Jedro

Ni mogoče slediti tožnikovi navedbi, da sporni prevoz ni bil komercialne narave, in ne njegovemu sklicevanju na šele naknadno predloženo najemno pogodbo, s katero tožnik v ostalem spreminja prvotno podano izjavo, ne da bi navedel kakršnekoli razloge za to. Da za predmetni prevoz tožnik ni izstavil računa, pa samo po sebi nekomercialne narave prevoza ne dokazuje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo št. 0614-4690/2016-2 z dne 31. 8. 2017 odločila, da se A. A., državljanu Bosne in Hercegovine, ki je 17. 7. 2016 ob 14.45 uri na mejnem prehodu Starod (izstop iz Slovenije), kjer je bil zaustavljen kombi registrske oznake KP ..., upravljal vozilo za A., s. p., ..., Portorož, DŠ ... (tj. tožnika v tem upravnem sporu), prepoveduje opravljanje dela, ker je zaposlen na črno. Iz izreka izpodbijane odločbe še izhaja, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe ter da stranka ni zahtevala povrnitve stroškov, organu nastali stroški pa bremenijo slednjega.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je prvostopenjski organ 17. 7. 2016 ob 14.45 uri na mejnem prehodu Starod, kjer je bil ob izstopu iz Slovenije zaustavljen zgoraj navedeni kombi, na podlagi Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (Uradni list RS, št. 32/14 in 47/15, v nadaljevanju: ZPDZC-1) opravil nadzor zaposlovanja na črno po 5. členu tega zakona, o čemer je bil sestavljen zapisnik št. 0614-346/2016-476 z dne 17. 7. 2016 (v nadaljevanju: zapisnik). V postopku nadzora je bilo ugotovljeno, da je A. A., državljan BiH, za tožnika upravljal omenjeni kombi brez ustrezne podlage, saj mu je tožnik kot samostojni podjetnik omogočil delo v nasprotju s predpisi. A. A. je v postopku nadzora povedal, da ga je tožnik kot prijatelj prosil, če bi namesto njega odpeljal kombi, naložen z ladijsko opremo v Mali Lošinj. Tožnik je v pripombah na zapisnik navedel, da prevoz ni bil komercialne narave in da je, ker ga ni mogel opraviti sam, zaprosil prijatelja A. A., da to stori namesto njega, A. A. je namreč pri njih na dopustu. Prvostopenjski organ navaja, da je bil A. A. izdan plačilni nalog št. 63089 po tretjem odstavku 23. člena ZPDZC-1, zaradi kršitve prve alineje prvega odstavka 5. člena tega zakona. Tožnik je bil opozorjen, da mora delodajalec pod pogoji iz petega odstavka 5. člena ZPDZC-1 na črno zaposleni osebi izročiti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas v treh dneh po tem, ko nadzorni organ ugotovi zaposlitev na črno; za osebo, ki ni prijavljena v obvezna zavarovanja, takoj vložiti prijavo pri pristojnem zavodu ter skladno s sedmim in osmim odstavkom 5. člena ZPDZC-1 v 15 dneh poravnati obveznosti iz delovnega razmerja za obdobje zaposlitve na črno (če delodajalec ali delavec ne dokažeta, koliko časa je ta trajala, se šteje, da je bila oseba na črno zaposlena tri mesece) ter da mora prijavo v obvezna socialna zavarovanja in pogodbo o zaposlitvi organu posredovati v roku treh dni. Tega tožnik ni storil, ampak je 19. 7. 2016 podal t.i. pritožbo, v kateri je navedel, da se z zapisnikom z dne 17. 7. 2016 ne strinja, saj je vozilo oddal v najem podjetju A., s. r. o., ..., Slovaška, ter da tako A. A. ni opravljal dela za tožnika, niti ni pri njem zaposlen. Priložil je pogodbo o najemu vozila št. 1-2016, sklenjeno z A., s. r. o., ..., Slovaška, dne 16. 7. 2016 ob 20.00 uri (v nadaljevanju: najemna pogodba).

3. Prvostopenjski organ pojasni, da tem tožnikovim navedbam ni sledil, saj sta v času nadzora tako tožnik kot A. A. povedala, da ta opravlja prevoz za tožnika. Najemna pogodba natančno določa, kdo mora v skladu z njo opraviti prevoz, in sicer naj bi ga opravil C. C., ki je pogodbo tudi podpisal, A. A. pa je bil vanjo pripisan naknadno, brez podatkov, z drugo pisavo. Kombi naj bi bil po najemni pogodbi vrnjen 17. 7. 2017 ob 24.00 uri, vendar je bil tega dne v času nadzora ob 14.45 uri oziroma ob njegovem zaključku ob 17.00 uri šele na izstopu iz Slovenije. Tožnik, ki naj bi le dal kombi v najem, pa je tudi podpisal dobavnico št. FVA16-0596 z dne 15. 7. 2016. Glede na dejansko stanje, ugotovljeno v nadzoru, prvostopenjski organ ugotavlja kršitev iz (kot navede, šeste alineje) prvega odstavka 5. člena ZPDZC-1, zato se A. A., ki je 17. 7. 2016 za upravljal kombi za tožnika, prepoveduje opravljanje dela v skladu z drugim odstavkom 19. člena ZPDZC-1. Pri tem povzema določbe prvega, drugega in tretjega odstavka 5. člena navedenega zakona ter dodaja, da ima izrek o nesuspenzivnosti pritožbe podlago v četrtem odstavku 19. člena ZPDZC-1. 4. Ministrstvo za finance je z (v nadaljevanju: drugostopenjsko) odločbo št. DT-499-04-37/2017-2 z dne 9. 4. 2019 zavrnilo pritožbi, ki sta ju zoper izpodbijano odločbo vložila A. A. in tožnik, ter ugotovilo, da stroški postopka niso bili priglašeni. V svoji obrazložitvi povzema razloge prvostopenjskega organa in vsebino obeh pritožb ter ugotavlja, da nista utemeljeni. Kot dodaja, se po ZPDZC-1 za zaposlovanje na črno šteje tudi, če delodajalec nezakonito zaposli državljana tretje države. Iz podatkov spisa (tj. zapisnika) izhaja, da je A. A., državljan BiH, 17. 7. 2016 ob 14.45 na mejnem prehodu Starod upravljal kombi registrske oznake KP ..., katerega uporabnik je tožnik, kot je razvidno prometnega dovoljenja. A. A. je vozilo za tožnika opravljal brez pravne podlage. Drugostopenjski organ izpostavlja, kaj sta 17. 7. 2016 izjavila A. A. in tožnik, ter da sta oba zapisnik z dne 17. 7. 2016 tudi podpisala. Glede na njuni izjavi po presoji drugostopenjskega organa ni mogoče slediti A. A. pritožbeni navedbi, da mu opravljanja dela ni omogočal tožnik, ker je bil kombi tedaj dan v najem družbi A., s. r. o., kar naj bi izkazovala najemna pogodba, ki jo je tožnik prvostopenjskemu organu predložil 19. 7. 2016. Kolikor je bil kombi dejansko dan v najem omenjeni družbi 16. 7. 2016 (torej dan pred nadzorom), ni razloga, da tega tožnik ne bi povedal že ob nadzoru, v katerem je podal povsem drugačno izjavo, pojasnil pa tudi ni, zakaj to izjavo naknadno spreminja. Navedeno kaže na to, da je bila najemna pogodba fiktivna in sestavljena zgolj za potrebe obravnavanega postopka. Nenazadnje je tudi iz dobavnice FVA16-0596 z dne 15. 7. 2016 za prevoz opreme razvidno, da jo je podpisal B. B. Drugostopenjski organ dodaja, da tudi ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da je A. A. opravil kratkotrajno delo kot pomoč prijatelju, pri čemer se sklicuje na določbe 17. člena ZPDZC-1 o pogojih za opravljanje kratkotrajnega dela, ki v obravnavanem primeru niso bili izpolnjeni. Pritožbi zoper izpodbijano odločbo je zato drugostopenjski organ zavrnil. 5. Tožnik je zoper izpodbijano odločbo, v zvezi z drugostopenjsko odločbo, vložil tožbo v upravnem sporu. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži, da mu povrne stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. V tožbi ugovarja, da je prvostopenjski organ zmotno ugotovil dejansko stanje in posledično napačno uporabil materialno pravo, drugostopenjska odločba pa pomanjkljivosti v prvostopenjskih ugotovitvah ni odpravila. Tožnik je v pritožbi z dne 7. 9. 2017 izpostavil, da 17. 7. 2016 ni upravljal s predmetnim vozilom oziroma ni omogočal dela državljanu tretje države A. A., saj je 16. 7. 2016 kot najemodajalec z družbo A., s. r. o. kot najemnikom sklenil najemno pogodbo, katere predmet je prav vozilo registrske oznake KP ... Tudi A. A. je potrdil, da pri tožniku ni zaposlen in da ni opravljal prevoza zanj. Tožnik povzema A. A. pritožbene argumente, tj. da bi sporni prevoz moral opraviti C. C., ki pa je bil zadržan in je zato prevoz opreme opravil A. A. Prevoz ni bil komercialne narave, saj tožnik zanj ni nikoli izstavil računa. Vztraja, da A. A. ni nezakonito zaposlil, saj je bil v času nadzora kombi v najemu, A. A. pa je kot pomoč za prijatelja opravil kratkotrajen in nujen prevoz, kar ZPDZC-1 opredeljuje kot izjemo od dela na črno. S tem povezana obrazložitev je pomanjkljiva, saj organ navaja le zakonsko podlago, pogoje in omejitve za opravljanje kratkotrajnega dela, opusti pa pojasnilo, zakaj tega v konkretnem primeru ni moč opredeliti kot pomoč in kratkotrajno delo v smislu prvega in drugega odstavka 7. člena ZPDZC-1. Glede razlogov, na katerih temelji zaključek o fiktivnosti najemne pogodbe, tožnik poudarja, da je organ dolžan ugotoviti pravilno dejansko stanje, tožnik pa ni sodeloval v postopku nadzora, zato na podlagi kasnejše predložitve najemne pogodbe ni utemeljeno sklepati na njeno fiktivnost oziroma prilagojenost postopku. Ker tožnik z vozilom ni upravljal oziroma je z njim upravljala družba kot najemnik, bo za razjasnitev dejanskega stanja treba pridobiti tudi izjavo najemnika oziroma se obstoj omogočanje dela lahko ugotovi le za družbo, ki je z vozilom upravljala in morebiti podala naročilo za prevoz. Nepreverljiv je zaključek prvostopenjskega organa, da domnevo opravljanja dela na črno potrjuje tudi najemnikova nezmožnost vrniti kombi do 24. ure. Sankcije pravočasne vrnitve predmeta najema so stvar obligacijskega razmerja med najemodajalcem in najemnikom, izključujejo pa zaključek, da je pogodba pripravljena za potrebe obravnavanega postopka, saj bi sicer stranki zapisali daljše časovno obdobje najema. Prav kratkotrajnost najema tudi izkazuje, da je bila neodplačna pomoč A. A. kratkotrajna in nujna oziroma da je ni mogoče opredeliti kot delo na črno. Tožnik še ugovarja, da iz izpodbijane odločbe ni mogoče ugotoviti vseh elementov delovnega razmerja, kot jih določa 4. člen Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: ZDR-1), po katerem je to razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Šele če je tako, bo mogoče odločiti, ali se sporno obdobje šteje v zavarovalno dobo in o pravicah iz pokojninskega zavarovanja. Kot dokaze tožnik v tožbi predlaga izpodbijano odločbo, svojo pritožbo in pritožbo A. A. zoper izpodbijano odločbo, najemno pogodbo in drugostopenjsko odločbo.

7. Toženka je sodišču predložila upravni spis zadeve. V odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi ter razlogih iz nje in drugostopenjske odločbe, prereka tožbene navedbe in predlaga zavrnitev tožbe. Tožbena navedba, da tožnik ni sodeloval v postopku nadzora, je v nasprotju z vsebino zapisnika z dne 17. 7. 2016, ki ga je tožnik tudi podpisal. V drugostopenjski odločbi je ob sklicevanju na določbe 17. člena ZPDZC-1 pojasnjeno, zakaj v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za opravljanje kratkotrajnega dela. Navedb v smeri kakšne druge izjeme po 7. členu ZPDZC-1 pa tožnik v pritožbi niti ni uveljavljal. V tožbi se sicer sklicuje še na nujnost opravljenega dela. V tej zvezi je treba izhajati iz 10. člena ZPDZC-1, ki kot nujna opredeljuje dela, ki so namenjena preprečevanju naravnih nesreč ali odstranjevanju posledic naravnih in drugih nesreč. Sicer pa, kot dodaja toženka, ZPDZC-1 prijateljske pomoči ne uvršča med izjeme, ki se ne štejejo za delo oziroma zaposlovanje na črno.

8. Tožba in odgovor toženke nanjo sta bila na podlagi 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) vročena A. A. kot stranki z interesom v tem sporu, ki pa svojega odgovora ni podal. 9. S sklepom št. III U 126/2019-11 z dne 31. 8. 2022 je sodni senat na podlagi določb 3. alineje drugega odstavka in tretjega odstavka 13. člena ZUS-1 sklenil, da bo v zadevi odločal sodnik posameznik.

10. Sodišče je v tem upravnem sporu 25. 10. 2022 opravilo javno glavno obravnavo, ki so se je udeležili za tožnika njegova pooblaščenka, odvetnica Č. Č., za toženko pooblaščenka D. D., univ. dipl. pravnica z opravljenim pravniškim državnim izpitom, ter A. A. osebno. Tožnikova pooblaščenka je vztrajala pri tožnikovih navedbah in predlaganih dokazih, pooblaščenka toženke pa pri izpodbijani odločbi, v njej in drugostopenjski odločbi podanih razlogih ter navedbah iz odgovora na tožbo. A. A. je povedal, da nima novih navedb, ampak bi le ponovil, da ga je, ko je bil v Sloveniji na letnem dopustu, C. C. kot prijatelj zaprosil, da namesto njega opravi prevoz na Mali Lošinj, šlo naj bi za neke gume, potem pa so se na meji pojavili zapleti. Kot je še navedel, ni bil nikoli zaposlen pri tožniku niti pri C. C. Pooblaščenka toženke je pripomnila, da ni sporno, da A. A. ni bil nikoli uradno zaposlen pri C. C. oziroma tožniku, temveč se mu očita, da je dejansko opravljal delo brez ustrezne pravne podlage.

11. V dokaznem postopku na glavni obravnavi je sodišče vpogledalo listine v upravnem spisu zadeve, med katerimi so tudi izpodbijana odločba, tožnikova pritožba z dne 7. 9. 2017 in pritožba A. A. zoper izpodbijano odločbo, najemna pogodba ter drugostopenjska odločba. Pooblaščenki tožnika in toženke ter stranka z interesom so po končanem dokazovanju izjavili, da nimajo dodatnih navedb in ne ugovorov zoper dokazni sklep ter dokazovanje.

**K I. točki izreka:**

12. Tožba ni utemeljena.

13. Predmet presoje v tem upravnem sporu je izpodbijana odločba, s katero je prvostopenjski organ odločil, da se A. A., državljanu BiH, ki je 17. 7. 2016 na mejnem prehodu Starod, kjer je bil ob izstopu iz Slovenije zaustavljen kombi z registrsko oznako KP ..., upravljal to vozilo za tožnika, prepoveduje opravljanje dela, ker je zaposlen na črno.

14. Izpodbijana odločba je bila izdana v postopku inšpekcijskega nadzora glede zaposlovanja na črno, opravljenega pri tožniku kot delodajalcu na podlagi določb ZPDZC-1, pri čemer je bila ugotovljena kršitev prepovedi takšnega zaposlovanja. Kot določa prvi odstavek 5. člena ZPDZC-1, je prepovedano zaposlovanje na črno, za kar se šteje, če delodajalec: - omogoči delo posamezniku, s katerim ni sklenil pogodbe o zaposlitvi oziroma ki ga ni prijavil v obvezna socialna zavarovanja ali ga je v času trajanja delovnega razmerja odjavil iz obveznih socialnih zavarovanj, - omogoči delo posamezniku, s katerim ni sklenil pogodbe civilnega prava, na podlagi katere se lahko opravlja delo, oziroma ki ga ni prijavil v obvezna socialna zavarovanja, - z upokojencem ni sklenil pogodbe o opravljanju začasnega ali občasnega dela v skladu z zakonom, ki ureja trg dela, - omogoči delo dijaku ali študentu v nasprotju s predpisi, ki urejajo občasno ali začasno delo dijakov in študentov, - nezakonito zaposli državljana tretje države. V primeru ugotovljene kršitve iz navedenih določb se izda odločba, s katero se prepove opravljanje dela posamezniku, ki je zaposlen na črno (drugi odstavek 19. člena ZPDZC-1).

15. Iz navedenega sledi, da ima delodajalčeva kršitev za posledico prepoved opravljanja dela pri njem na črno zaposlenemu posamezniku, kar pomeni, da ima naložena prepoved z vidika delodajalčevega pravnega položaja značaj ugotovitve delodajalčeve kršitve. V konkretnem primeru tudi iz upravnega spisa izhaja, da je bil tožnik kot delodajalec (čeprav mu sicer v samem izreku izpodbijane odločbe ni bila določena nobena obveznost) v postopku obravnavan kot stranka inšpekcijskega postopka. Zato je sodišče njegovo tožbo zoper izpodbijano odločbo vzelo v vsebinsko obravnavo.

16. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in ima podlago v zakonu. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi navedel bistvene razloge za odločitev, ki jih je ob obravnavanju obeh pritožb dopolnil drugostopenjski organ. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče sledi tem razlogom (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede na tožbene ugovore pa še dodaja:

17. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe ter listin v upravnem spisu zadeve, predvsem zapisnika z dne 17. 7. 2016, je bilo v postopku nadzora zaposlovanja na črno pri tožniku (kot delodajalcu v smislu 2. točke prvega odstavka 2. člena ZPDZC-1) ugotovljeno, da je bil 17. 7. 2016 ob 14.45 uri na mejnem prehodu Starod ob izstopu iz Slovenije zaustavljen kombi z registrsko oznako KP ... Kombi je upravljal A. A., državljan BiH, ki je ob nadzoru 17. 7. 2016 podal izjavo, da ga je prijatelj B. B. prosil, če bi namesto njega odpeljal kombi, naložen z ladijsko opremo, v Mali Lošinj. V zvezi s tem je prvostopenjski organ pridobil fotokopije prometnega dovoljenja za navedeno vozilo ter dobavnic št. FVA16-0596 in 45739131. Iz podatkov prometnega dovoljenja izhaja, da je imetnik tega dovoljenja za omenjeno kombi vozilo oziroma uporabnik tega vozila tožnik. Ta je (kot je razvidno iz izpisov FURS o podatkih uradnih evidenc, ki se nahajajo v upravnem spisu) samostojni podjetnik posameznik (ki opravlja dejavnost nespecializiranega posredništva pri prodaji raznovrstnih izdelkov, med ostalimi pa tudi dejavnost dajanja lahkih motornih vozil v najem in zakup ter dejavnost cestnega tovornega prometa). Prvostopenjski organ je ob nadzoru dalje ugotovil, da A. A. glede na podatke uradnih evidenc delo za tožnika opravlja brez podlage in da kot tujec, državljan tretje države, v Republiki Sloveniji ni zakonito zaposlen oziroma da ga delodajalec ni zaposlil v skladu s predpisi o zaposlovanju tujcev. A. A. je zapisnik z dne 17. 7. 2016, ki vsebuje njegovo ob nadzoru podano izjavo, lastnoročno podpisal. Nadalje je iz zapisnika z dne 17. 7. 2016 jasno razvidno, da je bil tožnik prisoten pri nadzoru, kar je v zapisniku (str. 1) izrecno navedeno. Na zapisnik je tožnik 17. 7. 2016 tudi podal pripombe, v katerih je navedel, da prevoz ni bil komercialne narave, ker pa ga ni mogel sam opraviti, je zaprosil prijatelja A. A. (ki je pri njih na dopustu), da to opravi namesto njega. Zapisnik je tožnik na vsaki strani tudi lastnoročno podpisal. Tožbena navedba, da pri nadzoru ni bil prisoten, torej očitno ni utemeljena.

18. Tožnik v roku 3 dni, ki mu ga je, kot je nadalje razvidno iz zapisnika z dne 17. 7. 2016, določil prvostopenjski organ, slednjemu ni predložil pogodbe z zaposlitvi za A. A. (pa tudi ne kakšne druge pogodbe oziroma listine, ki bi izkazovala pravno podlago za njegovo opravljanje dela) in ne prijave v obvezna socialna zavarovanja. Pač pa je tožnik 19. 7. 2016 podal t.i. pritožbo, v kateri je ugovarjal, da se z zapisnikom ne strinja, ker je predmetno vozilo oddal v najem družbi A., s. r. o. iz Slovaške in da tako A. A. ni delal za tožnika niti ni pri njem zaposlen; priložil je najemno pogodbo. Že prvostopenjski organ je obrazložil, zakaj tem navedbam in dokazu ni sledil, še dodatno in tudi prepričljivo pa je to pojasnil drugostopenjski organ. Pri tem je pravilno izpostavil vsebino izjav, ki sta jih ob nadzoru 17. 7. 2016 podala tožnik in A. A.; iz obeh namreč izhaja, da je A. A. opravljal prevoz za tožnika. Glede na navedeni izjavi tudi po presoji sodišča ni utemeljeno slediti zatrjevanju, da opravljanja dela A. A. ni omogočal tožnik, ker je bil kombi dan v najem družbi A., s. r. o., kar naj bi izkazovala najemna pogodba, sklenjena med tožnikom in navedeno družbo 16. 7. 2016 ob 20.00, ki pa jo je tožnik prvostopenjskemu organu predložil šele 19. 7. 2016. Tudi sodišče namreč sodi, da kolikor je bilo vozilo dano v najem omenjeni družbi 16. 7. 2016, ni razloga, da tožnik tega ne bi povedal ob nadzoru 17. 7. 2016, vendar je takrat podal povsem drugačno izjavo; z ničemer pa tudi ni pojasnil (niti tekom upravnega spora), zakaj je izjavo naknadno spremenil. Zakaj je svoje navedbe v pritožbi, glede na 17. 7. 2016 podano izjavo, povsem spremenil, tudi A. A. ni pojasnil (ob nadzoru 17. 7. 2016 je namreč izjavil, da ga je tožnik kot prijatelja prosil, da zanj opravi predmetni prevoz, medtem ko je šele v pritožbi pričel navajati, da naj bi ga kot svojega prijatelja za opravo prevoza prosil C. C.). Vse navedeno daje podlago za sklep, ki ga je nakazal že prvostopenjski organ, izrecno pa napravil drugostopenjski organ, da je bila najemna pogodba sestavljena zgolj za potrebe obravnavanega postopka. Sodišče dodaja, da v tej zvezi tožnik šele v tožbi posplošeno navede, da bi bilo treba pridobiti tudi izjavo najemnika, vendar takšne izjave ne predloži in tudi ne pojasni, zakaj tega dokaza ne bi mogel predložiti oziroma predlagati že tekom pritožbenega upravnega postopka (prim. tretji odstavek 20. člena in 52. člen ZUS-1). Sodišče tako zgolj še pripominja, da je bilo v upravnem postopku ugotovljeno tudi, da je dobavnico št. FVA16-0596 z dne 15. 7. 2016 v zvezi s prevozom opreme podpisal B. B., česar tožnik ne prereka. Navedeno pa se ne sklada s trditvijo tožnika, da naj bi on zgolj dal kombi v najem.

19. Glede na vse povedano ni mogoče slediti tožnikovi navedbi, podani ob nadzoru 17. 7. 2016, da sporni prevoz ni bil komercialne narave, in ne njegovemu sklicevanju na šele naknadno (19. 7. 2016) predloženo najemno pogodbo, s katerim tožnik v ostalem spreminja prvotno podano izjavo, ne da bi navedel kakršnekoli razloge za to. Da za predmetni prevoz tožnik ni izstavil računa, samo po sebi nekomercialne narave prevoza ne dokazuje. Iz že navedenega pa tudi izhaja, da razlogi prvostopenjskega organa o tem, da naj bi bil kombi po najemni pogodbi vrnjen 17. 7. 2016 ob 24.00 uri, a je bil v času nadzora ob 14.45 uri oziroma ob njegovem zaključku ob 17.00 uri šele na izstopu iz Slovenije, pomeni zgolj dodatni element, na katerega se sklicuje organ, ki pa ni ključen za odločitev. Povedano drugače, tudi brez tega je podana zadostna podlaga za zaključke, na katere sta upravna organa oprla izpodbijano odločitev. Glede na vse predhodno obrazloženo pa sodišče zavrača tudi argument, da v pogodbi določene sankcije za nepravočasno vrnitev predmeta najema izključujejo zaključek, da je bila pogodba pripravljena za potrebe obravnavanega postopka, ker da bi sicer stranki zapisali daljše časovno obdobje najema.

20. Do drugačne odločitve sodišča tudi ni vodilo sklicevanje, podano (šele) v tožbi, da iz izpodbijane odločbe niso razvidni vsi elementi delovnega razmerja. Kot izhaja iz že citiranih določb prvega odstavka 5. člena ZPDZC-1, se za zaposlovanje na črno šteje, če delodajalec omogoči delo posamezniku, s katerim ni sklenil pogodbe o zaposlitvi oziroma ki ga ni prijavil v obvezna socialna zavarovanja (prva alineja), kot tudi, če omogoči delo posamezniku, s katerim ni sklenil pogodbe civilnega prava, na podlagi katere se lahko opravlja delo, oziroma ki ga ni prijavil v obvezna socialna zavarovanja (druga alineja), pa tudi ko nezakonito zaposli državljana tretje države (peta alineja). Če posameznik opravlja delo pri delodajalcu na podlagi pogodbe civilnega prava ali pogodbe o opravljanju začasnega ali občasnega dela, mora biti v skladu z drugim odstavkom 5. člena ZPDZC-1 izvod pogodbe za čas opravljanja dela ves čas na kraju opravljanja dela. Po petem odstavku 5. člena ZPDZC-1 se za osebo iz prve alineje prvega odstavka tega člena domneva, da ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s polnim delovnim časom, razen če ima že sklenjeno pogodbo o zaposlitvi pri drugem delodajalcu, ali če ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom, za razliko do polnega delovnega časa, ali če ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja. Če delodajalec ali posameznik, zaposlen na črno, ne izkaže, koliko časa je trajala zaposlitev, se šteje, da je bila oseba na črno zaposlena tri mesece. V konkretnem primeru pogodba iz drugega odstavka 5. člena ZPDZC-1 v postopku ni bila predložena. Da bi šlo za situacijo, v kateri bi morala biti sklenjena takšna pogodba, ni bilo niti zatrjevano. Prav tako ni bilo niti zatrjevano, da bi imel A. A. že sklenjeno pogodbo o zaposlitvi pri drugem delodajalcu ali sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom ali da ne izpolnjuje zakonskih pogojev za opravljanje takšnega dela. Zato je ob predhodno ugotovljenih okoliščinah ter domnevah iz petega odstavka 5. člena ZPDZC-1 bila podana podlaga za zaključek, da je tožnik omogočil delo posamezniku, s katerim ni sklenil pogodbe o zaposlitvi oziroma ga ni prijavil v obvezna socialna zavarovanja, torej da gre za situacijo iz prve alineje prvega odstavka 5. člena ZPDZC-1 in je tako treba izreči ukrep iz drugega odstavka 19. člena ZPDZC-1. 21. Neutemeljeno je sklicevanje, da naj bi šlo v obravnavanem primeru za kratkotrajno delo oziroma nujno delo kot izjemi, ki se po ZPDZC-1 ne štejeta za zaposlovanje na črno. V 7. členu tega zakona je določeno, da se ne glede na določbe 3. člena tega zakona za delo na črno ne štejejo: - sosedska pomoč, - sorodstvena pomoč, - nujno delo, - humanitarno delo, karitativno delo, delo za invalidske organizacije in prostovoljsko ter dobrodelno delo, - osebno dopolnilno delo (prvi odstavek); da se ne glede na določbe 5. člena tega zakona za zaposlovanje na črno ne štejejo: - kratkotrajno delo, - nujno delo, - humanitarno delo, karitativno delo, delo za invalidske organizacije in prostovoljsko ter dobrodelno delo (drugi odstavek); za delo ali zaposlovanje na črno pa se tudi ne šteje brezplačna pomoč na kmetijah, planinah in skupnih pašnikih ob sezonskih konicah (tretji odstavek). Po 17. členu ZPDZC-1 se za kratkotrajno delo šteje brezplačno opravljanje dela v mikrodružbi ali zavodu z najmanj enim in največ 10 zaposlenimi ali pri samozaposleni osebi z največ 10 zaposlenimi, kadar ga opravljajo: - zakonec ali zunajzakonski partner ali partner v registrirani istospolni skupnosti lastnika ali solastnika mikrodružbe ali zavoda ali samozaposlene osebe, - zakonec ali zunajzakonski partner ali partner v registrirani istospolni skupnosti enega od staršev lastnika ali solastnika mikrodružbe ali zavoda ali samozaposlene osebe, - oseba, s katero je lastnik ali solastnik mikrodružbe ali zavoda ali samozaposlene osebe v sorodu v ravni vrsti do prvega kolena, - starši in otroci zakonca ali zunajzakonskega partnerja ali partnerja v registrirani istospolni skupnosti lastnika ali solastnika mikrodružbe ali zavoda ali samozaposlene osebe (prvi odstavek). V skladu s četrtim odstavkom 17. člena ZPDZC-1 mora delodajalec voditi evidenco o opravljenem kratkotrajnem delu, ki vsebuje: osebno ime, naslov in davčno številko osebe, ki opravlja kratkotrajno delo, uro začetka in zaključka opravljanja kratkotrajnega dela, kot jo je potrdila oseba, ki opravlja kratkotrajno delo, po dnevih, skupno število ur opravljenega kratkotrajnega dela na mesečni ravni; evidenco o opravljenem kratkotrajnem delu predloži delodajalec v podpis osebi, ki opravlja kratkotrajno delo, dnevno ob začetku in zaključku opravljanja kratkotrajnega dela ter jo za izvajanje nadzora hrani še dve leti po prenehanju opravljanja kratkotrajnega dela osebe, ki je to delo opravljala (peti odstavek istega člena). Da bi A. A. spadal v katero izmed kategorij oseb iz prvega odstavka 17. člena ZPDZC-1 v razmerju do tožnika (ali drugega subjekta kot delodajalca v zvezi s spornim prevozom), ne tožnik ne A. A. konkretno niti ne zatrjujeta (navajano je bilo le, da je A. A. prijatelj tožnika oziroma C. C.); prav tako nista niti zatrjevala, da bi bila vodena evidenca o opravljenem kratkotrajnem delu v skladu s citiranimi določbami 17. člena ZPDZC-1. Zato s sklicevanjem na izjemo kratkotrajnega dela v obravnavanem primeru tožnik ne more uspeti.

22. Enako velja za tožbeno navedbo, da naj bi šlo za nujno delo. Kot je pojasnila že toženka v odgovoru na tožbo, so nujna dela v smislu ZPDZC-1 opredeljena v 10. členu tega zakona, in sicer se kot taka štejejo dela, ki so namenjena preprečevanju naravnih nesreč ali odstranjevanju posledic naravnih in drugih nesreč, kar pa v obravnavanem primeru ni izkazano. Tudi sicer je sklicevanje na nujnost dela ostalo na ravni posplošenega zatrjevanja. Da bi (lahko) šlo za kakšno drugo izjemo, ki se po zakonski ureditvi ne šteje za zaposlovanje na črno, pa iz navedb tožnika in stranke z interesom tudi ne izhaja.

23. Po vsem navedenem je sodišče tožbo zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo (63. člen ZUS-1).

**K II. točki izreka:**

24. Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.