Jedro

Na podlagi tretjega odstavka 23. člena Uredbe 608/2013 imetnik odločbe začne postopek za ugotovitev, ali je bila kršena zadevna pravica intelektualne lastnine v 10 delovnih dneh od datuma, na katerega je bil uradno obveščen o prekinitvi prepustitve blaga ali njegovem zadržanju, pri pokvarljivem blagu pa v 3 delovnih dneh. Na podlagi četrtega odstavka 23. člena Uredbe 608/2013 lahko carinski organ na podlagi ustrezno utemeljene zahteve imetnika odločbe v ustreznih primerih podaljšajo rok iz tretjega odstavka za največ 10 delovnih dni. Gre za materialni rok, ki je določen na podlagi zakona oz. Uredbe. Zamuda materialnega roka ima za posledico izgubo pravice. Carinski organ je menil, da je vloga za podaljšanje roka za pripravo dokazil k tožbi, ki jo je podal imetnik pravice, zaradi varstva pravic intelektualne lastnine, upravičena. Podaljšanje roka v trajanju 10 dni je primerno, zato je carinski organ vlogi imetnika pravice za podaljšanje roka za vložitev tožbe za ugotavljanje obstoja kršitev pravic intelektualne lastnine po presoji sodišča pravilno in zakonito ugodil.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je carinski organ na podlagi zahteve imetnika pravice intelektualne lastnine, družbe A. GmbH iz Nemčije v zadevi varstva pravic intelektualne lastnine izdal sklep, s katerim je rok za vložitev tožbe za ugotavljanje obstoja kršitve pravic intelektualne lastnine podaljšal za 10 dni, tako da se izteče 15. 12. 2014 (točka I izreka); če v tem času carinski organ ne bo prejel pisnega dokazila o vloženi tožbi zoper domnevnega kršitelja pravic, se bo blago prepustilo v zahtevano rabo ali uporabo oz. se bo blago prenehalo zadrževati (točka II. izreka); sklep začne veljati takoj (točka III izreka).

Carinski organ, pristojen na podlagi 11. člena Zakona o finančni upravi, je v skladu s četrtim odstavkom 23. člena Uredbe (EU) 608/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. junija 2013 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) 1383/2003 (v nadaljnjem besedilu: Uredba 608/2013) imetniku pravice intelektualne lastnine, družbi A. GmbH podaljšal rok za vložitev tožbe zoper domnevnega kršitelja pravic za 10 dni. Imetnik pravice je 1. 12. 2014 zaprosil za podaljšanje roka zaradi priprave dokazil v zvezi s tožbo. Carinski urad Koper je 7. 11. 2014 na podlagi 17. člena Uredbe 608/2013 zadržal blago in sicer rezalnike 424 kartonov, 5.376 kosov, v skupni teži 5.848,00 kg, zaradi suma kršitve pravic intelektualne lastnine blagovne znamke „...“.

Tožnik v tožbi navaja, da je lastnik blaga, ki je bilo iz Kitajske namenjeno v pristanišče Koper in se pri špediterju (družbi B. d.o.o.) odpremi pri carinskem organu v tranzitu čez ozemlje Slovenije na ozemlje Slovaške, kjer se blago carini. Ko blago v kontejnerju z ladjo prispe v pristanišče in je kontejner razložen v carinski prostor, je pod carinskim nadzorom. Tedaj ima tožena stranka v skladu z 21/a členom Zakona o carinski službi pravico opraviti carinski nadzor nad tem blagom. Predmetni pregled pa je bil opravljen še preden je špediter vložil deklaracijo za tranzit blaga. Ker gre za blago iz Kitajske, je tožena stranka posumila, da predmetno blago krši Uredbo 608/2013, ki določa način uveljavljanja pravic intelektualne lastnine. Da gre za blago tožnika izhaja iz zapisnika o pregledu blaga 4291-1/2014 z dne 7. 11. 2014. Pri pregledu blaga je zaradi suma, da gre za kršitev pravic intelektualne lastnine, tožena stranka izločila 5.376 kuhinjskih rezalnikov, ki naj bi bili znamke „...“. Gre za 424 kartonov od 776 kartonov blaga. Blago je bilo na podlagi odločbe tožene stranke 4243-611/2014-1 z dne 7. 11. 2014 začasno zadržano, skladno s 17. členom Uredbe 608/2013. Tožnik meni, da ni šlo za kršitev pravic intelektualne lastnine, saj gre za kuhinjski pripomoček. Tožnik je 17. 11. 2014 toženo stranko obvestil, da zastopa lastnika blaga in da nasprotuje uničenju blaga ter izjavil, da ne krši pravic intelektualne lastnine. Po Uredbi 608/2013 je družba A. GmbH imetnik odločbe za blagovno znamko „...“. Carinski organ je družbo A. GmbH kot imetnika pravice obvestil, da je začasno zadržal blago, za katero sumi, da krši pravice intelektualne lastnine. Imetnik odločbe je carinski organ obvestil, da zahteva uničenje blaga. Glede na tretji odstavek 23. člena Uredbe 608/2013 tožnik kot imetnik blaga ni podal pisnega soglasja k uničenju tega blaga, ampak je takoj obvestil toženo stranko, da uničenju nasprotuje. Tedaj bi tožena stranka morala o tem obvestiti imetnika pravice, družno A. GmbH, ki bi morala v 10 delovnih dneh pri pristojnem sodišču pričeti s pravdo, torej vložiti tožbo, da se ugotovi, ali je do kršitev pravic intelektualne lastnine resnično prišlo. Carinski delavci tega ne morejo presojati. Gre le za sum carinskih organov. V primeru suma se takšno blago začasno zadrži. Družba A. GmbH v 10 dneh tožbe ni vložila, marveč je podala vlogo za podaljšanje tega roka za 10 dni.

Tožnik v tožbi navaja četrti odstavek 23. člena Uredbe 608/2013. Takšna določba in kratki materialni roki so pomembni, saj imetniku blaga nastaja škoda, ker blago ni dostavil na namembni kraj, plačuje pa tudi stroške hrambe blaga. Sklicuje se na ustavno načelo sorazmernosti. Gre za materialni rok. Zamuda roka ima za posledico izgubo pravice. Materialni roki se praviloma ne morejo podaljšati oz. se lahko podaljšajo izjemoma iz zares utemeljenih razlogov, kar pa v navedenem primeru bilo ni podano. Razlogi za podaljšanje roka niso razvidni iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. Gre za kršitev materialnega prava iz četrtega odstavka 23. člena Uredbe 608/2013 in za absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Upravni spor je v skladu z drugim odstavkom 5. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju; ZUS-1) mogoč zoper sklepe, s katerimi je bil postopek upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. V predmetni zadevi pa gre za odločanje o materialni pravici tožnika, zato je upravni spor zoper takšen sklep možen.

Tožnik tudi navaja, da se na podlagi četrtega odstavka 23. člena Uredbe 608/2013 rok za vložitev tožbe lahko podaljša za največ 10 delovnih dni. Tožena stranka pa ni navedla razlogov, zakaj se je odločila za podaljšanje roka prav za 10 dni. Iz zahteve za podaljšanje roka pa tudi ne izhajajo utemeljeni razlogi. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil imetnik odločbe obveščen o ukrepu 10. 11. 2014 in o nasprotovanju 18. 11. 2014, torej bi moral začeti postopek najkasneje 29. 12. 2014 oz. do tedaj podati vlogo za podaljšanje roka, kar pa je to storil šele 1. 12. 2014, torej prepozno. Iz vseh predhodno navedenih razlogov je izpodbijani sklep nezakonit. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi ter toženi stranki naloži povračilo stroškov tega postopka, v primeru zamude z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ni resnična navedba, da je bilo blago pregledano in zadržano, še preden je bila vložena tranzitna deklaracija. Tožena stranka je blago pregledala, ker je bil zato izpolnjen pogoj iz Uredbe sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o Carinskem zakoniku skupnosti (v nadaljevanju: CZS). V skladu s 4. točko 168. člena CZS lahko carinski organi preverijo blago, ki vstopa, se zadržuje ali izstopa iz proste cone ali prostega skladišča. Zaradi izvajanja preverjanja je treba carinskim organom predati kopijo prevoznega dokumenta, ki mora spremljati blago pri njegovem vnosu in iznosu ali pa mora biti na razpolago pri osebi, ki so jo za to določili organi. Kadar se zahteva preverjanje, je treba dati blago na razpolago carinskim organom. V danem primeru je bilo blago vneseno v prosto cono in kot takšno predmet preverjanja v skladu s točko c) prvega odstavka 1. člena Uredbe 608/2013, ki določa, da carinski organ lahko ukrepa, kadar je blago dano v odložni postopek, v prosto cono ali prosto skladišče. Pri predmetnem pregledu je bil prisoten deklarant (predstavnik družbe B. d.o.o.). Deklarantu je bil po končanem pregledu vročen in prebran zapisnik z dne 7. 11. 2014, na katerega ni imel pripomb. Deklarant je oseba, ki zastopa stranko pred carinskimi organi. Carinski organ je uradno o vseh dejanjih deklaranta tudi obvestil (tretji odstavek 17. člena Uredbe 608/2013). Tožena stranka je blago začasno zadržala z odločbo, ker so bili izpolnjeni pogoji iz Uredbe 608/2013: blago je bilo vneseno v prosto cono (točka c) prvega odstavka 1. člena citirane uredbe), podan je bil sum kršitve pravic intelektualne lastnine (17. člen citirane uredbe) in iz tovorne dokumentacije je bilo razvidno, da je blago namenjeno prejemniku na območju Skupnosti. Tožena stranka meni, da je postopek izvedla zakonito in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik v pripravljalni vlogi vztraja, da izpodbijani sklep ni ustrezno obrazložen ter, da gre za kršitev 7. člena in drugega odstavka 237. člena ZUP.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se strinja z razlogi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in jih posebej ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa še dodaja: Med strankama je v danem primeru sporno, ali je tožena stranka z izpodbijanim sklepom pravilno in zakonito na podlagi zahteve imetnika pravice intelektualne lastnine, družbe A. GmbH iz Nemčije, v zadevi varstva pravic intelektualne lastnine izdala sklep, s katerim je rok za vložitev tožbe za ugotavljanje obstoja kršitve pravic intelektualne lastnine podaljšala za 10 dni, tako da se izteče 15. 12. 2014. Na podlagi tretjega odstavka 23. člena Uredbe 608/2013 imetnik odločbe začne postopek za ugotovitev, ali je bila kršena zadevna pravica intelektualne lastnine v 10 delovnih dneh od datuma, na katerega je bil uradno obveščen o prekinitvi prepustitve blaga ali njegovem zadržanju, pri pokvarljivem blagu pa v 3 delovnih dneh. Na podlagi četrtega odstavka 23. člena Uredbe 608/2013 lahko carinski organ na podlagi ustrezno utemeljene zahteve imetnika odločbe v ustreznih primerih podaljšajo rok iz tretjega odstavka za največ 10 delovnih dni. Tudi po presoji sodišča gre za materialni rok, saj je določen na podlagi zakona oz. Uredbe 608/2013. Zamuda materialnega roka ima za posledico izgubo pravice. Tako gre v predmetni zadevi posledično za odločanje o materialni pravici tožnika in je tako po presoji sodišča upravni spor zoper takšen sklep dopusten na podlagi 2. člena ZUS-1. Neutemeljen je ugovor tožnika, da iz predmetne zahteve za podaljšanje roka kakor tudi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhajajo utemeljeni razlogi za podaljšanje roka v trajanju 10 dni. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa po presoji sodišča izhaja, da je tožena stranka menila, da je priprava tožbe in dokazov k tožbi zadosten in utemeljen razlog za podaljšanje roka za 10 dni, zato je predmetni vlogi imetnika pravice za podaljšanje roka ugodila. Carinski organ je menil, da je vloga za podaljšanje roka za pripravo dokazil k tožbi, ki jo je podal imetnik pravice, družba A. GmbH iz Nemčije zaradi varstva pravic intelektualne lastnine, upravičena. Podaljšanje roka v trajanju 10 dni je primerno, zato je carinski organ vlogi imetnika pravice za podaljšanje roka za vložitev tožbe za ugotavljanje obstoja kršitev pravic intelektualne lastnine po presoji sodišča pravilno in zakonito ugodil. V zvezi s tožnikovim tožbenim ugovorom, da je bilo blago pregledano in zadržano, še preden je bila vložena tranzitna deklaracija, se sodišče v celoti strinja z razlogi, s katerimi tožena stranka zavrača ta ugovor v odgovoru na tožbo.

Ugovor tožnika, da je imetnik pravice vlogo za podaljšanje roka, ki jo je nesporno vložil 1. 12. 2014, vložil prepozno, je neutemeljen. Z izpodbijanim sklepom je v skladu s četrtim odstavkom 23. člena Uredbe 608/2013 rok začasnega zadržanja blaga carinski organ podaljšal za 10 dni, do 15. 12. 2014. Uredba 608/2013 predpisuje roke zadržanja blaga v delovnih dnevih. Na podlagi sedmega odstavka 71. člena Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti (v nadaljevanju: ZICPES) se kot delovni dan šteje dan, ko dela Generalni carinski urad. Kot to pravilno navaja tožnik v tožbi, iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil imetnik odločbe obveščen o ukrepu 10. 11. 2014, o nasprotovanju 18. 11. 2014. Imetnik odločbe je bil uradno obveščen o začasnem zadržanju blaga 17. 11. 2014, dne 1. 12. 2014 pa je podal zahtevo za podaljšanje roka za pripravo tožbe, kar med strankama ni sporno. Kot je bilo predhodno navedeno se je rok 10 delovnih dni (torej dni, v katerih Generalni carinski urad dela) iztekel 1. 12. 2014 in je tako predmetna vloga za podaljšanje roka tudi po presoji sodišča vložena pravočasno.

Prav tako je neutemeljen ugovor tožnika, da do očitane kršitve blagovne znamke ni prišlo. Kot je tožniku pravilno pojasnila že tožena stranka v primeru suma, da gre za kršitev pravic intelektualne lastnine, lahko carinski organ blago zadrži in zagotovi možnost imetniku pravice intelektualne lastnine, da v civilnem postopku dokaže, da je bila kršitev pravice intelektualne lastnine dejansko podana.

Ker je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi prvega in četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.