudi okoliščina, da je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pa pred tem, vendar v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov. Tako dejstvo bi lahko bilo tudi plačilo ali več plačil v obdobju od 31.5.2001 kot datumu, ki je bil podlaga za izračun dolga v dne 21.6.2001 vloženem izvršilnem predlogu, pa do vložitve ugovora proti sklepu o izvršbi z dne 23.8.2001. Dolžnica je že v ugovoru zatrjevala plačila v tem obdobju in o njih predložila dokaze, torej je uveljavljala tudi ugovorni razlog iz navedene zakonske določbe. Enake trditve je ponovila v ugovoru po izteku roka, saj so bila ta plačila podlaga za njen izračun, koliko še dolguje in za plačilo prav zneska 3,322.596 SIT dne 7.3.2002, kar je bilo razlog za njen ugovor po izteku roka in za trditev, da je terjatev v celoti prenehala. Sodišči sta se obširno ukvarjali z drugimi ugovornimi trditvami, trditev o plačilu v obdobju od julija do avgusta 2001 pa nista obravnavali po navedeni zakonski določbi, ampak le zaradi utemeljitve razlogov o dolžničinem plačevanju z zamudo. Zato v razlogih obeh sklepov manjkajo razlogi o odločilnem dejstvu, ali in v kakšnem obsegu je izterjevani dolg prenehal tudi zaradi teh plačil. Zahteva po vsem obrazloženem obema sodiščema utemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ker sklepov zaradi pomanjkanja razlogov o teh odločilnih dejstvih ni mogoče preizkusiti. Vrhovno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP in drugega odstavka 391. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zahtevi ugodilo, sklepa obeh sodišč v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.