Jedro

Ker se je državljanka bivše Kraljevine Jugoslavije v času med 6. 4. 1941 in 28. 8. 1945 poročila s tujim državljanom in ker ni dokazila, da bi si pridržala jugoslovansko državljanstvo, so izpolnjeni pogoji za to, da ji je skladno s 3. odstavkom 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ s sklenitvijo zakonske zveze jugoslovansko državljanstvo prenehalo. Glede na to, da je bilo ugotovljeno, da izjave o pridržanju državljanstva ni v uradnih evidencah, predložila pa je tudi ni tožnica, ni dokazano, da bi bila taka izjava podana. V konkretnem primeru tudi ne more biti pravno relevantna sodba vojaškega sodišča, s katero je bilo državljanstvo odvzeto, saj vojaško sodišče ni bilo organ, ki bi bil pristojen za ugotovitev državljanstva. Državljanstvo lahko ugotavlja le organ, ki je za to pristojen. Posameznik izgubi državljanstvo na podlagi okoliščin, zaradi katerih je v skladu s predpisi, ki urejajo to področje, državljanstvo prenehalo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je organ prve stopnje ugotovil, da A.A., rojena B.B., rojena 4. 10. 1918 v A. v času od 28. 8. 1945 do svoje smrti dne 9. 12. 2001 ni bila državljanka Republike Slovenije, saj se po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu RS ni štela za državljanko SFRJ in SR Slovenije zaradi uporabe določila 4. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ št. 64/1945 in Uradni list FLRJ št. 54/1946 in nadaljnji). Postopek ugotovitve državljanstva se je začel na zaprosilo organa, pristojnega za postopek denacionalizacije. V ponovljenem postopku je bilo ugotovljeno, da je A.A. dne 23. 5. 1942 sklenila zakonsko zvezo s tujim državljanom. Obstoj zakonske zveze je razviden iz uradne evidence uradnega organa, in sicer iz poročne matične knjige B., letnik 1942, zapisana št. 17. Vpisana je zakonska zveza, ki sta jo dne 23. 5. 1942 v B. sklenila C.C. in A.A.. Iz vpisa je razvidno, da je bil ženin rojen 24. 12. 1914 v kraju C.. V času sklepanja zakonske zveze je prebival v D.. Ženin je bil državljan nemškega Reicha in nemškega porekla. Nevesta A.A., rojena 4. 10. 1918 v A., je bila do sklenitve zakonske zveze jugoslovanska državljanka in nemškega porekla. Vpis v poročni matični knjigi je bil potrjen z lastnoročnimi podpisi ženina, neveste, dveh prič in uradne osebe. A.A. je bila sicer sprejeta v državljanstvo Kraljevine Jugoslavije dne 15. 2. 1941 z odločbo Ministrstva za notranje zadeve. Domovinstvo ji je bilo dodeljeno v takratni občini E.. Zakon o državljanstvu FLRJ, ki je stopil v veljavo dne 28. 8. 1945 je v 1. odstavku 35. člena določal, da so se za državljane FLRJ štele osebe, ki so bile na dan uveljavitve tega zakona po veljavnih predpisih državljani FLRJ. Na podlagi določbe 4. odstavka 35. člena istega zakona pa ni postala državljanka FLRJ tista ženska, ki je bila na dan 6. 4. 1941 jugoslovanska državljanka, vendar se je med 6. 4. 1941 in 28. 8. 1945 poročila s tujim državljanom. S sklenitvijo zakonske zveze s tujim državljanom je izgubila jugoslovansko državljanstvo, razen če je do 5. 7. 1947 podala izjavo, da jugoslovansko državljanstvo obdrži. Izjavo je lahko podala na podlagi 55. člena Pravilnika za izvajanje Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ št. 98/1946) pred okrajnim (mestnim, četrtim) ljudskim odborom ustno ali na zapisnik, ki sta ga overila predsednik in tajnik izvršilnega odbora. Izjave so se posredovale Republiškemu ministrstvu za notranje zadeve tiste ljudske republike, katerega državljanstvo je imela oseba, ki je podala izjavo. Republiško ministrstvo je na podlagi te pisne izjave izdalo ugotovitveno odločbo. Za jugoslovanske državljanke, ki izjave v zakonsko določenem roku niso podale, velja, da so z dnem sklenitve zakona s tujim državljanom izgubile državljanstvo. Tožena stranka izjave A.A. o pridržanju jugoslovanskega državljanstva nima v svojih uradnih evidencah, prav tako je ni v evidencah Ministrstva za notranje zadeve, predložila pa je tudi ni upravičenka oziroma njena pooblaščenka. A.A. je torej izgubila državljanstvo zaradi uporabe določbe 4. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, saj je iz zbranih dokazov nedvoumno ugotovljeno, da je v času med 6. 4. 1941 in 28. 8. 1945 sklenila zakonsko zvezo s tujim državljanom, v postopku ugotavljanja njenega državljanstva pa ni uspela dokazati, da je do 5. 7. 1947 podala izjavo o pridržanju jugoslovanskega državljanstva. Takega dokaza tudi ni uspel pridobiti niti upravni organ. Stranka se je sicer v upravnem postopku sklicevala na sodbo vojaškega sodišča, iz katere je razvidno, da ji je bilo s sodbo državljanstvo odvzeto. Vendar je potrebno pri presoji tega dokaza poudariti, da vojaška sodišča v kazenskih postopkih pred izdajo sodbe niso ugotavljala obstoja državljanstva obsojencev in to kljub temu, da so bila pooblaščena tudi za izrekanje kazni izgube državljanstva.

Drugostopenjski organ je potrdil odločbo prvostopenjskega organa.

Tožnica v tožbi navaja, da mož A.A. ni bil državljan nemškega Reicha in nemškega porekla. Prav tako ni nemškega porekla A.A.. Do prihoda v Jugoslavijo je živela na Poljskem. Res je, da se je leta 1942 v B. poročila z gospodom C.C., vendar ni nikoli izgubila jugoslovanskega državljanstva, pač pa je pridobila še belgijsko državljanstvo. Oseba, ki je sklenila zakonsko zvezo s tujcem ni izgubila avtomatično svojega državljanstva, saj je imela pravico, da si jugoslovansko državljanstvo pridrži in je takšno izjavo podala ob sami sklenitvi zakonske zveze. Upravni organ ni pridobil nobenih potrdil Ministrstva za notranje zadeve o izgubi jugoslovanskega državljanstva zaradi sklenitve zakonske zveze. Če bi temu bilo tako, bi moral takšno evidenco imeti in jo predložiti. Iz pravnomočne kazenske sodbe je razvidno, da je bila A.A. jugoslovanska državljanka, kar je izrecno zapisano v pravnomočni sodbi vojaškega sodišča. To sodbo je priznalo tudi Okrožno sodišče v F., saj jo je razveljavilo in v ponovnem postopku ustavilo kazenski postopek zoper A.A., rojeno B.B.. Torej je Okrožno sodišče v F. sodbo vojaškega sodišča priznalo, ta listina ima svojo težo. Status državljanstva in odvzem le-tega je torej dokazan s sodbo vojaškega sodišča jugoslovanskega vojnega področja. Razlogi tožene stranke so neutemeljeni in predstavljajo bistveno kršitev določb upravnega postopka in kršitev materialnega zakona kot tudi kršitev ustavno zagotovljenih pravic in svoboščin. Tožeča stranka se v dopolnitvi tožbe sklicuje tudi na sklep Ministrstva za kulturo, št. ... z dne 10. 1. 2008, iz katerega izhaja, da arhivsko gradivo ni dokaz o resničnosti navedb, ki so v njem zapisane in da mora ugotavljati resničnost ali neresničnost vsebine v listinah arhiva upravni oziroma pravosodni organ. Tožeča stranka predlaga, naj se izpodbijana odločba spremeni tako, da se ugotovi, da se je A.A. po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu RS od 28. 8. 1945 dalje, šteje za jugoslovansko državljansko in državljanko Republike Slovenije. Podrejeno predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev vseh stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe dalje do plačila pod izvršbo. Predlaga tudi, naj sodišče opravi obravnavo v tej zadevi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in ocenjuje, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita glede na dejansko stanje, razvidno iz dokumentacije v upravni zadevi. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Državljanstvo v smislu 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/1991 - 1 in nadaljnji), se ugotavlja po določbah Zakona o državljanstvu FLRJ. Na podlagi 39. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije velja za državljana Republike Slovenije po citiranem zakonu, kdor je po dosedanjih predpisih imel državljanstvo Republike Slovenije in državljanstvo SFRJ. S tem je zagotovljena kontinuiteta s prejšnjimi pravnimi redi. To pomeni, da je treba pri ugotavljanju državljanstva za konkretno osebo upoštevati tiste predpise o državljanstvu, ki so veljali v času njenega rojstva pa do smrti, oziroma do časa, ko se ugotavlja njeno državljanstvo. Veljavni predpis v smislu 39. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije je Zakon o državljanstvu FLRJ, prvotno Zakon o državljanstvu DFJ (Uradni list DFJ št. 64/45), ki je v 1. odstavku 35. člena določal, da za državljane FLRJ veljajo vse osebe, ki so bile na dan 28. 8. 1945 po veljavnih predpisih državljani FLRJ. V 3. odstavku 35. člena tega zakona pa je bilo določeno, da državljanka FLRJ, ki se je omožila s tujim državljanom v dobi od 6. aprila 1941. do 28. avgusta 1945, sme v enem letu po dnevu, ko dobi veljavo ta zakon, dati izjavo, da obdrži državljanstvo FLRJ. Pravilnik za izvajanje Zakona o državljanstvu FLRJ pa je v 4. odstavku 55. člena določal, da se jugoslovanske državljanke, ki se ne okoristijo z rokom iz 3. odstavka 35. člena zakona in ne podajo do 5. julija 1947 izjave, da obdržijo državljanstvo FLRJ, štejejo, da so z dnem sklenitve zakona s tujim državljanom izgubile državljanstvo FLRJ.

Sklicevanje tožnice na to, da mož A.A. ni bil državljan nemškega Reicha in nemškega porekla ter da tudi ona ni nemškega porekla, je v tej zadevi povsem irelevantno. Dejstvo je, da se je leta 1942 v B. z njim poročila in to med strankama sploh ni sporno. Dejstvo je tudi to, da je bil tuj državljan in to tožnica niti ne zanika. Iz dejstva, da je bilo ugotovljeno, da izjave o pridržanju državljanstva ni v uradnih evidencah, predložila pa je tudi ni tožnica, pa izhaja, da ni dokazano, da bi bila taka izjava podana. Torej so izpolnjeni pogoji za to, da je skladno z 3. odstavkom 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ A.A. s sklenitvijo zakonske zveze jugoslovansko državljanstvo prenehalo. Za državljanstvo imenovane tudi ne more biti pravno relevantna sodba vojaškega sodišča, saj vojaško sodišče ni bilo organ, ki bi bil pristojen za ugotovitev državljanstva, ne glede na izrek sodbe, s katerim je bilo državljanstvo odvzeto. Državljanstvo lahko ugotavlja le organ, ki je za to pristojen. Za to, ali je nekdo državljan neke države, je bistveno, ali se lahko po določenih predpisih šteje za državljana te države, to pa lahko ugotovi le za to pristojen organ. Posameznik izgubi državljanstvo na podlagi okoliščin, zaradi katerih je v skladu s predpisi, ki urejajo to področje, državljanstvo prenehalo. Iz razloga torej, ker se je A.A. poročila s tujim državljanom in ker ni dokazila, da bi si pridržala jugoslovansko državljanstvo, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 - v nadaljevanju ZUS-1).

V tožbi je tožnica tudi predlagala, naj sodišče opravi glavno obravnavo v tej zadevi. Vendar pa bi moral biti njen predlog za izvajanje dokazov na glavni obravnavi obrazložen in utemeljen. Navesti bi morala, v čem in kako naj bi izvedba dokazov na glavni obravnavi vplivala na odločitev. Tega pa v konkretnem predlogu za razpis glavne obravnave ni. Zaradi tega sodišče njenemu predlogu za razpis glavne obravnave ni sledilo.

Sodišče tožnici ni priznalo povrnitve stroškov postopka, ker 4. odstavek 25. člena ZUS-1 določa, da če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.