Jedro

N. bi moral navesti dejstva, iz katerih bi izhajalo njegovo pravno nasledstvo po D., družba z omejeno zavezo. Ne obstaja namreč zakonita domneva, da so družbe z omejeno zavezo po vojni prenehale.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog za obnovo, ki ga je vložil N. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje Š. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožnik navaja, da je pravni naslednik tožene stranke. Po navedbah pritožnika bi moralo sodišče predlog vročiti nasprotnim strankam, nato pa razpisati narok ter šele nato odločati o predlogu. Pritožnik svoje pravno nasledstvo utemeljuje z vsebino notarske listine z dne 17.4.1945, v kateri je pod točko "devetič" izrecno določeno, da v vsakem primeru, ko družba D. preneha, preide vse njeno premoženje Š., sedaj N. Pritožnik se upira razlogom sodišča prve stopnje, češ da likvidacija ni bila vpisana v register družb in da je torej ni bilo. Dom dobrodelnosti je namreč prenehal obstajati v divjih revolucionarnih časih in ne v pravni državi. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožnika ravnalo napačno, ko je totalitarno državo in njene nezakonite postopke ocenjevalo z merili pravne države. Sodišče je ravnalo, kakor da bi ne vedelo, da je Slovenija postala pravna država šele leta 1991, pred tem pa je vladala totalitarna politična vladavina, ki se ni menila za pravne postopke, registracije, izbrise. Pritožnik dalje navaja, da je za obravnavano zadevo pomembno samo to, ali je družba še obstajala v času, ko je bi vložen predlog za obnovo, t.j. 13.12.1993. Decembra 1993 ta družba ni več obstajala, saj ni bila vpisana v nobenem tedaj veljavnem registru. Po mnenju pritožnika je torej družba nedvomno nehala obstajati. To naj bi navsezadnje izhajalo tudi iz tega, da so bili poslovni deleži družbenikov v letu 1945 in 1946 zaplenjeni in preneseni v splošno ljudsko premoženje. Pritožnik zaključuje, da je zato upravičen pravni naslednik D. in je zato utemeljeno in dovoljeno vložil predlog za obnovo postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje. Odločilnega pomena za odločitev, ali je predlog za obnovo sploh vložil za to legitimiran pravni subjekt ali ne, je, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, odvisno od vprašanja, ali je N. pravni naslednik D., družbe z omejeno zavezo (v nadaljevanju: Družba) ali ne. N. to pravno posledico sicer zatrjuje, vendar pa je ne utemelji z ustreznimi dejstvi. Vse kar ponudi, je namreč ustanovna listina Družbe, iz katere sicer res izhaja, da v primeru ko Družba iz kakršnegakoli razloga preneha, njeno premoženje preide na N. Slednje pa ne zadošča za pravni zaključek, da je N. danes pravni naslednik Družbe. Takšen zaključek temelji namreč na dveh domnevah: Prva je, da je Družba prenehala, druga pa, da določbe točke "devetič" ni kasneje derogiral kasnejši bodisi oblastni bodisi neoblastni akt. Tudi v postopku za dovolitev obnove velja pravilo, da morajo stranke (oziroma v tem primeru predlagatelj obnove) navajati dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke (katerega predpostavka je tudi pasivna legitimacija) in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo (2. odstavek 7. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (1977), ki ga je treba glede na prehodno določbo 498. člena sedaj veljavnega ZPP še uporabiti v tej zadevi). Dolžnost predlagatelja bi torej bila, da bi navedel dejstva, na podlagi katerih je Družba prenehala in na podlagi katerih je postal pravni naslednik. Pritožnik ni izpolnil že prve zahteve, saj ni navedel, kdaj in na kakšni dejanski in pravni podlagi naj bi družba prenehala. Predlagatelj gradi zgolj na domnevi, da Družbe pač ni več ter da je na podlagi že navedene določbe ustanovne listine premoženje zato prešlo nanj. Možna bi bila dva načina prenehanja. Eden je, da bi družba prenehala na podlagi posamičnega, konkretnega akta. To bi lahko bila katerakoli možnost, ki je predvidena že s samim Zakonom o družbah z omejeno zavezo z dne 6. marca 1906. Ta v paragrafu 84 določa primere, kdaj se lahko družba razveže. Predlagatelj ni zatrjeval nobenega razloga iz 1. do 6. točke tega paragrafa. Družba bi nadalje lahko prenehala tudi na podlagi konkretnega akta iz povojnega obdobja, ko se je odvijala velika sprememba družbenogospodarskega sistema (revolucionarni časi, kot jih je poimenoval pritožnik). Tudi takšen akt pa seveda ni nekaj, kar bi bilo sodišču znano, marveč je obstoj ali neobstoj takšnega akta dejansko vprašanje, za katerega mora stranka ponuditi določene dejanske navedbe in predlagati ustrezne dokaze. Predlagatelj je sicer sodišču predložil listine, iz katerih izhaja, da so bili deleži družbenikov zaplenjeni, vendar pa to ne pomeni, da je zaradi tega prenehala tudi pravna oseba. Družba kot pravna oseba je namreč samostojen pravni subjekt, katerega obstoj ni odvisen od tega, kdo je njen družbenik. Res pa obstaja še drug način prenehanja družbe, to je, da bi Družba prenehala neposredno na podlagi zakonskega ali podzakonskega akta. Ker pa obstoj takšnega akta ni dejansko vprašanje, je pritožbeno sodišče opravilo še ta materialnopravni preizkus. Analiza povojnih materialnopravnih predpisov pa je pokazala, da so z izjemo Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Ur.l FLRJ št. 98/46 in 35/48) ter Odločbe o ukinitvi in likvidaciji preostalih državnih skladov (Ur.l. 98/46) vsi ostali predpisi (Zakon o razlastitvi_ Ur.l. FLRJ 12/57; Uredba o prenehanju podjetij in obratov - Ur.l. FLRJ 51/53; Uredba o likvidaciji družb z omejeno zavezo - Ur.l. LRS 8/49) splošne in abstraktne narave in torej družba ne more prenehati neposredno na njihovi podlagi. Tudi v tem primeru bi torej moral predlagatelj ponuditi ustrezno dejansko podlago. Zgoraj navedena Zakon in Odločba, ki pa sicer predstavljata podlago za neposredno prenehanje pravnih oseb, pa se na Družbo v obravnavani zadevi ne nanašata. Po zakonu o nacionalizaciji so v državno last prešla le podjetja v prvem členu naštetih panogah (med katerimi dejavnost dobrodelnosti ni navedena), ne glede na to pa bi tudi v primeru, če bi Družba prenehala na podlagi tega zakona, ta potem prešla v državno last in bi torej tudi iz tega razloga N. ne mogel biti njen pravni naslednik. Za uporabo Odločbe o ukinitvi in likvidaciji preostalih državnih skladov pa tudi ni bilo pogojev, saj se ta izrecno nanaša le na organizacijsko obliko skladov. Iz navedenih razlogov je odločitev sodišča prve stopnje pravilna ter je pritožba ne more omajati. Tega ne more pritožnik doseči niti s sklicevanjem na 425. člen ZPP/77. Pogoj, da sodišče sploh postopa po tej določbi, je, da predlagatelj izkaže pasivno legitimacijo.

Ker je pritožba neutemeljena ter niso podani niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 380. člena ZPP/77)