Jedro

Zavarovanec je dolžan sam plačati prispevek za dokup zavarovalne dobe v enkratnem znesku v roku 15 dni od prejema odločbe o odmeri prispevka.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin (predlagateljičin) zahtevek za priznanje pravice do pokojnine, ker je na podlagi dokazov, izvedenih v postopku, ugotovilo, da tožnica ne izpolnjuje zahtevanih pogojev, ker njen delodajalec zanjo ni plačal odmerjenih prispevkov. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnilo pritožbo tožnice kot neutemeljeno in potrdilo odločbo prvostopenjskega sodišča. Sprejelo je njegove bistveno pravilne ugotovitve, tako glede ugotovljenega dejanskega stanja, kot tudi v pravnem pogledu.

Zoper pravnomočno odločbo drugostopenjskega sodišča je tožnica vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se je delodajalec tožnice zavezal tožnici dokupiti manjkajočo zavarovalno dobo kot trajno presežni delavki, da bi se lahko upokojila pred 31.12.1992. Dokupa let ni plačal, ker je od sklepa odstopil. Tožnice ne smejo zadeti posledice zamude roka zaradi nezakonitega ravnanja delodajalca. Sodišče naj zato odpravi posledice nezakonitega ravnanja in tudi kasnejše plačilo prispevkov šteje kot pravočasno. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano odločbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa se upoštevajo samo, če so z revizijo uveljavljane, revizija pa niti vsebinsko niti formalno ne zatrjuje nobenih procesnih kršitev.

Odločitev prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča materialnopravno temelji na določbi tretjega odstavka 244. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92, 5/94 in 7/96), ki določa, da je zavarovanec dolžan plačati prispevek za dokup zavarovalne dobe v enkratnem znesku v roku 15 dni od prejema odločbe o odmeri prispevka.

Navajanje revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava v izpodbijani pravnomočni odločbi zato ni utemeljeno. Nižji sodišči sta v skladu z listinskimi dokazi v spisu ugotovili, da prispevki za dokup zavarovalne dobe v trajanju dveh let, šestih mesecev in enaindvajset dni, ki jih je določila tožena stranka, niso bili plačani. Kdo bi po dogovoru med tožnico in njenim delodajalcem moral prispevke plačati in kakšna je bila podlaga tega dogovora, za odločitev v tem sporu ni pravno relevantno. Dejstvo je, da zakon kot zavezanca za plačilo prispevkov navaja zavarovanca, to je tožnico, ki bi s plačilom prispevkov tudi izpolnila pogoje za priznanje pravice do pokojnine po starih pogojih. Poleg tega pa zakon za plačilo prispevkov določa rok 15 dni, ki je po svoji naravi materialen in prekluziven rok. Takega roka ni mogoče podaljšati in zamuda pomeni, da ugasne pravica, ki bi jo bilo možno v tem roku uveljaviti. Zato že samo zaradi tega sodišče tožničinemu zahtevku, ki je predlagala spregled zamude roka in naknadno možnost plačila, ni moglo ugoditi, saj je zamuda roka oziroma neplačilo prispevkov v določenem prekluzivnem roku istočasno tudi pomenilo, da naknadno, zaradi spremenjenih starostnih pogojev za priznanje pravice do pokojnine, te pravice ni več mogla uspešno uveljaviti. Zato revizijsko sodišče, ob upoštevanju dejstev, navedenih v izpodbijani odločbi ugotavlja, da je bila zavrnitev tožničinega zahtevka materialnopravno pravilna in da zato ni utemeljena revizijska trditev, da je bilo v izpodbijani odločbi materialno pravo zmotno uporabljeno.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe zakona o pravdnem postopku uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).