Jedro

Višje sodišče se strinja s pravilnim stališčem sodišča prve stopnje, da mora sodne takse plačati nasprotnik stranke le, če je bila ta oproščena plačila sodnih taks (15. člen ZST-1).

Tudi po oceni višjega sodišča pa se neposredno razmerje s sodiščem za nasprotnika zavezanca za plačilo sodnih taks ne vzpostavi v primerih, ko taksni zavezanec ni bil (niti delno) oproščen plačila sodnih taks, temveč mu je bilo le odloženo njihovo plačilo. Ker gre za izjemo od splošnega pravila, da se to razmerje vzpostavi le med taksnim zavezancem in sodiščem, uporabe te določbe ni mogoče širiti še na druga razmerja, tako tudi ne na primere odložitve plačila sodne takse. To ne bi bilo mogoče niti v primeru, ko bi bila odložitev plačila sodnih taks le podvrsta oprostitve plačila sodnih taks, pri čemer se višje sodišče s takim stališčem (o podvrsti) niti ne strinja. Gre za povsem drug institut.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožeče stranke z dne 31.1.2017 zoper nalog za plačilo sodne takse z dne 24.1.2017. 2. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijani sklep spremeni, podrejeno pa naj ga razveljavi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavani zadevi je bilo tožeči stranki s sklepom z dne 15.6.2015 odloženo plačilo sodne takse za postopek do izdaje odločbe. Postopek se je končal s sodbo na podlagi pripoznave, s čimer je nastopila obveznost tožeče stranke za plačilo sodne takse, zato ji je sodišče prve stopnje 24.1.2017 izdalo plačilni nalog za plačilo sodne takse v znesku 2.505,00 EUR. Tožeča stranka je temu ugovarjala z navedbami, da so ji bili v pritožbenem postopku (v zvezi s sodbo) pravdni stroški iz 11.147,55 EUR zmanjšani na 3.632,55 EUR, saj sodne takse ni plačala, sodišče prve stopnje pa bi nalog za plačilo sodne takse moralo poslati toženi stranki, saj 15. člen Zakona o sodnih taksah – ZST-1 velja tudi za primer odložitve plačila sodne takse, kot podvrste delne oprostitve plačila sodnih taks.

5. V izpodbijanem sklepu se sodišče prve stopnje ni strinjalo s takim stališčem, ker 15. člen ZST-1 določa obveznost plačila sodne takse nasprotni stranki, le v primeru, da gre za oprostitev plačila sodne takse osebi, ki je v postopku zmagala.

6. Višje sodišče se strinja s pravilnim stališčem sodišča prve stopnje, da mora sodne takse plačati nasprotnik stranke le, če je bila ta oproščena plačila sodnih taks (15. člen ZST-1). Osnovno pravilo ureditve sodnih taks je, da morajo stranke postopka participirati pri stroških sodišča, tako da plačajo ustrezno sodno takso. Kadar zavezanec za plačilo sodne takse tega ne stori, ker je bil oproščen plačila sodnih taks, mora v primeru njegovega uspeha to storiti nasprotna stranka postopka, ki bi tako ali tako morala ta znesek kot del pravdnih stroškov povrniti zavezancu. Glede na določila 15. člena ZST-1 se v takem primeru vzpostavi neposredno razmerje med sodiščem in to stranko in ima v teh določilih sodišče podlago za tako zahtevo. Sicer tega neposrednega razmerja ni, temveč gre pri povračilu pravdnih stroškov za razmerje med strankama sodnega postopka.

7. Tudi po oceni višjega sodišča pa se neposredno razmerje s sodiščem za nasprotnika zavezanca za plačilo sodnih taks ne vzpostavi v primerih, ko taksni zavezanec ni bil (niti delno) oproščen plačila sodnih taks, temveč mu je bilo le odloženo njihovo plačilo. Ker gre za izjemo od splošnega pravila, da se to razmerje vzpostavi le med taksnim zavezancem in sodiščem, uporabe te določbe ni mogoče širiti še na druga razmerja, tako tudi ne na primere odložitve plačila sodne takse. To ne bi bilo mogoče niti v primeru, ko bi bila odložitev plačila sodnih taks le podvrsta oprostitve plačila sodnih taks, pri čemer se višje sodišče s takim stališčem (o podvrsti) niti ne strinja. Gre za povsem drug institut. 8. V zadevi torej tožeča stranka ni bila oproščena plačila sodnih taks, temveč ji je bilo plačilo le odloženo. Trenutek, do katerega je bilo plačilo odloženo – izdaja odločbe o zahtevku, je nastopil, zato je tožeča stranka dolžna plačati sodno takso in ji je sodišče prve stopnje upravičeno izdalo plačilni nalog. Na tožeči stranki pa je, da (pravilno in pravočasno) uveljavi zahtevo za povračilo stroškov od nasprotne stranke. Vsaka stranka mora namreč predhodno sama kriti stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji (152. člen ZPP), ima pa pravico zahtevati njihovo povračilo od nasprotne stranke (163. člen ZPP). V času, ko je višje sodišče odločalo o pritožbi zoper sklep o stroških, vsebovan v sodbi na podlagi pripoznave, tožeča stranka sodne takse še ni plačala, torej ji do takrat ti stroški še niso nastali. Ni pa tudi nepomembno, da je taksna obveznost zaradi pripoznave zahtevka nižja od prvotno obračunane (7.515,00 EUR od vložitvi tožbe, v izpodbijanem plačilnem nalogu pa 2.505,00 EUR), kar že samo po sebi pomeni, da bi bila tožeča stranka neopravičeno obogatena, v kolikor bi ji bilo kot povračilo stroškov priznano več kot 5 tisoč EUR več, kot pa bi ji dejansko znašali stroški postopka.

9. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, zato je višje sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

10. Izrek o stroških temelji na 154. členu ZPP.