Jedro

Tožnici, ki ima le višješolsko izobrazbo in ki ji z odločbo ministra naziv višjega svetovalca ni bil nikoli podeljen, tega naziva in nanj navezujoče plače ni mogoče priznati.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev sklepa o odpravi nepravilnosti določb o plači v pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 11. 2020 in sklepa z dne 23. 12. 2020. Tožnici je naložilo, da tožencu povrne 1.022,01 EUR stroškov postopka.

2. Zoper sodbo vlaga tožnica pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Očita, da sodbe ni mogoče preizkusiti, ker se sodišče ni opredelilo do več njenih navedb: da jo je bil toženec dolžan skladno z zavezujočimi navodili MDDSZ z dne 23. 7. 2008 razvrstiti v plačni razred glede na naziv višji svetovalec; da to potrjuje tudi dopis Ministrstva za javno upravo z dne 14. 9. 2009; da je bilo kljub temu, da ni nikoli pridobila VII. stopnje izobrazbe, njeno delovno mesto s stavkovnim sporazumom prevedeno v VII. tarifni razred, zaradi česar ji je treba priznati naziv višji svetovalec. Nadalje očita, da toženec ni zatrjeval in dokazal upoštevanja načela nepristranskosti pri sestavi in delovanju komisije. Članice komisije so se seznanile s problematiko že pred imenovanjem v komisijo in vložitvijo tožničine pritožbe, zato je bilo to načelo kršeno. Do teh tožničinih trditev se sodišče ni opredelilo, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče je preseglo trditveno podlago toženca, ki vse do pritožbe ni omenjal, da je bila komisija pri delovanju nepristranska ter da zanj ne veljajo določbe o nepristranskosti imenovanja in delovanja pritožbene komisije. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4. Zoper odločitev o stroških postopka vlaga pritožbo toženec. Zahteva povračilo stroška za kratko vlogo z dne 6. 5. 2021 in potnih stroškov ter odsotnosti iz pisarne za narok dne 23. 9. 2021. Priglaša stroške pritožbe.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

7. Višje delovno in socialno sodišče je v zadevi enkrat že odločalo. S sklepom opr. št. Pdp 189/2022 z dne 9. 6. 2022 je razveljavilo prvostopenjsko odločitev v delu, ki se je nanašal na presojo toženčevih sklepov z dne 27. 11. 2020 ter 23. 12. 2020 o odpravi nepravilnosti določb o plači v pogodbi o zaposlitvi, in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotilom, da ugotovi vsa odločilna dejstva in odloči o tožbenem zahtevku.

8. Ni podana očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in sicer da naj bi prvostopenjske sodbe ne bilo mogoče preizkusiti, ker se sodišče ni opredelilo do več tožničinih navedb. Sodišče prve stopnje je odločitev utemeljilo z vsemi potrebnimi odločilnimi razlogi dejanske in pravne narave. V tem okviru je ustrezno raziskalo tudi vse bistvene očitke, s katerimi je tožnica nasprotovala pravilnosti izpodbijanih sklepov. Sicer pa iz pritožbenih navedb izhaja, da z zatrjevanjem nemožnosti preizkusa sodbe tožnica dejansko uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ki prav tako ni podana.

9. Kot je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, se za zasedbo delovnega mesta delovni terapevt na podlagi Aneksa h Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (Ur. l. RS, št. 60/2008 z dne 16. 6. 2008) od prevedbe plač v javnem sektorju v letu 2008 zahteva VII. stopnja strokovne izobrazbe, opravljati pa ga je mogoče v dveh dodatnih nazivih, in sicer samostojni svetovalec ter višji svetovalec. Tožnico, ki ima le višješolsko izobrazbo (VI. stopnja) in je v letu 2002 na delovnem mestu delovni terapevt napredovala v naziv mentor, je toženec ob prevedbi plač z aneksom z dne 5. 8. 2008 umestil na delovno mesto delovni terapevt - samostojni svetovalec (šifra DM: ...) upoštevajoč navodilo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ) z dne 23. 7. 2008 o tem, da se delavci, ki imajo v VI. tarifni skupini že dosežen naziv mentor, razporejajo v VII. tarifni razred v naziv samostojni svetovalec.

10. Z odločbo MDDSZ z dne 25. 8. 2009 je tožnica pridobila naziv svetovalka in s tožencem 5. 9. 2009 sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovnega terapevta - višjega svetovalca. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da ob sklenitvi te pogodbe o zaposlitvi ni obstajala pravna podlaga za opravljanje dela tožnice v nazivu višji svetovalec. Pritožba temu zmotno nasprotuje s sklicevanjem, da je navodilo MDDSZ z dne 23. 7. 2008 določalo, da se delavci, ki imajo v VI. tarifni skupini že dosežen naziv svetovalec, razporedijo v VII. tarifni razred v naziv višji svetovalec. Spregleda, da je bilo to navodilo, katerega vsebina nenazadnje niti ni bila izrecno podprta v nobenem pravnem določilu, izdano v zvezi s prevedbo plač v letu 2008 in se je določno sklicevalo na do tedaj že dosežene nazive. Na uvrstitev nazivov, ki so pridobljeni po prevedbi, v plačne razrede, se ni nanašalo.

11. Zmoten je pritožbeni očitek, da dopis Ministrstva za javno upravo z dne 14. 9. 2009, ki povzema vsebino 9. člena, drugega odstavka 16. člena in drugega odstavka 20. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji), potrjuje, da je pravilna razvrstitev tožnice v plačni razred glede na naziv višji svetovalec. Iz Pravilnika o napredovanju strokovnih delavcev in strokovnih sodelavcev na področju socialnega varstva v nazive (Ur. l. RS, št. 107/2000 in nadaljnji; v nadaljevanju: Pravilnik), ki velja tudi za toženca, namreč izhaja, da navedenim strokovnim delavcem in sodelavcem nazive na podlagi predloga komisije podeli z odločbo minister, ki je pristojen za socialno varstvo, po postopku in ob izpolnjevanju pogojev, ki jih določa Pravilnik, pri čemer je v 2. členu določeno, da lahko osebe z višješolsko strokovno izobrazbo napredujejo v naziv mentor in v naziv svetovalec, osebe z visokošolsko izobrazbo pa v naziv samostojni svetovalec in v naziv višji svetovalec. Ob takšni ureditvi napredovanja v nazive, na katero izrecno napotuje 74. člen Zakona o socialni varnosti (ZSV; Ur. l. RS, št. 54/1992 in nadaljnji), je neutemeljena pritožbena navedba, da je nepomembno, ali je tožnica naziv višji svetovalec kdaj formalno pridobila oziroma vanj napredovala. Tožnici, ki ima le višješolsko izobrazbo in ki ji z odločbo ministra naziv višjega svetovalca ni bil nikoli podeljen, tega naziva in nanj navezujoče plače zato ni mogoče priznati. Tudi sicer sama v pritožbi priznava, da je napredovala le v naziv svetovalec, prav tako pa pravilno poudarja, da se razvrstitev v plačne razrede veže na nazive, pridobljene s strani ministrstva.

12. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da je treba tožnici priznati naziv višji svetovalec tudi na podlagi tega, ker je bilo njeno delovno mesto skladno s stavkovnim sporazumom prevedeno v VII. tarifni razred, čeprav ni nikoli pridobila VII. stopnje izobrazbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšne zaveze Stavkovni sporazum med Vlado RS in Sindikatom zdravstva in socialnega varstva Slovenije z dne 3. 12. 2018 (Ur. l. RS, št. 80/2018) ne vsebuje. Stranki sporazuma sta se v VII. točki zavezali le, da bo predlagana sprememba pravnih podlag tako, da se uredi poenotenje nazivov v socialnem varstvu zaposlenih s VI. stopnjo izobrazbe, in sicer z ustrezno spremembo ZSV. Kot je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, gre za stavkovno zavezo, ki je še vedno nerealizirana.

13. Glede na obrazloženo je toženec postopal pravilno, ko je tožnici na podlagi 3.a člena ZSPJS izdal izpodbijani sklep o odpravi nepravilnosti določb o plači z dne 27. 11. 2020, tako da ji pri istem delovnem mestu delovni terapevt od 1. 12. 2020 ne upošteva več naziva višji svetovalec, temveč nižji naziv, v posledici česar se ji je tudi znižal pripadajoči plačni razred. Zmoten je pritožbeni očitek, da ji je toženec dosežene plačne razrede nezakonito odvzel. Ti so bili vezani na naziv višji svetovalec, ki pa ga, kot že obrazloženo, ni pridobila.

14. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je bilo tožnici kršeno ustavno načelo enakega varstva pravic, ker naj bi izpodbijana odločitev nasprotovala sodni praksi Vrhovnega sodišča RS in Višjega delovnega in socialnega sodišča v primerljivih zadevah. Sodne prakse, od katere naj bi izpodbijana odločitev odstopala, pritožba niti ne konkretizira.

15. Pritožba neuspešno očita kršitev načela nepristranskosti pri sestavi in delovanju toženčeve komisije, ki je s sklepom z dne 23. 12. 2020 odločila o tožničinem pravnem sredstvu zoper sklep z dne 27. 11. 2020. Ta pritožbeni očitek je pritožbeno sodišče kot neutemeljen zavrnilo že v sodni odločbi Pdp 189/2022. 16. Zmoten je pritožbeni očitek o nezakonitosti sklepa komisije, ker naj bi ga A. A. le podpisala, čeprav komisija o pritožbi sploh ni odločala in je le formalno potrdila odločitev direktorice toženca. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi listin in pisnih izjav direktorice toženca in članic komisije pravilno ugotovilo, da je komisija tožničino pritožbo na seji vsebinsko obravnavala in nato o njej s sklepom z dne 23. 12. 2020 tudi odločila. Navedeno je izrecno potrdila tudi predsednica komisije A. A. 17. Glede na vse obrazloženo pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta izpodbijana sklepa zakonita, zato je tožbeni zahtevek za njuno razveljavitev pravilno zavrnjen.

18. Toženec se v pritožbi neutemeljeno zavzema za povračilo stroškov za kratko vlogo z dne 6. 5. 2021. Ta vloga ni bila za pravdo potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP), saj je toženec navedbe, ki jih je v njej podal, ponovil v prvi pripravljalni vlogi, za katero mu je sodišče povračilo stroška priznalo. Neutemeljena je tudi njegova zahteva za povračilo stroškov za prihod na narok dne 23. 9. 2021. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi razlogi, da tožnici ni utemeljeno naložiti plačila stroškov, ki so nastali s toženčevo izbiro pooblaščenca izven okrožja sodišča. Pritožba se sicer sklicuje na judikat VSK I Cp 75/2022, ki pa dejansko poudarja, da v sodni praksi ni povsem enotnega stališča o tem, ali je stranka, ki si izbere odvetnika izven sedeža sodišča, kjer se zadeva obravnava, upravičena do povrnitve stroškov, ki nastanejo zaradi izbire tega odvetnika. V zadevi Pdp 447/2022 je bilo utemeljeno poudarjeno, da ZPP v okviru temeljnih določb (11. člen) zahteva, da si morajo stranke prizadevati, da se postopek opravi s čim manjšimi stroški. Sodišče mora zato v vsakem primeru skrbno presoditi vse okoliščine primera in pretehtati, ali narava mandatnega razmerja med pooblaščencem in pooblastiteljem upravičuje, da se stroški, ki so nastali zato, ker je stranka izbrala odvetnika izven sedeža sodišča, naložijo v plačilo nasprotni stranki. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obravnavane zadeve takšne okoliščine ne izhajajo, niti jih ne zatrjuje toženec v pritožbi.

19. Ker s pritožbama uveljavljani razlogi niso utemeljeni, ju je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

20. Ker stranki s pritožbama nista uspeli, krije vsaka sama svoje stroške pritožbe (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP). Toženec krije sam tudi stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča in zato ni bil za pravdo potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).