Jedro

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je organ odločil o delu zahteve za denacionalizacijo, ker je bil v tem delu ugotovitveni postopek končan ter je bila zahteva v tem delu primerna za odločitev. To pa pomeni, da je v skladu z 219. členom ZUP (oziroma 215. členom ZUP/86) lahko izdal delno odločbo. O še neodločenem delu zahteve za denacionalizacijo pa bo organ, kot je tudi navedel v obrazložitvi delne odločbe, odločil v nadaljevanju postopka.

Sodišče nima razloga za presojo, da so z zakonsko ureditvijo stroškov v denacionalizacijskih postopkih kršene ustavne pravice strank na strani upravičenca. Po drugem odstavku 71. člena ZDen se za odločanje o stroških postopka uporabljajo predpisi o postopku, ki se uporablja pred organom za denacionalizacijo ter tako ZDen nima specialne ureditve stroškov postopka in vprašanja kritja ali založitve stroškov strank na strani upravičencev ne obravnava za te stranke ugodneje. Ob tem pa sodišče dodaja, da (sicer) za stranke, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje družine ne morejo plačati vseh stroškov ali dela stroškov, ZUP v 122. členu (ZUP/86 pa v 120. členu ) omogoča oprostitev plačila stroškov, o čemer odloči organ na predlog stranke in na podlagi potrdila o njenem premoženjskem stanju, oprostitev pa velja med drugim tudi za izdatke za priče, izvedence, ogled itd.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožnika se za zlorabo procesnih pravic s tožbo v upravnem sporu I U 1342/2015 kaznuje z denarno kaznijo v višini 100 EUR (sto evrov).

III. Izrečeno denarno kazen mora tožnik plačati na račun Upravnega sodišča Republike Slovenije št. SI56011008450088976, sklic ..., namen plačila „Denarna kazen po 11. členu ZPP“, v roku 3 mesecev od vročitve te sodne odločbe.

Obrazložitev

1. Upravna enota Laško (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano delno odločbo odločila, da se pokojnemu A.A. kot upravičencu prizna odškodnina v obveznicah Slovenskega državnega holdinga v vrednosti 133.986,69 DEM in 1373,22 USD za porušeno stanovanjsko hišo na parceli št. 415/2, šupo in kozolec na parcelni številki 614/2 ter stanovanjsko hišo, pomožni objekt in šupo na parceli št. 610/1, vse k.o. ... (v 1. točki izreka), da mora Slovenski državni holding kot zavezanec v treh mesecih po pravnomočnosti odločbe izročiti obveznice v navedeni višini skrbniku za posebni primer mag. B.B. (v 2. točki izreka) ter da se zahteva za vrnitev vseh ostalih objektov in infrastrukture na podržavljenih parcelah št. 415/2, 614/2 in 610/1, vse k.o. ..., zavrne (v 3. točki izreka). Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je izdana v ponovnem postopku, potem ko je Upravno sodišče s sodbo I U 2032/2013 z dne 19. 8. 2014 odpravilo v prejšnjem postopku izdano delno odločbo z dne 9. 9. 2011 ter zadevo vrnilo v ponovni postopek. Sodišče je tožbi ugodilo zaradi nedoločnosti izreka, po katerem je bila odškodnina priznana za porušene objekte na parcelah št. 415/2, 614/2 in 610/1, vse k.o. ..., ter ob tem, ko je tožnik v pritožbi in tožbi zatrjeval, da upravni organ ni odločil o vseh objektih in infrastrukturi, ob podržavljenju stoječih na navedenih parcelah. V ponovnem postopku je upravni organ od strank na strani upravičenca zahteval natančno opredelitev objektov, ki naj bi se potrditvah tožnika nahajali na podržavljenih zemljiščih, in ustrezna dokazila o obstoju teh objektov. Upravni organ pa je tudi sam opravljal poizvedbe o morebitnem obstoju objektov na obravnavanih parcelah; poizvedbe je opravil pri Zdravstvenem domu Tržič, Lekarni Tržič, Komunali Tržič in Zgodovinskem arhivu Kranj, vendar poizvedbe niso potrdile obstoja objektov na podržavljenih zemljiščih, kakor je zatrjeval tožnik. Tudi tožnik pa ni predložil dokazil, da bi na lokaciji obravnavanih podržavljenih parcel stali še drugi objekti. Glede na to je organ v poročilu o pravnem in dejanskem stanju denacionalizacijske zadeve z dne 29. 1. 2015 zaključil, da so ob podržavljenju stali na nepremičninah s parcelnimi številkami 415/2, 610/1 in 614/2 le objekti, ki jih zajema cenitev C.C., ki je bila podlaga za določitev odškodnine že v odločbi z dne 9. 9. 2011, to je v višini 133.986,69 DEM in 1373,22 USD. Tožnik je na poročilo podal obsežne pripombe, vendar je organ presodil, da ne morejo biti podlaga za drugačno odločitev, kot je predlagana v poročilu.

2. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 30. 7. 2015 zavrnilo pritožbo tožnika in D.D. zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa.

3. Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov po Zakonu o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi z obsežnimi navedbami izraža nestrinjanje s preteklimi odločitvami upravnih organov, s katerimi je bilo odločeno o denacionalizaciji podržavljenega podjetja A.A. kot prejšnjega lastnika. Nasprotuje ugotovitvi organa, da so se na nepremičninah s parcelnimi številkami 415/2, 614/2 in 610/1, vse k.o. ..., ob podržavljanju nahajali le objekti, za katere je z izpodbijano odločbo priznana odškodnina. Do dokazov tožnika se organ ni opredelil, zlasti ne do navedb v vlogi z dne 21. 2. 2015 in tudi ni sledil sodbi Upravnega sodišča I U 2032/2013 z dne 19. 8. 2014. Odločbe se tudi ne da preizkusiti. Tudi drugostopenjski organ se ni opredelil do njegovih navedb. Meni, da bi postopek moral biti dopolnjen še z izvedenskim mnenjem za ostale objekte, ki so stali na parceli št. 610/1, in sicer so to ... čistilna naprava, vodni objekt ..., komunalna lastna infrastruktura ... ter da se določi tudi odškodnina, ki za zemljišče 610/1 z delno odločbo z dne 29. 11. 2004 ni bila pravilno določena. Tožnik meni, da so protiustavne določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po katerih bremenijo stranke na strani upravičenca za denacionalizacijo za odvetnike in izvedence. Tožnik se tudi ne strinja z določitvijo skrbnika za posebni primer v izpodbijani odločbi. Meni, da je neustrezna tudi zakonska ureditev postavitve in pooblastil skrbnikov za posebni primer. Zahteva, da sodišče reši tudi vprašanje porazdelitve skupnih stroškov postopka denacionalizacije, tako da se porazdelijo med vse stranke na strani upravičenca. Ne strinja se, da v zadevah denacionalizacije premoženja, podržavljenega A.A., odloča Upravna enota Laško in meni, da bi sodišče moralo odločiti o zamenjavi te upravne enote z drugo upravno enoto. Meni, da bi bilo potrebno odpraviti vse do sedaj izdane odločbe glede denacionalizacije premičnin in nepremičnin na parcelah št. 610/1, 415/2 in 614/2. Tožnik sodišču predlaga, naj uvede obnove postopka za premičnine in nepremičnine glede podjetja A. 4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v izpodbijani odločbi ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Stranke z interesom (D.D., E.E., F.F., SDH d.d.) na tožbo niso odgovorile.

K I. točki izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila izpodbijana delna odločba, s katero je odločeno, - da se pokojnemu A.A. kot upravičencu prizna odškodnina v obveznicah Slovenskega državnega holdinga d.d. v vrednosti 133.986,69 DEM in 1373,22 USD za porušeno stanovanjsko hišo na parceli št. 415/2, šupo in kozolec na parcelni številki 614/2 ter stanovanjsko hišo, pomožni objekt in šupo na parceli št. 610/1, vse k.o. ..., - da mora zavezanec izročiti obveznice v navedeni višini skrbniku za posebni primer mag. B.B. ter - da se zahteva za vrnitev vseh ostalih objektov in infrastrukture na podržavljenih parcelah št. 415/2, 614/2 in 610/1, vse k.o. ..., zavrne, izdana v izvrševanju sodbe tega sodišča I U 2032/2013 z dne 19. 8. 2014. S to sodbo je sodišče odpravilo v prejšnjem postopku izdano odločbo prvostopenjskega organa z dne 9. 9. 2011, s katero je bila pok. A.A. priznana odškodnina v obveznicah za porušene objekte na navedenih parcelah (v enaki višini kot z izpodbijano odločbo), ter v prejšnjem postopku izdano odločbo drugostopenjskega organa z dne 7. 11. 2013 v 2. točki izreka, s katero je naložilo prvostopenjskemu organu, da mora v nadaljevanju postopka z dopolnilo odločbo odločiti še o zahtevku za denacionalizacijo preostalih porušenih objektov na navedenih parcelah. Sodišče je namreč presodilo, da sta izreka odločb upravnih organov nedoločna, ker ne navajata, na katere porušene objekte na parc. št. 415/2, 614/2 in 610/1 kot tiste, za katere je bila odškodnina priznana oziroma tiste, o odškodnini za katere bi moral organ še odločiti, se nanašata.

8. Sodišče nadalje ugotavlja, da je v izpodbijani odločbi prvostopenjski organ stališču sodišča glede postopka, ki ga je to podalo v sodbi I U 2032/2013, v celoti sledil. Glede na to sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene navedbe, da organ ni sledil navedeni sodbi. V izpodbijani odločbi je namreč organ določno opredelil nepremičnine, o denacionalizaciji katerih je odločil: v izreku (1. točka) je navedel, da upravičencu priznava odškodnino v obveznicah SDH d.d. v tam določeni višini za porušeno stanovanjsko hišo na parceli št. 415/2, šupo in kozolec na parcelni številki 614/2 ter stanovanjsko hišo, pomožni objekt in šupo na parceli št. 610/1, vse k.o. ..., ter (v 3. točki izreka) da se zahteva za vrnitev vseh ostalih objektov in infrastrukture na podržavljenih parcelah št. 415/2, 614/2 in 610/1, vse k.o. ..., zavrne. Iz izreka izpodbijane odločbe po presoji sodišča jasno izhaja, da je organ s tem odločil o zahtevi za denacionalizacijo v delu glede vseh porušenih objektov na parc. št. 415/2, 614/2 in 610/1: za porušene objekte, za katere je bilo v postopku dokazano, da so se ob podržavljenju nahajali na navedenih parcelah, je priznal odškodnino, za preostale objekte, za katere je v tožnik v postopku zatrjeval, da so se ob podržavljenju tudi nahajali na navedenih parcelah, pa je, ker je presodil, da tudi njihov obstoj ni dokazan, zahtevek zavrnil. Iz obrazložitve odločbe pa tudi jasno izhaja, da je organ odločil o delu zahteve za denacionalizacijo (glede porušenih objektov na parc. št. 415/2, 614/2 in 610/1), ker je bil v tem delu ugotovitveni postopek končan ter je bila zahteva v tem delu primerna za odločitev. To pa pomeni, da je v skladu z 219. členom ZUP (oziroma 215. členom ZUP/86) lahko izdal delno odločbo. O še neodločenem delu zahteve za denacionalizacijo pa bo organ, kot je tudi navedel v obrazložitvi delne odločbe, odločil v nadaljevanju postopka.

9. Sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene navedbe, s katerimi tožnik nasprotuje ugotovitvam organa, da so se na parc. št. 415/2, 614/2 in 610/1, vse k.o. ... ob podržavljenju nahajali le objekti, za katere je z izpodbijano odločbo priznana odškodnina.

10. V 62. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) je navedeno, katere priloge mora vsebovati zahteva za denacionalizacijo: (med drugim) listino o podržavljenju, če pa se nanaša na nepremičnine, tudi: zemljiškoknjižni izpisek z vsemi vpisi in izbrisi v zemljiškoknjižnih vložkih od 15. 5. 1945 dalje do dneva vložitve zahtevka in listino s podatki o zemljiškokatastrskimi podatki o legi, površini in vrsti rabe parcel po stanju v času podržavljenja; zahteva pa mora vsebovati tudi druge podatke, potrebne za ugotavljanje upravičenosti zahteve. Iz navedene zakonske določbe jasno izhaja, da je na vlagatelju zahteve za denacionalizacijo dokazno breme, da dokaže dejstvo podržavljenja posameznih stvari, katerih denacionalizacijo uveljavlja.

11. Iz spisne dokumentacije v zadevi in izpodbijane odločbe izhaja, da so bile parc. št. 415/2, 614/2 in 610/1, vse k.o. ..., podržavljene na podlagi odločbe Okrajne komisije za agrarno reformo Kranj z dne 15. 4. 1948 (ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa); v tej odločbi so parcele 415/2, 614/2 in 610/1, vse k.o. ..., tudi navedene kot razlaščene (ob tem ko so nekatere parcele naštete kot take, ki jih lastnik na podlagi določb Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji lahko obdrži). Iz navedene odločbe z dne 15. 4. 1948 izhaja tudi, da sta bila „G.G. in H.H. iz ...“ razlaščena kot veleposestnika že s pravnomočno odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo Kranj z dne 8. 7. 1947, ki pa zemljiškoknjižno in zemljiškokatastrsko ni bila izvršljiva in je bilo zato potrebno izdati dopolnilno odločbo. Ob tem sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene navedbe, podane v smeri, da bi se parc. št. 610/1, 415/2 in 614/2 morale obravnavati v okviru denacionalizacije podjetja A. saj naj bi po tožnikovih navedbah pripadale podjetju.

12. Upravni organ v izpodbijani odločbi ugotavlja, da iz odločbe z dne 15. 4. 1948 izhaja, da so parc. št. v njej navedene z naslednjimi podatki: parc. št. 614/2 - njiva v izmeri 76 m2, parc. št. 610/1 - travnik v izmeri 11.050 m3 in parc. št. 415/2 - stavbišče v izmeri 86 m2, in da iz odločbe ni razvidno, da bi na teh parcelah ob podržavljenju stali objekti; za navedene ugotovitve sodišče po vpogledu ugotavlja, da so pravilne. Taki podatki izhajajo tudi iz potrdila o stanju nepremičnin ob podržavljenju (v spisni dokumentaciji). Da naj bi na navedenih parcelah sploh obstajali objekti, izhaja iz izpisa zemljiške in hišne imovine (katerega datum ni razviden), in ki ga je predložil tožnik: na parc. št. 614/2 je evidentirana šupa, na parc. št. 415/2 hišica št. 15 (lopa), na parc. št. 610/1 Foršek in garaža. Upravni organ je nato izvedel dokaz z zaslišanjem prič, ki jih je predlagal tožnik, in sam poskušal zbrati dodatno listinsko dokumentacijo. Na podlagi izvedenih dokazov je zaključil, da so se ob podržavljenju nahajali na navedenih parcelah naslednji objekti: na parc. št. 415/2 - stanovanjska hišica, na parc. št. 610/1 - šupa, stanovanjska hiša in garaža, pa parc. št. 614/2 lesena šupa in kozolec. Cenitev objektov je izdelal izvedenec C.C. Odškodnino za navedene porušene objekte (kot edine objekte, ki so se ob podržavljenju nahajali na predmetnih parcelah), kot je izhajalo iz obrazložitve odločbe, je (ob upoštevanju ugotovljenih vrednosti v cenitvi) organ priznal upravičencu z delno odločbo z dne 9. 9. 2011 (in tudi v enaki višini, kot z izpodbijano odločbo); kot že navedeno je sodišče delno odločbo z dne 9. 9. 2011 v upravnem sporu (s sodbo I U 2013/2013 z dne 19. 8. 2014) odpravilo (že) iz procesnih razlogov, tako da bistvenega tožbenega ugovora, da naj bi se ob podržavljenju na predmetnih parcelah nahajalo še več objektov, za katere pa organ ni priznal odškodnine, niti ni presojalo.

13. Iz izpodbijane odločbe in spisne dokumentacije izhaja, da je glede na sporno vprašanje obstoja še nadaljnjih objektov na parc. št. 415/2, 610/1 in 614/2, vse k.o. ..., ob podržavljenju, organ v ponovnem postopku pozval tožnika oziroma stranke na strani upravičenca, da predložijo ustrezna dokazila o obstoju teh objektov. Tožnik (in tudi nihče od ostalih strank na strani upravičenca) dodatne dokumentacije ni predložil; skliceval se je le na že (tekom postopka) predloženo dokumentacijo in navedbe izvedenca I.I. v izvedenskem delu iz leta 2003 (iz navedenega izvedenskega dela izhaja, da ga je izdelal izvedenec geodetske stroke v identifikacijske namene v zvezi s parc. št. 415/1 in 610/1), da se na parc. št. 610/1 nahajata (tudi) „opuščena čistilna naprava“ ter „manjši starejši objekt“ (ki ju je vrisal v kopijo katastrskega načrta). Upravni organ je v zvezi z navedbami v izvedenskem delu I.I. opravil poizvedbe pri Zgodovinskem arhivu Kranj, Komunali Tržič, Zdravstvenem domu Tržič. Na podlagi arhivske dokumentacije, pridobljene v Zgodovinskem arhivu Kranj, o gradnji Zdravstvenega doma Tržič (kopija situacije iz novembra 1959), je ugotovil, da je bil „manjši starejši objekt“ zgrajen skupaj z zdravstvenim domom (v dokumentaciji je označen kot bunker za vnetljive snovi), prav tako čistilna naprava (zdravstvenega doma). Obstoja s strani tožnika zatrjevane lastne komunalne infrastrukture z objektom čistilne naprave (ki naj bi se nahajala na območju današnjega zdravstvenega doma, torej tudi na parc. 610/1) organ ni ugotovil, enako velja za zatrjevano komunalno infrastrukturo na parc. št. 614/2, saj, kot navaja, stranke na strani upravičenca niso predložile nobenih pisnih dokazov, o obstoju teh objektov pa niso izpovedale niti priče. Tudi po proučitvi številnih pripomb tožnika na poročilo o pravnem in dejanskem stanju zadeve, v katerih je ponovno zatrjeval obstoj še več dodatnih objektov na predmetnih parcelah (in še drugih parcelah, podržavljenih A.A.), ob katerih pa ni predložil nobenih dokazov (in se tudi ni skliceval določno na noben dokaz v spisu), organ ni mogel šteti, da bi bil dokazan obstoj katerega od objektov, za katere je tožnik navajal, da so bili skupaj s predmetnimi parcelami, podržavljeni A.A. 14. Po proučitvi spisne dokumentacije, iz katere izhaja, kar je sodišče povzelo v 11. do 13. točki obrazložitve te sodne odločbe, ter izpodbijane odločbe, sodišče v celoti pritrjuje presoji organa v izpodbijani odločbi, da stranke na strani upravičenca niso dokazale podržavljenja dodatnih (po podržavljenju porušenih) objektov na parc. št. 415/2, 610/1 in 614/2, izven kroga tistih, za katere je organ priznal odškodnino. Kot je sodišče navedlo v 10. točki obrazložitve te sodne odločbe, pa je po zakonu na teh strankah breme, da dokažejo dejstvo podržavljenja posameznih stvari, katerih denacionalizacijo uveljavljajo. Če tožnik z navedbami, da bi moralo biti izvedensko mnenje izdelano še za ostale objekte, ki so stali na parc. št. 610/1, in sicer so to ... čistilna naprava, vodni objekt ..., komunalna lastna infrastruktura ..., meri na to, da bi moralo biti za te objekte izdelano cenitveno poročilo, so navedbe neutemeljene, kajti za nobenega teh objektov stranke na strani upravičenca niso dokazale, da bi se ob podržavljenju nahajal na navedeni parceli in bil tako skupaj z zemljiščem podržavljen. Kot navedeno v 13. točki obrazložitve te sodne odločbe, je organ raziskal tudi ugotovitve sodnega izvedenca I.I. o obstoju na parceli št. 610/1 „manjšega starejšega objekta“ in „opuščene čistilne naprave“, in za katera se je izkazalo, da sta bila zgrajena po podržavljenju. Kolikor pa tožnik navaja, da bi v cenitev morala biti vključena tudi sama parcela št. 610/1, ker odškodnina zanjo ni bila pravilno določena, sodišče sodi, da je navedba prav tako neutemeljena, saj organ z izpodbijano odločbo v druge (pravnomočne) odločbe o denacionalizaciji ne more posegati.

15. Tudi kolikor tožnik zatrjuje, da se organ ni opredelil do njegovih dokazov in navedb, zlasti ne do navedb v vlogi z dne 21. 2. 2015, mu sodišče ne pritrjuje. Prvostopenjski organ se je v izpodbijani odločbi do navedb tožnika opredelil obširno na straneh 20 in 21. Sodišče se s strinja z organom, da se je mogel opredeliti le do navedb, ki so za odločitev bistvene. V tem okviru je presodil, da so tožnikove pripombe take, da ne terjajo ne spremembe poročila o pravnem in dejanskem stanju denacionalizacijske zadeve in tudi ne dopolnitve ugotovitvenega postopka. Tožnik namreč, kot je razvidno tudi iz spisne dokumentacije, ni predložil nobenega dokaza, s katerim bi potrdil svoje navedbe o obstoju dodatnih objektov na predmetnih parcelah ter omajal nasprotne ugotovitve upravnega organa. Tudi če je navajal podrobne podatke o posameznih objektih, ki naj bi bili podržavljeni (po tem, kar naj bi mu povedali sorodniki) ter izdelal različne sezname, se sodišče z organom strinja, da to niso dokazi, ki bi potrjevali obstoj objektov. Sodišče organu tudi pritrjuje, da navedbe tožnika o tem, da naj bi izvedenec I.I. ugotovil obstoj „armirano betonske podzemno-nadzemne čistilne naprave s pripadajočo opremo in armaturo...“, nimajo podlage v spisni dokumentaciji, saj iz izvedenskega mnenja I.I. iz leta 2003 ne izhaja tako (poleg tega pa je organ celo ugotovil, da sta bila objekta, ki ju je izvedenec zaznal, zgrajena po podržavljenju). Kolikor tožnik tudi drugostopenjskemu organu očita, da se ni opredelil do njegovih navedb, sodišče zgolj dodaja, da je v primeru, kadar je z drugostopenjsko odločbo (zgolj) zavrnjena pritožba zoper prvostopenjsko odločbo, s katero je meritorno odločeno v zadevi (kot v obravnavanem primeru), predmet preizkusa zakonitosti (le) prvostopenjska odločba.

16. Že iz povedanega izhaja, da je prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi navedel razloge za priznanje odškodnine za objekte, podržavljene na parc. št. 610/1, 415/2 in 614/2, in razloge za zavrnitev zahtevka za odškodnino za objekte, katerih obstoj ob podržavljenju na navedenih parcelah ni bil dokazan, ter da se je do vseh bistvenih navedb tožnika v postopku tudi opredelil. Zato tožnik brez podlage ugovarja tudi, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti.

17. V zvezi s tožbenimi navedbami o protiustavnosti določb ZUP, po katerih bremenijo stroški za odvetnike in izvedence stranke na strani upravičenca, in ki so sicer z obravnavano zadevo povezane zgolj posredno, saj z izpodbijano odločbo plačilo stroškov (v breme strank na strani upravičenca) ni bilo naloženo, sodišče odgovarja, da nima razloga za presojo, da so z zakonsko ureditvijo stroškov v denacionalizacijskih postopkih kršene ustavne pravice strank na strani upravičenca. Po drugem odstavku 71. člena ZDen se za odločanje o stroških postopka uporabljajo predpisi o postopku, ki se uporablja pred organom za denacionalizacijo ter tako ZDen nima specialne ureditve stroškov postopka in vprašanja kritja ali založitve stroškov strank na strani upravičencev ne obravnava za te stranke ugodneje. Ob tem pa sodišče dodaja, da (sicer) za stranke, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje družine ne morejo plačati vseh stroškov ali dela stroškov, ZUP v 122. členu (ZUP/86 pa v 120. členu ) omogoča oprostitev plačila stroškov, o čemer odloči organ na predlog stranke in na podlagi potrdila o njenem premoženjskem stanju (ki ga po 122. členu ZUP izda davčni organ), oprostitev pa velja med drugim tudi za izdatke za priče, izvedence, ogled itd..

18. Sodišče kot neutemeljeno zavrača tudi tožbeno navedbo, s katero tožnik izpodbija pravilnost postavitve skrbnika za poseben primer. Organ je namreč v izpodbijani odločbi odločil, da zavezanec obveznice izroči skrbniku za posebni primer, mag. B.B., ki ga je postavil, kot izhaja iz spisne dokumentacije, Center za socialno delo Tržič z odločbo z dne 16. 8. 2013, ki je postala pravnomočna 3. 4. 2014. Glede na to je organ ravnal skladno z določbo tretjega odstavka 67. člena ZDen, po kateri organ, če je upravičenec mrtev, da z odločbo o denacionalizaciji denacionalizirano premoženje v začasno upravljanje skrbniku za posebne primere (211. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Ocenjevanje ustreznosti zakonske ureditve postavitve skrbnika za posebni primer in njegovih pooblastil pa ne more biti predmet tega upravnega spora, saj presega obseg preizkusa zakonitosti izpodbijane odločbe v upravnem sporu.

19. Predmet tega upravnega spora tudi ne morejo biti nekatera druga vprašanja, ki jih izpostavlja tožnik, saj bi bil s tem presežen preizkus zakonitosti izpodbijane odločbe, določen v ZUS-1: pri tem gre za tožnikovo zahtevo, naj sodišče reši vprašanje porazdelitve skupnih stroškov postopka denacionalizacije, da se ti porazdelijo med vse stranke na strani upravičenca; za tožnikovo zahtevo, da bi moralo sodišče odločiti o zamenjavi za postopek denacionalizacije podržavljenega premoženja A.A. stvarno in krajevno pristojnega organa; za tožnikovo zahtevo, naj sodišče odpravi vse do sedaj izdane denacionalizacijske odločbe v zvezi s parc. št. 610/1, 415/2 in 614/2; za tožnikovo zahtevo, naj sodišče uvede obnove postopka za premičnine in nepremičnine glede podjetja A. 20. Ker je po navedenem sodišče presodilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II., III. točki izreka:

21. Po 11. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) si mora sodišče prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški, in onemogočiti vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke v postopku (prvi odstavek). Če stranke, intervenienti, njihovi zakoniti zastopniki in pooblaščenci z namenom škodovati drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem, zlorabljajo pravice, ki jih imajo po tem zakonu, jim sodišče lahko izreče denarno kazen ali druge ukrepe, določene s tem zakonom (drugi odstavek). Sodišče lahko ob zlorabi pravic izreče denarno kazen do 1.300 eurov (tretji odstavek).

22. Tožba v predmetni zadevi obsega triindvajset strani drobnega tiska, v strnjeni obliki, večinoma brez presledkov, z različnimi tehnikami poudarjanja določenih delov teksta (velike tiskane črke, okrepljen tisk, podčrtano besedilo). Že zgolj zato in tudi zaradi jezikovnih pomanjkljivosti ter nedovršenosti besedila je zelo nepregledna in težko razumljiva. Kar pa je bistveno, je to, da vsaj šestnajst strani tožbe (približno 70 odstotkov), torej pretežni del tožbe tožnik namenja navedbam, ki s predmetno upravno zadevo (denacionalizacija porušenih objektov na parc. št. 610/1, 614/2 in 514/2, vse k.o. ...) niso povezane, hkrati pa se v številnih od njih izraža o delu upravnih organov, drugih institucij in nekaterih poimensko navedenih oseb neprimerno, nedostojno in žaljivo, ali pa v njihovem okviru sodišču podaja predloge za rešitev zadev, ki očitno ne spadajo v sodno pristojnost ali vsaj ne v okvir (predmetnega) upravnega spora. Le približno (največ) za sedem strani besedila, vendar ne v strnjenem tekstu, ampak razpršeno preko celotne tožbe, predstavlja s predmetno upravno zadevo (posredno oziroma neposredno) povezano tožbeno vsebino.

23. Pretežni del tožbene vsebine, ki ni povezan z denacionalizacijo porušenih objektov na parc. št. 610/1, 614/2 in 514/2, vse k.o. ..., se nanaša na denacionalizacijo podjetja A., z reševanjem katere tožnik ni zadovoljen. Meni, da več lokacij, ki jih opisuje, v denacionalizacijskem postopku nepravilno ni bilo obravnavanih kot del podjetja; navaja odločbe (od leta 2001 dalje), s katerimi naj bi bilo nepravilno odločeno ter dodaja obsežne preračune, kako bi odškodnina morala biti določena, in podrobno navaja vse posamezno premoženje, ki je spadalo k podjetju, po seznamih, ki jih je sam izdelal. Navaja, da v tožbi podaja povsem nova dejstva, ki predstavljajo podlago za obnovo postopka denacionalizacije podjetja A. zaradi „zvijač, ki sta jih storili Upravna enota Tržič in Občina ... v sinergiji, na tam navedenih lokacijah... z zvijačo Upravna enota Tržič in Upravna enota Laško nista razkrinkali kriminalnih uzurpiranj veliko vredne imovine, zlasti niso vrnjene nepremičnine in premičnine, nedvomno odvzete s strani komunistične Slovenije ...“. Dalje še navaja, za drugo lokacijo, da „je Občina ... formalno prodala po svoji uhojeni poti gradbenemu podjetju iz Grosuplja... da kupujejo nepremičnine od vsakokratne aktualne občinske oblasti (J.J., K.K.) po pravilu razvpiti člani zločinske koalicije, tajkun C.C., župan K.K. z družino, odvetnik M.M., odvetnik N.N. … bi državni kriminal mogla raziskati država, Specializirano državno tožilstvo ... “.

24. Kot je sodišče ugotovilo že v 19. točki obrazložitve te sodne odločbe, tožba izpostavlja še druga vprašanja, ki jih sodišče v tem upravnem sporu ne more reševati, saj bi bil s tem presežen preizkus zakonitosti izpodbijane odločbe, določen v ZUS-1: pri tem gre za tožnikovo zahtevo, naj sodišče reši vprašanje porazdelitve skupnih stroškov postopka denacionalizacije, da se ti porazdelijo med vse stranke na strani upravičenca; za tožnikovo zahtevo, da bi moralo sodišče odločiti o zamenjavi Upravne enote Laško za Upravno enoto Ljubljana za vodenje postopka denacionalizacije podržavljenega premoženja A.A.; za tožnikovo zahtevo, naj sodišče odpravi vse do sedaj izdane denacionalizacijske odločbe v zvezi s parc. št. 610/1, 415/2 in 614/2; za tožnikovo zahtevo, naj sodišče uvede obnove postopka za premičnine in nepremičnine glede podjetja A. 25. Del tožbenih navedb, razpršenih po celotni tožbi, pa se sicer neposredno ali vsaj posredno nanaša na denacionalizacijo parc. št. 610/1, 614/2 in 514/2. Tožnik meni, da bi moral organ upoštevati še druge objekte na navedenih parcelah in zanje priznati odškodnino. Pri tem pa se o delu upravnih organov (prvostopenjskega in drugostopenjskega) izraža neprimerno in nedostojno, npr. „... da njuna mnenja niso kompetentna, da sta nevedneža, da so njuna dejanja neupravičeno naklepno zločinska z namenom oškodovanja stranke upravičenca...“. Dalje tožnik navaja, da zahteva od upravnih organov odškodnino, ker deset let niso znali rešiti zadeve na pravilen, učinkovit in pošten način... Navaja, da oba upravna organa nista „naklepno zločinsko upoštevala dejstva“, da predmetni objekti štejejo med pet objektov podjetja, itd..

26. Obremenjevanje sodišča z obsežno tožbeno vsebino, ki v približno 70 odstotkih ni povezana s predmetno upravno zadevo ter izpodbijano odločbo, o katere zakonitosti je sodišče odločalo, in ki poleg tega obsega navedbe z nedostojno, neprimerno in žaljivo vsebino, ki se nanaša na posamezne upravne organe, posamezne institucije, poimensko navedene osebe, ter predloge sodišču, podane v stvareh, ki očitno niso v pristojnosti sodišča, ki določa v upravnem sporu, šteje sodišče za nedopustno. Vložitev take tožbe po mnenju sodišča nima zgolj cilja uveljavljanja sodnega varstva, ampak je zlorabljena tudi za diskreditacijo, zmanjševanje ugleda in podajo negativih vrednostnih ocen o osebah in institucijah, s katerih delovanjem je tožnik nezadovoljen.

27. Sodišču je znano, da je tožnik že dlje (sam navaja, da od leta 2004) stranka v upravnih postopkih denacionalizacije in da je od leta 2005 nastopal kot tožnik že v številnih upravnih sporih. Glede na to mu ne more biti neznano, da so pravna sredstva, tudi tožba v upravnem sporu, namenjena uveljavljanju pravnega varstva, v okviru katerega stranka s pravnimi argumenti lahko izpodbija odločitev, s katero ni zadovoljna. S tem, ko pa tožnik s tožbo v zadevi I U 1342/2015 ni zasledoval zgolj tega namena, temveč je tožbo v pretežnem obsegu in vsebini uporabil za izražanje nezadovoljstva v zvezi z reševanjem denacionalizacije podjetja A. ter podajanjem svojega videnja o tem, kako bi zadeva morala biti rešena, ter za diskreditacijo, zmanjševanje ugleda ter podajo negativnih vrednostnih ocen o osebah in institucijah, s katerih delovanjem ni zadovoljen, sodišče pa s tem obremenil z nepotrebnim delom, je po presoji sodišča s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem, zlorabil procesne pravice, ki jih ima po zakonu. Sodišče je tožnika zato na podlagi tretjega odstavka 11. člena ZPP (v povezavi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) za zlorabo procesnih pravic kaznovalo z denarno kaznijo. Sodišče lahko ob zlorabi pravic izreče denarno kazen do 1.300 eurov (tretji odstavek 11. člena ZPP). Glede na težo in obseg neprimerne, nedostojne in žaljive vsebine v tožbi ter upoštevaje, da tožnik še ni bil kaznovan po 11. členu ZPP, je sodišče določilo denarno kazen 100,00 EUR. Upoštevaje sodišču znane premoženjske razmere tožnika je temu za plačilo denarne kazni določilo rok 3 mesecev.