Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja o delovni zmožnosti tožnika v spornem času je tožena stranka v postopku in po pristojnih organih odločila v skladu z ZZVZZ in Pravili obveznega zdravstvenega zavarovanja. Tožnik niti ne zatrjuje, da bi bila odločitev v nasprotju z navedenimi predpisi, saj ugovarja le ugotovljenem dejanskem stanju.
Revizija se zavrne.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločbe tožene stranke z dne 9. 8. 2004 in za ugotovitev, da je bil tožnik v času od 17. 7. 2004 do 6. 8. 2004 začasno nezmožen za delo. Tožena stranka je z izpodbijano dokončno odločbo ugotovila, da je bil tožnik (zaradi posledic poškodbe pri delu) v spornem času zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po štiri ure dnevno. Sodišče je tako ugotovitev potrdilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka, v katerem je upoštevalo medicinsko dokumentacijo, izpoved predsednika zdravstvene komisije, zaslišanega kot pričo, izvedenskega mnenja postavljenega sodnega izvedenca ter izpovedi zaslišanega tožnika samega. Sodišče je upoštevalo tudi naravo tožnikovega dela, sodni izvedenec pa je opravil tudi ogled delovnega mesta tožnika in se seznanil z obremenitvami na tem delovnem mestu.
Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je v celoti soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo. Ugotovitve izvedenca se ujemajo z mnenjem zdravstvene komisije in tudi z mnenji specialistov v priloženi zdravstveni dokumentaciji.
Zoper pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku in po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je imenovani zdravnik napačno ugotovil tožnikovo zmožnost za delo v skrajšanem delovnem času, zdravniška komisija pa je tako ugotovitev potrdila. Sodišči sta nekritično sledili takim ugotovitvam. Mnenje izvedenca ni razumljivo, ker iz zdravstvene dokumentacije izhaja, da sta specialist travmatolog in fiziater priporočila, da se tožniku za sporno obdobje odobri bolniški stalež. Izvedenec se tudi ni izjasnil o bolečinah, ki bi jih pri opravljanju dela trpel tožnik, kolikor bi v spornem času moral delati štiri ure dnevno. Sodbi zato nimata razlogov o odločilnih dejstvih.
V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nasl.) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.
Revizija ni utemeljena.
Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).
Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP ni z ničemer utemeljena (obrazložena), zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tem delu ni preizkušalo.
Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Sodišče se je opredelilo tudi do mnenj specialistov in nasprotij med njimi, pri čemer iz sodbe izhaja, da gre za mnenja iz leta 2003 in ne za mnenja, ki bi se nanašala na sporno obdobje. Navedbe tožnika v reviziji (ki je le prepisana pritožba) so zato v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem. Ker tožnik v spornem času ni delal, se izvedencu tudi ni bilo treba opredeljevati, kakšne bolečine bi tožnik trpel, če bi delal, saj to za odločitev ni bilo pomembno. Iz mnenja izvedenca nasprotno celo izhaja, da je tožnik zaradi svojega ravnanja utrpel več škode, kot pa če bi delal. Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).
Revizija tudi glede revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava nima nobene obrazložitve. Predmet sodne presoje je bila odločitev zdravstvene komisije pri ZZZS, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper odločitev imenovanega zdravnika z dne 2. 7. 2004. Tožniku je bil z navedeno odločitvijo za obdobje od 17. 7. 2004 do 6. 8. 2004 dejansko odobren bolniški stalež, vendar le za štiri ure dnevno. Taka odločitev je strokovna odločitev: sprejmejo jo pristojni organi ZZZS na podlagi strokovnih mnenj in presoje zdravnikov. Taka kot je, pomeni dejansko podlago za uveljavljanje pravic tako pri Zavodu kot pri delodajalcu, nalaga pa zavarovancu tudi obveznosti. Dolžan se je ravnati po odločbi, kar je za tožnika pomenilo predvsem, da bi moral v spornem obdobju (pa tudi prej in kasneje, ko mu je bil odobren enak bolniški stalež) opravljati delo v skrajšanem delovnem času.
Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja o delovni zmožnosti tožnika v spornem času je tožena stranka v postopku in po pristojnih organih odločila v skladu z Zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju in Pravili obveznega zdravstvenega zavarovanja. Tožnik niti ne zatrjuje, da bi bila odločitev v nasprotju z navedenimi predpisi, saj ugovarja le ugotovljenem dejanskem stanju.
Ker je tudi po presoji revizijskega sodišča izpodbijana sodba glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilna in zakonita in zatrjevani revizijski razlog ni podan, je v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.