Jedro

Čeprav je v družbeno lastninskem sistemu etažna lastnina nastajala brez ustreznih pravnih podlag in stanovanjske stavbe niso bile povezane z določeno zemljiško parcelo, pa so glede na tedanjo zakonodajo kupci stanovanja pridobili pravico uporabe tako na skupnih delih in napravah kot tudi na funkcionalnem zemljišču, kot so ga opredeljevali tedanji predpisi. Njihova pravica uporabe pa se je transformirala v lastninsko pravico z uveljavitvijo ZLNDL.

Glede na uvodoma povzete dejanske ugotovitve je tako pravilna odločitev sodišča prve in druge stopnje, da tožnica ni uspela dokazati, da je imela ob uveljavitvi ZLNDL na spornih nepremičninah pravico uporabe, ki bi se na podlagi 3. člena tega zakona preoblikovala v lastninsko pravico.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča občina je s tožbo z dne 16. 6. 2010 od sodišča zahtevala, naj ugotovi, da ji pripada lastninska pravica na nepremičninah parc. št. 2/1, 2/2, 3/1 in 3/2 k.o. Jesenice. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da tožnica ni dokazala, da je ob uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni listini (v nadaljevanju ZLNDL) na spornih nepremičninah imela pravico uporabe. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

2. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo in uveljavlja razloge iz 2. in 3. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavi tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Poudarja, da njena pravica temelji na Zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Ur. l. FLRJ, št. 52/1958), po katerem so se nacionalizirale in postale družbena lastnina najemne stanovanjske hiše in najemne poslovne zgradbe. Poudarja, da so se po drugem odstavku 1. člena tega zakona nacionalizirala tudi gradbena zemljišča v mestih in naselij mestnega značaja. Navaja, da je zakon predvidel ločeni postopek za stanovanjske hiše, za poslovne zgradbe in gradbena zemljišča. Po prvem odstavku 34. člena tega zakona so se nacionalizirala vsa zazidana in nezazidana zemljišča, ki ležijo v ožjih gradbenih okoliških mest in naseljih mestnega značaja. Poudarja, da je bil na tej osnovi sprejet Odlok o določitvi krajev, ki se štejejo za mesta in mestna naselja v skladu s prvim odstavkom 34. člena Zakona o nacionalizaciji stavb in stavbnih zemljišč (Ur. l. RS, št. 1/59). Poudarja, da je tako v Občini Jesenice določen kot kraj, ki se šteje za mesto in mestna naselja, mesto Jesenice z okoliškim naseljem Hrušica in naselje Kranjska Gora in Mojstrana. Na osnovi navedenega odloka je Občina Jesenice, Oddelek za finance izdal odločbo št. 02-33-4/1-60 z dne 30. 4. 1960, s katero je določil, katera nezazidana in zazidana gradbena zemljišča so postala družbena lastnina. Poudarja, da je med ostalimi zemljišči tudi parcelna številka 1 k.o. Jesenice, v površini 5.004 m2 takratnega lastnika A. A. Navaja, da je nacionalizacija gradbenih zemljišč potekala po posebnem postopku in je bila utemeljena z 58. členom Zakona o nacionalizaciji. Na podlagi tega zakona je bila tudi v obravnavanem primeru izdana odločba in je bila tudi izvedena v zemljiški knjigi. Poudarja, da so se vknjižbe na družbeni lastnini v skladu s takratnimi predpisi vpisovale kot pravica uporabe, pravica uprave in pravica razpolaganja. Navaja, da je res v časih pospešene gradnje, ki se je začela po uveljavitvi Zakona o nacionalizaciji, nastala razlika med dejanskim stanjem, obstoječimi pravicami, kot tudi raznimi pravicami na družbeni lastnini, ki so nastale na osnovi odločb pristojnih organov, vendar niso bile izvedene v zemljiški knjigi. Tožnica poudarja, da po prvem odstavku 3. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini iz leta 1997, nepremičnine postanejo lastnina pravnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe oziroma njihovih pravnih naslednikov. Navaja, da ji je v konkretnem primeru pripadala pravica upravljanja na spornih nepremičninah in kasnejše spremembe in delitve parcel na to dejstvo ne morejo vplivati. Poudarja, da je neutemeljeno sklicevanje na etažno lastnino, saj etažna lastnina pripada lastnikom posameznih delov stavb, predmet tožbenega zahtevka pa so parcele. To pomeni, da sta zato sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ko sta njen zahtevek zavrnili. Opozarja tudi na prvi odstavek 266. člena Stvarnopravnega zakonika, po katerem stvarne pravice pridobljene pred uveljavitvijo tega zakona ostanejo v veljavi z vsebino kot jo določa zakon.

3. Sodišče je revizijo vročilo tožencem, ki nanjo niso odgovorili.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva, na katere je revizijsko sodišče vezano: - toženci so vpisani v zemljiški knjigi kot skupni lastniki nepremičnin parc. št. 2/1, 2/2, 3/1 in 3/2 k.o. ...; - prvotno zemljišče parc. št. 2 in 3 sta bili pravnemu predniku tožencev nacionalizirani dne 30. 4. 1960 na podlagi 58. člena Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč in sta postali družbena lastnina v uporabi Občine Jesenice; - Občina Jesenice je dne 25. 5. 1975 z B. sklenila pogodbo o odplačnem prenosu pravice uporabe na delu parc. št. 3 in 2, v izmeri 2000 m2, za gradnjo enega stanovanjskega stolpiča, nato pa je dne 23. 6. 1975 z C. sklenila še eno pogodbo o odplačnem prenosu pravice uporabe na delu parc. št. 4 in 2 v izmeri 2000 m2 za gradnjo drugega stanovanjskega stolpiča; - na parc. št. 3/1 k.o. Jesenice stoji stanovanjski blok ..., na parc. št. 3/2 stoji stanovanjski blok, ..., parc. št. 2/1 in 2/2 pa predstavljata dvorišče, ki je potrebno za rabo obeh stanovanjskih stavb; - stanovanja so bila predana stanovalcem v uporabo po dokončani gradnji že pred uveljavitvijo ZLNDL.

6. V 4. členu Zakona o pravicah na delih stavb (Ur. l. SRS, št. 19/76) je bilo določeno, da imajo na skupnih delih stavb v etažni lastnini, ki služijo stavbi kot celoti, vsi etažni lastniki skupno trajno pravico uporabe, če je taka stavba v družbeni lastnini, če pa stavba ni v družbeni lastnini so ti deli njihova skupna lastnina. Po 6. členu tega zakona so na stavbnih zemljiščih v mestih, ki so bila družbena lastnina, lastniki stavbe oziroma posameznih delov stanovanja imeli tudi skupno trajno pravico uporabe na zemljišču, na katerem stoji stavba in na zemljišču, ki je potrebno za njeno redno uporabo. V več zadevah je Vrhovno sodišče pojasnilo (npr. II Ips 262/2009 in II Ips 420/2011) da sta sicer za nastanek etažne listine v klasičnem sistem civilnega prava potrebna pravni naslov (pravni posel ali odločba sodišča) in pridobitni način (vpis v zemljiško knjigo), da pa je v obdobju družbenolastninskega sistema običajno etažna lastnina nastala brez pravne podlage, zgolj na podlagi dejstva, da v stanovanjski stavbi obstaja več samostojnih funkcionalnih enot, in z njihovo prodajo kupcem. Čeprav je v družbeno lastninskem sistemu etažna lastnina nastajala brez ustreznih pravnih podlag in stanovanjske stavbe niso bile povezane z določeno zemljiško parcelo, pa so glede na tedanjo zakonodajo kupci stanovanja pridobili pravico uporabe tako na skupnih delih in napravah kot tudi na funkcionalnem zemljišču, kot so ga opredeljevali tedanji predpisi. Njihova pravica uporabe pa se je transformirala v lastninsko pravico z uveljavitvijo ZLNDL.

7. Glede na uvodoma povzete dejanske ugotovitve je tako pravilna odločitev sodišča prve in druge stopnje, da tožnica ni uspela dokazati, da je imela ob uveljavitvi ZLNDL na spornih nepremičninah pravico uporabe, ki bi se na podlagi 3. člena tega zakona preoblikovala v lastninsko pravico. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

8. Odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP.