Jedro

Ker je policist dejanje, ki lahko pomeni kršitev tožnikove informacijske zasebnosti, storil pri opravljanju policijskih nalog, je vzpostavljena podlaga za meritorno presojo zatrjevanih kršitev v pritožbenem postopku po ZNPPol. Ker se pristojni organ tožene stranke ni vsebinsko opredelil do konkretnih okoliščin, nanašajočih se na tožnikove očitke o kršitvi varstva osebnih podatkov, je tožniku samovoljno odrekel pravico do navedene pritožbe zoper delo policista, s tem pa kršil tožnikovo pravico pritožnika do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave.

Izrek

I. Ugotovi se, da je tožena stranka s tem, ko na podlagi obvestila Sektorja za pritožbe zoper policijo št. 2600-286/2019/2 (142-03) z dne 14. 8. 2019, ni sprejela v obravnavo pritožbe z dne 8. 8. 2019, tožeči stranki kršila pravico do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave Republike Slovenije.

II. Tožena stranka je dolžna navedeno kršitev odpraviti tako, da v 8 dneh začne s postopkom obravnave navedene pritožbe.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 612,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo na podlagi 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Dne 20. 8. 2019 je namreč prejel obvestilo pristojnega organa tožene stranke (Direktorat za policijo in druge varnostne naloge, Sektor za pritožbe zoper policijo) št. 2600-286/2019/2 (142-03) z dne 14. 8. 2019, da ne bo obravnaval njegove pritožbe z dne 8. 8. 2019. 2. Iz tožbenih navedb je razvidno, da je tožnik z navedeno pritožbo uveljavljal kršitev svojih temeljnih človekovih pravic iz prvega odstavka 38. člena Ustave. Trdil je namreč, da je policist Specializirane enote za nadzor prometa, A.A., nepooblaščeno in brez odobritve, za svoje lastne interese in potrebe, uporabil osebne podatke (EMŠO, prebivališče, podatki o prekrških) in določene listine (plačilni nalog izdan v okviru službe; zahteva za sodno varstvo, ki jo je obravnaval v okviru službenih pooblastil in njej priložene listine; listine, ki jih je prejel ali izdelal v okviru policijskega dela; izpise iz službene elektronske pošte, ki jo je prejel kot delavec policije; fotografije iz službenega medija, ki ga je uporabljal pri svojem delu), ki jih je pridobil pri opravljanju svojega dela. Navedeno je namreč uporabil kot dokazna sredstva v zvezi s tožbo zoper tožnika zaradi prenehanja kršitev osebnostnih pravic in plačila odškodnine, ker je le-ta vložil zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog Specializirane enote za nadzor prometa. Zahteva za sodno varstvo po tožnikovem mnenju ni bila žaljiva ali nedopustna.

3. S pritožbo je tožnik izpostavil tudi dolžnost uradnih oseb zavedati se, da imajo stranke v postopku pravico do pritožbe. Zato je menil, da ima kot obdolženec v postopku o prekršku pravico do zahteve za sodno varstvo. V bistvenem je navedel, da te pravice ni dopustno kratiti tako, da policist zoper obdolženca vloži tožbo, s katero zahteva preklic navedb v zahtevi za sodno varstvo in skuša vplivati na pravico do obrambe in izjave v postopku o prekršku. Nedopustno naj bi bilo, da policist, ki svoje delo opravlja v imenu države in ne kot posameznik, zaradi vložitve odškodninske tožbe uporabi podatke in listine iz postopka, ki ga je vodil. Tožnik je v pritožbi še menil, da je navedeni policist s tem kršil tožnikove pravice iz 23. in 29. člena Ustave in poskušal vplivati na tožnikove izjave v postopku o prekršku, saj mu je v tožbi neutemeljeno očital dejanja, ki jih tožnik ni storil in izjave, ki jih ni zapisal. 4. Iz tožbenih navedb je razviden tudi povzetek obrazložitve organa, da ne bo obravnaval tožnikove pritožbe. Po presoji pristojnega organa predmet pritožbenega postopka namreč ne morejo biti ugovori ali zahteve za sodno varstvo v postopku o prekršku. Menil je, da se v pritožbenem postopku po Zakonu o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol) ne ugotavlja, ali je oseba storila prekršek ali kaznivo dejanje. Ugotovil je še, da iz tožnikove pritožbe izhaja nestrinjanje z očitanimi prekrški, ki naj bi bili v vsebinskem smislu izmišljeni in lažni.

5. Z obrazložitvijo pristojnega organa tožene stranke se tožnik ne strinja in meni, da je bila njegova pritožba napačno povzeta. Njena dejanska vsebina naj bi zajemala konkretne kršitve temeljnih človekovih pravic, ki so bile v celoti spregledane.

6. Glede na navedeno tožnik ob sklicevanju na sodno prakso Vrhovnega sodišča trdi, da mu je tožena stranka kršila pravico do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave, saj je arbitrarno in v nasprotju z vsebino navedene pritožbe zavrnila meritorno presojo zatrjevanih kršitev človekovih pravic. Zato predlaga, naj sodišče ugotovi navedeno kršitev in toženi stranki naloži njeno odpravo. Tožnik je priglasil stroške postopka.

7. V odgovoru na tožbo je tožena stranka navedla, da je iz navedene pritožbe razvidno tožnikovo nestrinjanje z očitanimi prekrški. Pojasnila je, da se v pritožbenem postopku ne ugotavlja ali je oseba storila prekršek ali kaznivo dejanje. Po njenem mnenju je logično, da stranka, ki ima pravni interes za vložitev civilne tožbe, uporabi osebne podatke osebe, zoper katero vloži tožbo, kot je to storil policist A.A.. Sicer pa je po navedbah tožene stranke za obravnavani upravni spor bistveno, da gre za očitano ravnanje policista v civilnem sporu, ki ne predstavlja postopkov ali dejanj policista, storjenih med opravljanjem policijskih nalog (predmet tega spora bi lahko bila dejanja policista, ki bi med prekrškovnim postopkom nezakonito pridobil tožnikove osebne podatke). Zato naj bi odločitev njenega pristojnega organa pravilno temeljila na drugi alineji sedmega odstavka 146. člena ZNPPol. 8. Tožena stranka v nadaljevanju pojasnjuje okoliščine postopka o prekršku zoper tožnika. Navaja, da je policijski inšpektor A.A. ugotovil dva prekrška po Zakonu o motornih vozilih, zaradi česar je tožniku izdal plačilni nalog. S tožnikovimi osebnimi podatki se je policijski inšpektor seznanil na podlagi 13. člena Zakona o pravilih cestnega prometa in 40. člena ZNPPol. Tožena stranka ob sklicevanju na 116. člen ZNPPol meni, da lahko vsak, ne le policist, pridobi podatke, zbrane pri obravnavanju dogodka ali opravljanju policijskih nalog, če izkaže pravni interes. Navaja, da je policist A.A. nedvomno imel interes za uporabo podatkov, ki jih je sam zbral in uredil med postopkom o prekršku, saj je proti tožniku vložil civilno tožbo zaradi prenehanja s kršitvami osebnostnih pravic, obrekovanja in plačila odškodnine.

9. Dne 11. 1. 2021 je sodišče izvedlo glavno obravnavo, na kateri je tožnik še navedel, da je policist A.A. zlorabil tožnikove osebne podatke, ki jih je pridobil, ko je zoper njega vodil postopek o prekršku. Policist je namreč obravnaval tudi tožnikovo zahtevo za sodno varstvo in se seznanil s priloženimi listinami. Tožnik meni, da je tako pridobljene podatke pridobil izključno zaradi postopka o prekršku. V nadaljevanju pa je policist v službenem času, s službenimi sredstvi in kopiranjem službenega spisa navedene podatke uporabil zase, ne da bi pred tem opravil uradno poizvedbo in zaprosil za fotokopije spisa. Glede na navedeno tožnik trdi, da je policist ravnal s tožnikovimi osebnimi podatki v nasprotju z namenom njihove pridobitve (za potrebe postopka o prekršku), saj jih je v svojem imenu uporabil v civilnem postopku zoper tožnika. Zato je kršil 38. člen Ustave, ki zagotavlja varstvo osebnih podatkov, tožena stranka pa je s tem, ko ni obravnavala pritožbe, kršila 25. in 14. člen Ustave.

10. Iz trditev tožene stranke na glavni obravnavi je razvidno, da je sporno, ali je zatrjevana kršitev podana v zvezi z opravljanjem policijskih nalog. Pojasnila je, da je policist identifikacijski postopek izvajal 13. 5. 2019. Zato je ob sklicevanju na 146. člen ZNPPol menila, da bi tožnik moral vložiti tožbo v 45 dneh od dneva, ko je policist s tem dejanjem kršil tožnikove človekove pravice. Glede na navedeno izhodišče trdi, da je tožba prepozna, če pa dejanje ni bilo storjeno v zvezi z opravljanjem policijskih nalog, pa po njenem mnenju ne more biti predmet pritožbenega postopka glede na drugi odstavek 138. člena ZNPPol. 11. V zvezi z očitki tožene stranke je tožnik v bistvenem navedel, da v obravnavani zadevi ne gre za to, da se ne bi strinjal s pridobitvijo svojih osebnih podatkov za potrebe postopka o prekršku (dne 13. 5. 2019, ko ga je ustavil policist). Pojasnjuje, da se njegovi očitki nanašajo na stanje, ko se je policist A.A. pri preizkusu tožnikove zahteve za sodno varstvo poleg osebnih podatkov seznanil tudi s priloženimi listinami, kar je najkasneje 24. 6. 2019 (datum na tožbi policista A.A.) uporabil za namen, za katerega podatki niso bili pridobljeni. Navedene podatke je policist A.A. po tožnikovem mnenju pridobil pri izvajanju svojih policijskih nalog zaradi tožnikove identifikacije, torej le zaradi potreb postopka o prekršku. Glede na navedeno tožnik meni, da ni zamudil 45 dnevnega roka, saj se je s policistovo tožbo, torej očitanimi kršitvami, seznanil v juliju 2019. 12. V okviru dokaznega postopka je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, in priloge tega spisa od A2 do A21. K I. in II. točki izreka:

13. Tožba je utemeljena.

14. V obravnavani zadevi je tožena stranka na podlagi druge alineje sedmega odstavka 146. člena ZNPPol sprejela odločitev, da v postopku po tem zakonu ne bo obravnavala tožnikove pritožbe zoper delo policista A.A.. Odločitev je tožniku sporočila v obliki obvestila (osmi odstavek 146. člena in drugi odstavek 154. člena ZNPPol), glede katerega je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da gre po vsebini za posamični pravni akt.1 Prav tako je presodilo, da ne gre za upravni spor, ki bi imel za predmet presoje oblastveno dejanje v smislu 4. člena ZUS-1, ampak za pravno odločitev tožene stranke, ki je bila sprejeta in strankam sporočena v obliki pisnega akta.2

15. Vrhovno sodišče je v navedeni zadevi ugotovilo, da gre v primeru pritožbe po ZNPPol za zakonsko urejen pravni postopek, ki omogoča osebam, da lahko uveljavljajo nestrinjanje z dejanjem ali opustitvijo dejanja policista pri opravljanju policijskih nalog, ki lahko pomeni kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin (prvi odstavek 138. člena ZNPPol). Ta postopek se skladno z zakonom in na njegovi podlagi vodi tako, da se neodvisno, nepristransko in strokovno preverja pritožba ter da se pritožniku in policistu sočasno zagotavljajo vse postopkovne pravice v skladu s tem zakonom (139. člen ZNPPol). Zakon ureja tudi vrsto procesnih pravil, pristojnostnih določb in vrst postopkov ter sprejemanja odločitev, pri tem pa se v določenem delu naslanja na procesno ureditev Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), čeprav v tem postopku odločitev ni sprejeta kot upravna odločba v smislu odločanja o upravni zadevi po ZUP (drugi odstavek 140. člena ZNPPol). Zakon poudarja, da se v tem pritožbenem postopku ne ugotavlja disciplinske, odškodninske, prekrškovne ali kazenske odgovornosti policista. Če se v pritožbenem postopku ugotovijo kršitve policista, ki so predmet drugih postopkov, se z ugotovitvami seznani vodjo policijske enote, v katero je policist razporejen, ki ukrepa v skladu s pristojnostmi (peti in šesti odstavek 138. člena ZNPPol).3

16. Iz nadaljnjih stališč Vrhovnega sodišča je razvidno, da izrecna zakonska ureditev možnosti pritožbe zoper delo policistov vzpostavlja specifičen postopek, ki že po svojem obstoju pomeni posebno vrednoto za sistemsko ureditev in prizadetega posameznika. Nezakonita zavrnitev dostopa do meritorne presoje zatrjevanih kršitev v pritožbenem postopku po ZNPPol s posamičnim aktom tožene stranke zato po presoji Vrhovnega sodišča pomeni poseg v pritožnikov pravni interes, ki ga vzpostavlja ZNPPol z uvedbo navedenega postopka.4

17. Predmet sodne presoje v upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1 je omejen na varstvo človekovih pravic, ki bi bile s tako odločitvijo pristojnega organa tožene stranke lahko prizadete, kar velja tudi za ta primer. Vrhovno sodišče je namreč že presodilo, da je navedeno med zatrjevanimi kršitvami lahko predmet varstva po 14. členu Ustave, ki prepoveduje samovoljno odločanje, kar zavezuje tudi upravne organe.5 Zakonska ureditev, ki bi dajala toženi stranki pooblastilo, da brez upoštevanja konkretnih okoliščin samovoljno odreče pravico do navedene pritožbe zoper delo policista, bi bila sama po sebi neustavna, saj bi s tem kršila pravico pritožnika do enakosti pred zakonom.6

18. Ob upoštevanju navedenih izhodišč je treba presoditi, ali je tožena stranka glede na okoliščine primera tožniku zakonito (upravičeno) zavrnila dostop do meritorne presoje zatrjevanih kršitev v pritožbenem postopku po ZNPPol. Zato je treba odgovoriti na vprašanje, ali je bilo dejanje policista A.A., v zvezi s katerim je tožnik uveljavljal nestrinjanje, storjeno pri opravljanju policijskih nalog in ali bi (to dejanje) lahko pomenilo kršitev tožnikovih človekovih pravic ali temeljnih svoboščin (glej citirani prvi odstavek 138. člena ZNPPol).

19. Iz dejanskih okoliščin zadeve, razvidnih iz tožbe (priloga A4 spisa), zahteve za sodno varstvo (priloga A5 spisa) in opisa dejanskega stanja (priloga A10 spisa), izhaja, da je policist A.A. tožniku zaradi kršitev določb Zakona o motornih vozilih in Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih, dne 13. 5. 2019 na kraju samem izdal plačilni nalog, zoper katerega je tožnik vložil zahtevo za sodno varstvo.

20. Na podlagi tožnikovih navedb v zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog je policist A.A. v okviru opravljanja policijskih nalog7 izdelal opis dejanskega stanja, v katerem je navedel, da „so navedbe v zahtevi za sodno varstvo neutemeljene, izmišljene in zavajajoče, saj glede storitve prekrškov kršitelja B.B. ni dvoma, medtem ko je plačilni nalog izpolnjen skladno z določili ZP-1“ (peti odstavek na tretji strani listine v prilogi A10 spisa). V pravdni zadevi P 122/2019 pa je tožnik A.A. trdil, da "iz navedb toženca v zahtevi za sodno varstvo jasno izhaja, da se tožniku (policistu A.A.) očita izvršitev vseh znakov kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem odstavku 259. člena KZ-1..." (drugi odstavek na šesti strani tožbe v prilogi A4 spisa).

21. Ob takem stanju stvari je po presoji sodišča jasno, da navedbe policista A.A. v tožbi z dne 24. 6. 2019 (priloga A4 spisa) temeljijo ravno na vsebini zahteve za sodno varstvo, s katero se je seznanil pri opravljanju policijskih nalog.8 Podatke, na katerih temelji svojo tožbo, je namreč pridobil v postopku o prekršku, ko je na podlagi tožnikovih navedb v zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog izdelal opis dejanskega stanja. S tem se nenazadnje strinja tudi tožena stranka, saj je v odgovoru na tožbo navedla, da je policist A.A. uporabil tožnikove podatke, ki jih je sam zbral in uredil med postopkom o prekršku, saj je proti tožniku vložil civilno tožbo zaradi prenehanja s kršitvami osebnostnih pravic, obrekovanja in plačila odškodnine.9

22. Glede na navedeno je bilo treba presoditi, ali bi taka pridobitev podatkov lahko pomenila kršitev tožnikovih človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Tožnik je namreč v pritožbenem postopku uveljavljal varstvo z zatrjevanjem, da je prišlo do kršitve njegove ustavne pravice do varstva osebnih podatkov.

23. V obravnavani zadevi ne gre za vprašanje upravičenosti policije do zbiranja in obdelave podatkov zaradi opravljanja policijskih nalog (112. člen ZNPPol), ampak za posredovanje podatkov osebi za drug namen. Način posredovanja podatkov pa ureja 116. člen ZNPPol, iz katerega je razvidno, da mora policija podatke, zbrane pri obravnavanju dogodka ali opravljanju policijskih nalog, na obrazloženo pisno zahtevo, v kateri morajo biti izkazane okoliščine iz četrtega odstavka 40. člena tega zakona10, posredovati osebi, ki izkaže pravni interes.

24. To pomeni, da bi policist A.A. podatke, na katerih gradi dejansko tožbeno podlago v zadevi P 122/2019, lahko pridobil le v postopku po 116. členu ZNPPol. V nasprotnem primeru, torej če podatkov ne bi pridobil v predvidenem postopku, bi lahko nastopilo stanje, ki bi lahko pomenilo kršitev človekove pravice do varstva osebnih podatkov iz prvega odstavka 38. člena Ustave11, saj bi bili tožnikovi podatki uporabljeni v nasprotju z namenom njihovega zbiranja, ki je upravičen le z opravljanjem policijskih nalog (glej citiran 112. člen ZNPPol). Sodišče še pripominja, da je namen varstva osebnih podatkov zagotoviti spoštovanje posebnega vidika človekove zasebnosti – t. i. informacijsko zasebnost. 25. Na navedeno stališče ne more vplivati posplošen ugovor tožene stranke, da je bil policist do uporabe podatkov upravičen na podlagi prvega odstavka 6. člena Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016. Ta določba namreč ne ureja načina posredovanja podatkov, ampak zakonitost obdelave.

26. Iz okoliščin obravnavane zadeve ni razvidno, ali je policist A.A. podatke, ki so dejanska podlaga njegove tožbe, pridobil na način iz 116. člena ZNPPol. Celo nasprotno, iz trditev tožene stranke (zadnji odstavek tretje strani odgovora na tožbo na listovni številki 14) po prepričanju sodišča nedopustno izhaja upravičenost policista A.A. do lastne presoje pravnega interesa za pridobitev podatkov, zbranih pri obravnavanju dogodka ali opravljanju policijskih nalog.

27. Ob takem stanju stvari, ko je policist navedeno dejanje, ki lahko pomeni kršitev tožnikove informacijske zasebnosti, storil pri opravljanju policijskih nalog, je vzpostavljena podlaga za meritorno presojo zatrjevanih kršitev v pritožbenem postopku po ZNPPol. Ker se pristojni organ tožene stranke ni vsebinsko opredelil do konkretnih okoliščin, nanašajočih se na tožnikove očitke o kršitvi varstva osebnih podatkov, je po presoji sodišča tožniku samovoljno odrekel pravico do navedene pritožbe zoper delo policista, s tem pa kršil tožnikovo pravico pritožnika do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave.

28. Zato je bilo treba presoditi, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe (prvi odstavek 66. člena ZUS-1). Ob upoštevanju stališč sodišča je tožena stranka zaradi odprave navedenega posega v tožnikove človekove pravice in temeljne svoboščine dolžna v 8 dneh začeti s postopkom obravnave navedene pritožbe z dne 8. 8. 2019 (primerjaj s prvim odstavkom 66. člena ZUS-1). V tem okviru pa bo morala ob upoštevanju tožnikovih navedb v tožbi in na glavni obravnavi ponovno opraviti preizkus pritožbe po 146. členu ZNPPol, torej tudi pravočasnosti njene vložitve.

K III. točki izreka:

29. Ker je sodišče odločilo v sporu polne jurisdikcije, je o stroških postopka odločilo po določbah Zakona o pravdnem postopku (prvi odstavek 25. člena ZUS-1).

30. Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožbi je bilo ugodeno, zato mora tožena stranka povrniti tožeči stranki njene stroške.

31. Tožeča stranka je tako v skladu z Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 2/2015) upravičena do povrnitve: - stroškov za sestavo tožbe v višini 500 točk (druga alineja prve točke tar. št. 30 OT), - stroškov za zastopanje na naroku za glavno obravnavo v višini 500 točk (prva alineja tretje točke tar. št. 30 OT) in - materialnih stroškov v višini 20 točk (tretji odstavek 11. člena OT).

32. Glede na vrednost točke (0,60 EUR) je tožena stranka upravičena do povrnitve 612,00 EUR stroškov. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo. Plačana sodna taksa pa se v skladu s 37. členom Zakona o sodnih taksah stranki, ki v sporu uspe, vrne po uradni dolžnosti, ne da bi se posebej odločalo o njenem vračilu.

1 To stališče je Vrhovno sodišče sprejelo v zadevi I Up 25/2015 z dne 6. 4. 2016 (7. točka obrazložitve). 2 Prav tam, 9. točka obrazložitve. 3 Celoten odstavek je prepis 10. točke obrazložitve navedenega sklepa Vrhovnega sodišča. 4 Celoten odstavek je povzetek 11. točke obrazložitve navedenega sklepa Vrhovnega sodišča. 5 Prav tam, 12. točka obrazložitve. 6 Prav tam. Vrhovno sodišče je presodilo, da je navedeno toliko bolj pomembno tudi zaradi specifične narave tega postopka, ki je namenjen prav varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin pritožnika pred morebitnim nezakonitim delovanjem in opustitvami policistov kot nosilcev najmočnejših oblastvenih pooblastil v razmerju do posameznika. 7 A.A. se je pod besedilo podpisal kot pomočnik vodje enote, policijski inšpektor specialist III. 8 Izdelava opisa dejanskega stanja (priloga A10 spisa) bi sodila pod naloge policije iz druge alineje prvega odstavka 4. člena ZNPPol. Iz navedene zakonske določbe je namreč razvidno, da so naloge policije, ki izhajajo iz njenih temeljnih dolžnosti, preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj in prekrškov, odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj in prekrškov, drugih iskanih ali pogrešanih oseb ter njihovo izročanje pristojnim organom in zbiranje dokazov ter raziskovanje okoliščin, ki so pomembne za ugotovitev premoženjske koristi, ki izvira iz kaznivih dejanj in prekrškov, 9 Trditve tožene stranke v zadnjem odstavku odgovora na tožbo na listovni številki 14. 10 Ta se glasi: „Policisti smejo ugotavljati identiteto osebe tudi na upravičeno zahtevo druge osebe, ki izkazuje premoženjsko in nepremoženjsko škodo, telesno poškodbo, sum storitve kaznivega dejanja ali prekrška in v podobnih primerih ter tako ugotovljene podatke posredovati upravičencu, ki izkaže pravni interes za uveljavljanje pravic pred sodnimi ali državnimi organi.“ 11 Ta določa: "Zagotovljeno je varstvo osebnih podatkov. Prepovedana je uporaba osebnih podatkov v nasprotju z namenom njihovega zbiranja. Zbiranje, obdelovanje, namen uporabe, nadzor, in varstvo tajnosti osebnih podatkov določa zakon. Vsakdo ima pravico seznaniti se z zbranimi osebnimi podatki, ki se nanašajo nanj, in pravico do sodnega varstva ob njihovi zlorabi."