Jedro

Predpisi lokalni akcijski skupini (LAS) ne podeljujejo javnega pooblastila za odločanje o dodeljevanju sredstev kot upravni zadevi, zato takega pooblastila tudi ne more pridobiti s Pogodbo o ustanovitvi ali s Pravilnikom o merilih in kriterijih za oceno in izbor projektov, upravičenih do nepovratnih sredstev LEADER. Tovrstno delovanje LAS predstavlja le podlago za odločitev pristojnega ministra o dodelitvi nepovratnih sredstev LAS za potrjene projekte in ne uživajo samostojnega sodnega varstva.

Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je tožbo tožeče stranke ob predhodnem preizkusu zavrglo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu tega sklepa navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo tožeče stranke zoper odločbo (Upravnega odbora) tožene stranke (Lokalne akcijske skupine LAS X.), št. 655/2011-POD03/NIP2011-04 z dne 9. 11. 2011, v zvezi z obvestilom tožene stranke, št. 589/2011-POD03/NIP2011-04 z dne 12. 10. 2011 (1. točka izreka sklepa), in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (2. točka izreka sklepa). S citiranim obvestilom je tožena stranka tožečo stranko obvestila, da se tam navedeni projekt prijavitelja (tožeče stranke v tem upravnem sporu) ne izbere za uvrstitev v Načrt izvedbenih projektov za leto 2011 in ni upravičen do nepovratnih sredstev LEADER. Upravni odbor tožene stranke je s citirano odločbo pritožbo tožeče stranke zoper obvestilo prvostopenjskega organa zavrnil kot neutemeljeno.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da tožena stranka ni upravni organ niti javna agencija, ustanovljena za opravljanje upravnih nalog. Ne glede na določbe 14. in 15. člena Zakona o državni upravi (v nadaljevanju ZDU-1) je javno pooblastilo za opravljanje javnih nalog osebi javnega prava, ki ni upravni organ niti javna agencija, lahko dano le z zakonom ali na podlagi zakona, ne pa na podlagi odločbe o podelitvi statusa delujoče lokalne akcijske skupine (v nadaljevanju LAS), kot je to v obravnavanem primeru. Ocenjevanje in izbira projektov ne pomeni odločanja o upravičenju do nepovratnih sredstev. Zato obvestilo in odločba ne pomenita odločitve o pravici tožeče stranke in zato z njima ni bilo poseženo v pravico tožeče stranke ali njeno neposredno, na zakon oprto korist. Tudi sicer pa tožena stranka, ki ni registrirana kot pravna oseba, nima davčne številke ter transakcijskega računa in je bila ustanovljena na podlagi zavezujoče pogodbe med partnerji, glede na peti odstavek 17. člena ZUS-1 ne more biti tožena stranka v upravnem sporu.

3. Tožeča stranka v pritožbi, ki jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, navaja, da je tožbo vložila zoper dokončni upravni akt, to je zoper odločbo z dne 9. 11. 2011, skladno s pravnim poukom, in zoper izdajatelja dokončnega upravnega akta. Tožeča stranka namreč ni mogla vedeti, da LAS kljub temu, da izdaja upravne akte, ni pravna oseba. Tožečo stranko bi bilo kot prava neveščo stranko treba poučiti o pravici do dopolnitve tožbe. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, je podan pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka v upravne sporu. Glede zaključka, da s tožbo izpodbijani akt očitno ne posega v pravico tožeče stranke ali v njeno neposredno, na zakon oprto osebno korist, pa tožeča stranka pojasnjuje, da je tožbo vložila z namenom, da doseže razveljavitev izpodbijane dokončne upravne odločbe, s katero ji je bila odvzeta pravica do nepovratnih sredstev LEADER. S tem je izkazan tudi njen pravni interes. Dejstvo, da izpodbijani akt ne posega v pravico tožeče stranke oziroma v njeno osebno korist, ni očitno. Očitni primeri so namreč primeroma našteti v Zakonu o upravnem sporu s komentarjem, mednje pa obravnavani primer ne spada, zato si tožba zasluži meritorno obravnavanje. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da sklep Upravnega odbora LAS X. z dne 10. 11. 2011 razveljavi, podredno pa, da izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča razveljavi in zadevo vrne temu sodišču, da opravi nov postopek. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

4. Tožena stranka ter stranki z interesom Občina Y. in Center za podjetništvo in turizem Z. na pritožbo niso odgovorile.

K I. točki izreka:

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporno, ali je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožbo tožeče stranke zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ker upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v pravico tožeče stranke ali v njeno neposredno, na zakon oprto osebno korist, na kar mora paziti sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1).

7. V upravnem sporu se zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa ZUS-1, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo (1. člen ZUS-1). ZUS-1 v prvem odstavku 2. člena določa, da v upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa samo, če tako določa zakon. Upravni akti so opredeljeni v drugem odstavku 2. člena ZUS-1. To so upravne odločbe in drugi javno pravni enostranski, oblastveni posamični akti, izdani v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerimi je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Značilnost upravnih aktov glede na navedeno določbo ZUS-1 je, da so izdani v okviru izvrševanja upravne funkcije in da vsebujejo vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje upravnega akta. Po petem odstavku 17. člena ZUS-1 je toženec v upravnem sporu država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan.

8. Tožena stranka je bila ustanovljena kot pogodbeno (javno-zasebno) partnerstvo in ni pravna oseba. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ji je z odločbo z dne 14. 1. 2009 dodelilo status delujoče LAS in odločilo, da je upravičena do koriščenja sredstev iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, namenjenih za izvajanje pristopa LEADER v programskem obdobju 2007 – 2013 (sredstva 4. osi). LAS X. torej ni pravna oseba in tako glede na peti odstavek 17. člena ZUS-1 ne more biti tožena stranka v upravnem sporu.

9. Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v drugem odstavku 1. člena določa, da se javno pooblastilo za odločanje v upravnih zadevah podeli z zakonom, le za vodenje postopka in odločanje v upravnih zadevah iz izvirne pristojnosti samoupravne lokalne skupnosti z odlokom sveta samoupravne lokalne skupnosti. Poleg tega po prvem odstavku 14. člena Zakona o državni upravi (v nadaljevanju ZDU-1) upravne naloge opravljajo ministrstva, organi v njihovi sestavi in upravne enote (upravni organi). Organ v sestavi ministrstva se ustanovi za opravljanje specializiranih strokovnih nalog, izvršilnih in razvojnih upravnih nalog, nalog inšpekcijskega in drugega nadzora in nalog na področju javnih služb, če se s tem zagotovi večja učinkovitost in kakovost pri opravljanju nalog oziroma, če je zaradi narave nalog ali delovnega področja potrebno zagotoviti večjo stopnjo strokovne samostojnosti pri opravljanju nalog (tretji odstavek 14. člena ZDU-1). Z zakonom ali na podlagi zakona lahko v primerih iz prvega odstavka 15. člena ZDU-1 - ta se nanaša na ustanovitev javne agencije - javno pooblastilo za opravljanje upravnih nalog pridobijo tudi druge osebe javnega prava, posamezniki in pravne osebe zasebnega prava (drugi odstavek 15. člena ZDU-1), kar pa ni primer v obravnavani zadevi.

10. LAS X. ni pridobila javnih pooblastil z zakonom. Takih pooblastil ji namreč ni podelil Zakon o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1), ki ureja dodeljevanje sredstev za razvoj podeželja. Da bi odločala o dodelitvi sredstev ni določeno niti v Uredbi o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007 – 2013 (v nadaljevanju Uredba), izdani na podlagi ZKme-1. ZKme-1 v drugem odstavku 53. člena določa, da odločbe za dodeljevanje pravic do sredstev za ukrepe, ki so namenjeni za izvajanje razvojnih projektov na posameznih podeželskih področjih (LEADER), izdaja minister. Tudi prvi odstavek 107. člena Uredbe določa, da se sredstva za ukrepe 4. osi (LEADER) upravičencu odobrijo z odločbo, v kateri je določena višina sredstev in jo izda minister. Kljub določbi četrtega odstavka 62. člena Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP), po kateri LAS izberejo projekte, ki se bodo financirali v okviru strategije, gre pri ocenjevanju in izbiri projektov kot eni izmed nalog LAS, ki izhajajo iz Pogodbe o ustanovitvi in delovanju partnerstva za izvajanje pristopa LEADER na območju regije X. (v nadaljevanju Pogodba o ustanovitvi), le za strokovna administrativno-tehnična opravila, ki tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne pomenijo odločanja o pravicah ali pravnih koristih prijaviteljev na javni poziv za nabor projektov, upravičenih do nepovratnih sredstev za ukrepe 4. osi (LEADER) iz 108. člena Uredbe. Navedeni predpisi tožeči stranki torej ne podeljujejo javnega pooblastila za odločanje o dodeljevanju sredstev kot upravni zadevi, zato takega pooblastila tudi ne more pridobiti s Pogodbo o ustanovitvi ali s Pravilnikom o merilih in kriterijih za oceno in izbor projektov, upravičenih do nepovratnih sredstev LEADER iz kvote za leta 2011, 2012 in 2013. Tovrstno delovanje LAS X. predstavlja le podlago za odločitev pristojnega ministra o dodelitvi nepovratnih sredstev LAS za potrjene projekte in ne uživajo samostojnega sodnega varstva.

11. V obravnavani zadevi je bilo o pravici tožeče stranke torej odločeno z odločbo ministra za kmetijstvo in okolje, št. 33151-24/2008/121 z dne 3. 4. 2012, s katero je med drugim potrdil (s strani tožene stranke predlagana) tam navedena projekta (drugih) prijaviteljev (1. točka izreka odločbe) in odločil, da je LAS X. upravičena do koriščenja tam navedenega zneska iz naslova ukrepov LEADER za potrjena projekta (2. točka izreka odločbe). Zoper to odločbo bo ob izpolnjevanju drugih predpisanih pogojev tožeči stranki zagotovljeno sodno varstvo.

12. Odločba Upravnega odbora LAS X. z dne 9. 11. 2011, s katero je bila kot neutemeljena zavrnjena njena pritožba zoper obvestilo LAS X. z dne 12. 10. 2011, da se projekt tožeče stranke ne izbere za uvrstitev v Načrt izvedbenih projektov za leto 2011 in ni upravičen do nepovratnih sredstev LEADER, ki ga je tožeča stranka skladno s pravnim poukom izpodbijala v upravnem postopku, niti sklep seje Upravnega odbora LAS X. z dne 11. 10. 2011 (o uvrstitvi dveh (drugih) projektov v Načrt izvedbenih projektov za leto 2011), na katerega razveljavitev se izrecno glasi tožbeni zahtevek (in pri čemer tožeča stranka vztraja tudi še v pritožbi), torej ni(so) upravni akt(i) iz 2. člena ZUS-1, saj z njim(i) ni bilo odločeno o pravici tožeče stranke do nepovratnih sredstev, za katera je kandidirala s svojim projektom. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je tožbo tožeče stranke ob predhodnem preizkusu zavrglo. To bi sicer moralo to storiti iz razloga po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri se tožba zavrže, če se izpodbija akt, ki ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, vendar to na odločitev ne vpliva.

13. Glede na konkretno situacijo v obravnavani zadevi na drugačno odločitev ne bi vplivala drugačna opredelitev tožene stranke, zato sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, ker tožeče stranke ni pozvalo na popravo tožbe po 31. členu ZUS-1. 14. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 76. člena v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K II. točki izreka:

15. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).