Jedro

Procesnemu standardu obrazložitve pogojne obsodbe je zadoščeno, če sodišče presodi okoliščine, na podlagi katerih oceni, da storilec ne bo več ponavljal kaznivih dejanj, okoliščine, ki so podlaga za določitev višine kazni in dolžino preizkusne dobe ter glede na okoliščine posameznega primera tudi navedbo okoliščin za določitev posebnega pogoja ali obveznosti, naloženih v pogojni obsodbi.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. S sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru je bila L.R. spoznana za krivo storitve nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije (v nadaljevanju: KZ RS), za katero ji je bila izrečena pogojna obsodba ter določena kazen eno leto zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storila novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe oškodovancu V.P. plača znesek 58.170,07 EUR (13,939.877,00 SIT), sicer bo v pogojni obsodbi določena kazen izrečena. Obsojenki je bilo naloženo plačilo povprečnine, ostalih stroškov kazenskega postopka pa je bila oproščena (četrti odstavek 95. člena Zakona o kazenskem postopku – v nadaljevanju ZKP). Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenkinega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenki naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper navedeno sodbo so zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona in Vrhovnemu sodišču predlagali, da obsojenko oprosti obtožbe ali pa izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. 3. Na zahtevo je odgovoril vrhovni državni tožilec dr. Z.F., ki ugotavlja, da v izpodbijanih sodbah niso podane zatrjevane kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, neutemeljeni pa so tudi očitki o prekoračitvi obtožbe in sklicevanju na kršitev enakega varstva pravic. Nobena od izpodbijanih sodb pa ne pove, zakaj se je sodišče odločilo za izrek posebnega pogoja v okviru pogojne obsodbe, ki je po njegovem mnenju sicer indiciran. Res pa je, da tega ugovora obramba ni uveljavljala tedaj, ko bi ga lahko in bi ga morala, to je v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Njegovo upoštevanje v tem trenutku pa bi se po vsebini spremenilo v zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sankcijo, kar ni namen tega pravnega sredstva.

4. V izjavi o odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti zagovorniki vztrajajo pri navedbah zahteve in ugotavljajo, da se vrhovni državni tožilec ni opredelil o celotni zahtevi; tako med drugim ni podal predloga, ali naj se zahtevi ugodi ali zavrne, ni odgovoril na očitek kršitve kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP zaradi kršitve pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave, kakor tudi ne na očitke o kršitvi kazenskega zakona zaradi pravne nezmožnosti subsumpcije očitanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ. Zagovorniki se ne strinjajo s stališčem vrhovnega državnega tožilca glede zatrjevane kršitve 22. člena Ustave. V zvezi s pomanjkljivostmi, ki jih vrhovni državni tožilec ugotavlja v obrazložitvi odločbe o izreku kazenske sankcije pa dodajajo, da ZKP od vložnika zahteve ne zahteva niti formalne niti materialne izčrpanosti pravnih sredstev, zato naj Vrhovno sodišče tudi o tem očitku vsebinsko presodi.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

K točki I. zahteve

6. Vložniki uveljavljajo več bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP (sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih). Navajajo: 1) da sodbi nimata razlogov za trditev, da obsojenka ni imela namena vrniti posojenega denarja; 2) da kazenska sankcija ni obrazložena glede posebnega pogoja v pogojni obsodbi, da mora obsojenka oškodovancu povrniti škodo in 3) da je višje sodišče na več mestih v sodbi zapisalo, da soglaša z dejanskimi ugotovitvami prvostopenjskega sodišča, ni pa navedlo razlogov za svoje stališče. 7. V zvezi s prvim očitkom, da sodbi nimata nobenega razloga za trditev, da obsojenka ni imela namena vrniti posojenega denarja, je treba ugotoviti, da je neutemeljen. Obsojenkin goljufivi namen oziroma zavestna in hotena pridobitev protipravne premoženjske koristi je v prvostopenjski sodbi izčrpno obrazložena, zlasti na straneh 8 do 13, kjer sodišče navaja razumne razloge, ki so bili odločilni za presojo obsojenkine krivde. Iz navedenih razlogov izhaja, da obsojenkino zatrjevanje oškodovancu o varnosti njegove naložbe (skupaj 58.170,07 EUR) ni imelo nikakršne realne podlage, da je obsojenka že takrat vedela za nezavidljivo finančno situacijo družbe M., pa je oškodovancu kljub temu ves čas zatrjevala, da je njegova naložba varna, pri čemer je bil po ugotovitvah izpodbijane sodbe denar porabljen za poplačilo drugih obsojenkinih upnikov in torej sploh ni šlo za naložbe. Višje sodišče (sodba, stran 3 in 4) je obrazloženo zavrnilo vsebinsko enake pritožbene navedbe obrambe, obrazložitev prvostopenjske sodbe ocenilo kot obširno in prepričljivo ter med drugim izpostavilo „več kot očitno“ nezmožnost družbe M.d.o.o., da poplača svoje dolgove do oškodovanke in da oškodovanec še vedno (po več kot 13 letih) ni dobil vrnjenega vloženega denarja. Navedbe zahteve, da je obsojenka v letu 1976 v Avstriji najela dva kredita in da je oškodovancu ponujala poplačilo terjatev iz zastavljenih nepremičnin, kar vse naj bi negiralo oceno pravnomočne sodbe o obsojenkinem goljufivem namenu, sodijo v okvir nedovoljenega izpodbijanja dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Izpodbijana sodba je med drugim prav na podlagi navedenih (vendar drugače ocenjenih) okoliščin sklepalo na obsojenkin goljufivi namen, saj je ugotovilo, da sta bila kredita najeta zato, da bi obsojenkina družba, kot je dejala, izplavala iz nezavidljive finančne situacije (in očitno ne za poplačilo oškodovanca), iz ponujenih nepremičnin pa se oškodovanec kljub prizadevanjem ni mogel poplačati.

8. Nesprejemljiv je tudi očitek zahteve, da izpodbijani sodbi ne pojasnita, zakaj je bil obsojenki v pogojni obsodbi določen še posebej pogoj, oziroma zakaj naj bi bil prav s takšno kazensko sankcijo dosežen njen namen.

9. Po osmem odstavku 364. člena ZKP mora sodišče v sodbi posebej obrazložiti, kateri razlogi so bili zanj odločilni za izrek pogojne obsodbe. To samostojno kazensko sankcijo sodišče izreče namesto kazni, če so izpolnjeni zakonski pogoji (51. in 52. člen KZ oziroma 57. in 58. člen KZ-1). Procesnemu standardu obrazložitve pogojne obsodbe je zadoščeno, če sodišče obrazloženo presodi okoliščine, na podlagi katerih oceni, da storilec ne bo več ponavljal kaznivih dejanj (pozitivna prognoza, ki je odločilen razlog za izrek pogojne obsodbe), okoliščine, ki so podlaga za določitev višine kazni (z upoštevanjem splošnih pravil za odmero kazni), dolžino preizkusne dobe (v zvezi s težo kaznivega dejanja in osebnimi lastnostmi storilca) ter glede na okoliščine posameznega primera tudi navedbo okoliščin za določitev posebnega pogoja ali obveznosti, naloženih v pogojni obsodbi, ki pa praviloma temelji na enakih okoliščinah, kot jih sodišče upošteva pri izbiri in odmeri kazenske sankcije.

10. Vložniki niti ne navajajo določno, kateri razlogi naj bi bili v tem primeru odločilni za določitev posebnega pogoja in ki jih sodišče naj ne bi presodilo; zgolj primeroma navajajo, da pogrešajo opredelitev namena kazenske sankcije in razloge, zakaj naj bi bil prav s takšno dosežen njen namen. Sodišče prve stopnje je pri izreku pogojne obsodbe med drugim upoštevalo tudi težo kaznivega dejanja, ki se kaže v veliki premoženjski škodi (ki še vedno ni povrnjena). Višje sodišče pa je na vsebinsko enake pritožbene navedbe odgovorilo, da so v prvostopenjski sodbi navedene posledice neizpolnitve pogoja in pravna podlaga. Takšni razlogi višjega sodišča res sicer niso primeren odgovor na pritožbeni očitek, vendar pa je treba ugotoviti, da iz že navedenih razlogov prvostopenjske sodbe dovolj določno izhajajo razlogi za zaostritev pogojne obsodbe z določitvijo posebnega pogoja, ki od obsojenke (po 13 letih) zahteva aktivnejše ravnanje za povračilo škode. Očitek zahteve, da sodba v tem delu ni ustrezno obrazložena, zato ni izkazan.

11. Podana tudi ni procesna kršitev, zatrjevana v 3. točki, ker višje sodišče na več mestih naj ne bi pojasnilo, zakaj soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje. Najprej je treba ugotoviti, da je ta očitek sam po sebi tako splošen, da ga niti ni mogoče preizkusiti, saj zahteva ne navaja, na katere konkretne razloge drugostopenjske sodbe se nanaša. Sicer pa splošno velja, da je procesni standard obrazložitve odločbe sodišča druge stopnje nižji kot standard obrazložitve prvostopenjske odločbe. Tako ni potrebno, da sodišče druge stopnje ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja, zahtevanemu standardu obrazložitve pa zadosti tudi, če iz razlogov izhaja, da se je z njimi seznanilo oziroma da jih ni prezrlo.

12. Nestrinjanje zahteve z oceno pravnomočne sodbe o obsojenkini nezmožnosti v času storitve kaznivega dejanja, da oškodovancu povrne dolg (ta sklep naj bi bil arbitraren in brez opore v dokazih), pomeni nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja. Iz enakega razloga višje sodišče zavrača tudi sklicevanje zahteve na kršitev obsojenkine pravice do izvajanja dokazov v njeno korist (tretja alineja 29. člena Ustave, drugi odstavek 371. člena ZKP), ker sodišče ni ugodilo predlogu obrambe za odreditev izvedenca finančne stroke (glede obsojenkinih finančnih zmožnosti, da izpolni svoje obveznosti). Ta dokazni predlog je obramba podala šele v pritožbenem postopku. Višje sodišče ga je glede na ugotovljeno dejansko stanje ocenilo kot nepotrebnega, zagovorniki pa ne navajajo nobenih prepričljivih ali novih okoliščin, s katerimi bi ovrgli takšno oceno pritožbenega sodišča. Drugačen pogled obrambe na koristnost predlaganega dokaza za obsojenkin pravni položaj pa sodi v okvir nedovoljenega izpodbijanja dejanskega stanja.

K točki II. zahteve

13. Sodišče prve stopnje naj bi kršilo 9. točko prvega odstavka 371. člena ZKP (prekoračilo obtožbo), ker je iz opisa dejanja izpustilo besedilo: „posredniške pogodbe med oškodovancem in tretjimi osebami pa niso bile sklenjene“, kar po mnenju zahteve lahko bistveno vpliva na ugotovitev, ali je obsojenka storila kaznivo dejanje. Ker ni bila seznanjena s takšno spremembo opisa, se tudi ni mogla braniti, s čimer je bila kršena tudi njena pravica do obrambe (29. člen Ustave, drugi odstavek 371. člena ZKP).

14. Zaradi opisane spremembe opisa kaznivega dejanja objektivna identiteta med obtožbo in sodbo v ničemer ni bila porušena. Iz razlogov izpodbijanih sodb izhaja, da je sodišče prve stopnje iz opisa dejanja izpustilo okoliščino (o kateri obsojenka in oškodovanec izpovedujeta skladno), ki pa je pravno irelevantna za presojo kaznivega dejanja in obsojenkine krivde, oziroma kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, nebistvena za presojo zadeve, zaradi česar kot taka ni mogla v ničemer vplivati na kršitev obsojenkine pravice do obrambe. Sicer pa zahteva niti ne pojasni, zakaj naj bi oškodovančeva izbira med alternativno možnostjo, da bo raje plasiral svoja sredstva preko družbe M., ne pa preko znanega upnika, vplivala na pravilnost odločitve. Oškodovančeve izbire si namreč ni mogoče razlagati tako, da je s tem sam prevzel tveganja za varnost svoje naložbe in tako morda celo pristal na oškodovanje svojega premoženja.

K točki III. zahteve

15. Po navedbah zahteve bi se sodišče moralo opredeliti (vendar se ni) do dejstva, da je bila v zadevi Ks 532/2002 zoper obsojenko „ob isti dejanski in pravni podlagi“ v primeru drugih oškodovancev zahteva za preiskavo pravnomočno zavrnjena. V navedenem in v stališču višjega sodišča v zvezi z enakim očitkom, da se vsaka kazenska zadeva obravnava individualno, vložniki vidijo kršitev 22. člena Ustave (enako varstvo pravic), ker sodišči ob enakem dejanskem stanju nista ustrezno obrazložili razlogov za drugačno odločitev.

16. Ustavna pravica do enakega varstva pravic (22. člen) med drugim zagotavlja, da morajo sodišča v enakih primerih odločati enako (in v različnih različno), kar pomeni, da ob enakem dejanskem stanju in pravnem položaju ne sme priti do različne odločitve. To ustavno načelo pa ne more biti podlaga za morebitno vzpostavitev enakosti v nepravu.

17. Vložniki enakost primerov (v dejanskem in pravnem pogledu) zgolj zatrjujejo, vendar je z ničemer ne izkažejo. Zahteva tudi ne navaja nobenih konkretnih razlogov, s katerimi bi utemeljila, katera od obeh odločitev, ki ju primerja, naj bi bila pravilna in zakaj. Sodišče prve stopnje zato ni bilo dolžno slediti odločitvi sodišča v drugi kazenski zadevi, na katero se sklicujejo vložniki zahteve in je moralo predmetno zadevo obravnavati, kot pravilno navaja višje sodišče, individualno. Zaradi navedenega sodišču v tem primeru tudi ni mogoče očitati arbitrarnega odločanja oziroma kršitve 22. člena Ustave.

K točki IV. zahteve

18. Zahteva uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona, konkretno, kršitev določbe prvega odstavka 217. člena KZ, ki opredeljuje zakonske znake kaznivega dejanja goljufije. Navaja, da opisano dejanje ne izpolnjuje zakonskih znakov tega kaznivega dejanja, saj izrek obsojenki ne očita, da bi oškodovancu lažnivo prikazovala, ali prikriva kakršnokoli objektivno dejstvo. Domnevna trditev obsojenke, da je naložba v njeno podjetje varna, pa po mnenju vložnikov pomeni zgolj subjektivno oceno naložbe, za katero pa ne more nihče kazensko odgovarjati (kršitev prvega odstavka 217. člena KZ in 372. člena ZKP).

19. Zmotno je stališče zahteve, da obsojenkino lažno zatrjevanje oškodovancu o varnosti njegove naložbe ne pomeni lažnivega prikazovanja ali prikrivanja objektivnih dejstev, temveč zgolj subjektivno oceno obsojenke glede varnosti naložbe. Vsebina obsojenkinega goljufivega naklepa je že bila pojasnjena v prvi točki te odločbe. Obsojenkino ustvarjanje zmotne predstave pri oškodovancu glede varnosti njegove naložbe po vsebini pomeni zavestno in hoteno lažnivo prikazovanje stvarnosti, torej dejanske okoliščine, katere lažnivosti se je obsojenka zavedala. Sklicevanje na obsojenkino drugačno subjektivno prepričanje glede te okoliščine, kot jo navaja zahteva, posredno meri na uveljavljanje dejanske zmote (zanikanje naklepa) in presega okvir uveljavljanja kršitve kazenskega zakona ter pomeni nedovoljeno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja.

20. Ker po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

21. Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP. Sodna taksa kot strošek postopka z izrednim pravnim sredstvom bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.