Jedro

Okoliščina (spornost lastništva) je pomenila, da je obstajala, dokler se vprašanje lastništva avta ni dokončno in zanesljivo razčistilo, tudi pravna podlaga za zaseg vozila – ne kot dokaz v kazenskem postopku, temveč kot predmet, ki bi ga bilo treba morebiti odvzeti v skladu s 74. in 75. členom KZ-1 ali pa na podlagi ZOPNI.

Izrek

I. Pritožba stranskega intervenienta se zavrže. II. Stranski intervenient sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana delna sodba potrdi.

IV. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 382,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka:

1. Tožnik je bil lastnik osebnega avtomobila Audi A6, ki je bil leta 2014 zasežen v okviru predkazenskega in kazenskega postopka zoper A. A. zaradi kaznivih dejanj v zvezi z mamili in goljufij. Tožnik ni bil osumljen ali obtožen ničesar, A. A. pa je tekom kazenskega postopka sklenil sporazum o priznanju krivde in bil obsojen. Avtomobil je bil tožniku zasežen 17. 3. 2014, vrnjen pa po izreku sodbe A. A. 4. 11. 2015. Tožnik zatrjuje, da je bil zaseg vozila nezakonit, zaradi česar od države vtožuje odškodnino in sicer 6.000,00 EUR za izgubo vrednosti avtomobila, 7.719,21 EUR zaradi nemožnosti uporabe in 3.750,23 EUR za škodo na avtu zaradi domnevno neustreznega skladiščenja v času zasega pri izvršitelju B. B. (stranskem intervenientu).

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo zavrnilo zahtevek za plačilo 13.719,21 EUR s pripadki (odškodnina zaradi zmanjšanja vrednosti in nemožnosti uporabe avtomobila), ker je ugotovilo, da ravnanje toženke ni bilo protipravno. O zahtevku v zvezi s škodo zaradi neustreznega skladiščenja avtomobila še ni odločilo (zato delna in ne končna sodba), četudi je v obrazložitvi sodbe navedlo številne in obsežne razloge v zvezi z domnevno neustreznostjo hrambe (točke 40 do 47 obrazložitve).

Pritožbeni postopek:

3. Zoper delno sodbo se pritožujeta tožnik in stranski intervenient, oba iz vseh pritožbenih razlogov.

4. Tožnik med drugim navaja, da ni imel nobene zveze s kazenskim postopkom zoper A. A., glede njega se niso izvajali nobeni preiskovalni ukrepi, prav tako ni imel vpliva na to, kako verodostojno je A. A. podajal zagovor v kazenskem postopku. Zaključek sodišča, da ni podana protipravnost ravnanja toženke, je nepravilen, saj je bil zaplenjeni avto ves čas last tožnika in ne A. A., kar je ugotovilo tudi sodišče v kazenskem postopku. Z odredbo o hišni preiskavi št. Pp 1/2013 z dne 11. 3. 2014 ni bil odrejen zaseg nobenega osebnega avta, temveč le preiskava vozil in zaseg pogodb o najemu vozil, ne pa zaseg samih vozil. Vozilo je bilo ves čas tožnikova last, ni imelo skritih prostorov, ni bilo prirejeno za prevoz mamil in tako ni bilo predmet kaznivega dejanja. Nikdar ni bilo forenzično preiskano ali obdelano in ni bilo predmet nobenih preiskav niti zahtevkov glede odvzema premoženjske koristi ali postopkov zavarovanja. Določbe Zakona o kazenskem postopku1 brez ustrezne odločbe sodišča ne morejo predstavljati pravne podlage za zaseg avtomobila. VSRS je v zadevi II Ips 315/2007 pojasnilo, da so sredstva zavarovanja primerna, uporabna in možna, če so nujna ter ustrezajo sorazmernosti v ožjem pomenu besede. Neutemeljen je zaključek sodišča, da se je tožnik z izročitvijo vozila v posest A. A. sam odpovedal posesti vozila, saj v primeru nezasega vozila ob priprtju A. A. ne bi bilo ovir, da bi tožnik vozilo zoper uporabljal. 5. Stranski intervenient med drugim navaja, da bi moralo sodišče v celoti odločiti o zahtevku in ga zavrniti. Obrazloženo izpodbija razloge sodišča prve stopnje, da naj bi bila hramba zaseženega avta neustrezna.

6. Toženka je 27. 5. 2020 odgovorila na pritožbi tožnika in stranskega intervenienta in 1. 6. 2020 vložila še (pravočasno) dopolnitev odgovora na pritožbo. V teh vlogah med drugim navaja, da se pridružuje pritožbenim navedbam stranskega intervenienta.

7. Na tožnikovo pritožbo odgovarja, da se ne strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da toženka ni uspela dokazati, da je bil dejanski lastnik zaseženega avta A. A. V trditvah in izpovedbah tožnika v tem postopku in tudi v predkazenskem ter kazenskem postopku je toliko nasprotij glede izvora denarja, nakupa avta, vrednosti oziroma nabavne cene, uporabe avta s strani A. A., izjav imenovanega glede lastništva avta, ki jih je podajal ob zasegu in v teku kazenskega postopka, da ni mogoče zaključiti, da je bil tožnik tudi dejanski lastnik zaseženega avta. Se pa toženka strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da ni podana protipravnost ravnanja državnih organov, kar obsežno obrazloži. 8. Pritožba stranskega intervenienta ni dopustna, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

Glede pritožbe stranskega intervenienta:

9. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine, torej je odločitev izpodbijane delne sodbe v celoti ugodna za toženko, na strani katere intervenira izvršitelj. Pravnomočen in zavezujoč postane le izrek sodbe, ne pa tudi obrazložitev sodbe (objektivne meje pravnomočnosti2). Z izpodbijano delno sodbo je v celoti odločeno v toženkino korist (zahtevek je zavrnjen), zato ne toženka ne stranski intervenient na njeni strani nimata pravnega interesa za pritožbo zoper to delno sodbo. Iz navedenega razloga je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 343. člena v zvezi s prvim odstavkom 351. člena Zakona o pravdnem postopku3 pritožbo stranskega intervenienta zavrglo kot nedopustno.

10. Kljub temu v zvezi z intervenientovo pritožbo pojasnjuje, da razlog, da sodišče ni odločilo o delu zahtevka, ne more biti razlog za pritožbo zoper sprejeto odločitev, ki se tiče nekega drugega dela zahtevka, zato se pritožbeno sodišče ne bo vsebinsko opredeljevalo do pritožbenih navedb, da ni bilo podlage za izdajo delne sodbe.

11. Ker je prvostopenjsko sodišče v izpodbijani delni sodbi navedlo obsežne razloge o krivdni odgovornosti zaradi (domnevno) nepravilne hrambe vozila, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so glede na to, da prvostopenjsko sodišče o tem delu zahtevka (še) ni odločilo (niti z vmesno sodbo), ti razlogi zaenkrat nepotrebni in se pritožbeno sodišče do njih tudi ne bo opredeljevalo. Ko bo prvostopenjsko sodišče s končno sodbo odločilo tudi o delu odškodninskega zahtevka v zvezi z domnevno nepravilno hrambo avtomobila, bo moralo razloge o (morebitnih) nepravilnostih pri hrambi znova navesti in tedaj – če bo odločitev za toženko (in posredno stranskega intervenienta) neugodna – bosta imenovana imela možnost pritožbe.

Glede pritožbe tožnika:

12. Sodišče prve stopnje se je pravilno ukvarjalo z vprašanjem, ali je bil tožnik dejanski lastnik zaplenjenega avtomobila in po izvedenem obsežnem dokaznem postopku prišlo do zaključka, da je bil resnični lastnik zaplenjenega avtomobila tožnik in ne A. A. To odločitev toženka v odgovoru na pritožbo graja, vendar – kot tudi sama ugotavlja – toženka nima pravnega interesa za pritožbo, saj je končna odločitev zanjo ugodna. Zato se tudi pritožbeno sodišče do teh razlogov prvostopenjskega sodišča ne bo opredeljevalo in bo izhajalo iz predpostavke, da je tožnik bil lastnik zaplenjenega avtomobila.

13. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da v obravnavanem primeru ni podana protipravnost ravnanja državnih organov v zvezi z zasegom avtomobila. V zvezi s tem je pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da so organi kazenskega pregona (policija, tožilstvo in sodišče) imeli podlago za zaseg spornega avtomobila, ker se je domnevalo, da je avto last A. A., obtoženega različnih kaznivih dejanj v zvezi s preprodajo mamil. Zmotno je pritožnikovo stališče, da bi moral biti v odredbi za hišno preiskavo izrecno določen zaseg avtomobila. Noben predpis ne nalaga, da morajo biti v odredbi za hišno preiskavo natančno določene vse stvari, ki naj se zasežejo, saj ima tako policija kot tožilstvo podlago v zakonu, da zaseže vse stvari, ki utegnejo biti povezane s kaznivim dejanje oziroma iz kaznivega dejanja izvirati.

14. Predmeti, ki se morajo po kazenskem zakonu vzeti ali ki utegnejo biti dokazilo v kazenskem postopku, se zasežejo in izročijo v hrambo sodišču ali pa se kako drugače zavaruje njihova hramba (prvi odstavek 220. člena ZKP; vsi poudarki višje sodišče). Če se pri hišni ali osebni preiskavi najdejo predmeti, ki niso v zvezi s kaznivim dejanjem, zaradi katerega je bila preiskava odrejena, pač pa kažejo na drugo kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, se tudi ti opišejo v zapisniku in zasežejo. [...] Ti predmeti se takoj vrnejo, če državni tožilec spozna, da ni razloga za kazenski pregon, pa tudi ne kakšnega drugega zakonskega razloga, da bi se morali predmeti vzeti (217. člen ZKP). Iz navedenih členov je razvidno, da lahko (in celo mora) policija tudi samoiniciativno odredi zaseg predmetov, ki utegnejo biti pomembni za kazenski postopek. To pa niso le predmeti, ki služijo kot dokaz, ampak tudi tisti, ki jih je treba odvzeti. Kriminalisti so avto upravičeno zasegli na podlagi odredbe za hišno preiskavo (priloga B6). Iz odredbe izhaja, da se preiskava odreja z namenom, da se najdejo in zasežejo (med drugim tudi) predmeti, ki izvirajo iz kaznivih dejanj in so pomembni za kazenski postopek ter premoženje pridobljeno z denarjem, pridobljenim s kaznivimi dejanji. Naloga predkazenskega in kazenskega postopka je tudi zaseg premoženjske koristi na podlagi 74. in 75. člena Kazenskega zakonika4 in za takšen zaseg policija niti ne potrebuje odredbe.

15. V obravnavanem primeru je zoper A. A. tekel kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja neupravičenega prometa in proizvodnje s prepovedanimi drogami po 186. členu KZ-1. Omenjeni člen v petem odstavku določa, da se prevozna sredstva, uporabljena za prevoz in hrambo drog ali nedovoljenih snovi v športu, odvzamejo, če imajo za prevoz in hrambo drog posebej prirejene prostore ali če je njihov lastnik vedel ali bi moral vedeti, da bodo uporabljena za tak namen. Ta člen torej predvideva obvezen odvzem prevoznega sredstva tudi osebi, ki sicer ni storilec kaznivega dejanja, vendar je vedela ali bi mogla vedeti, da je bilo prevozno sredstvo uporabljeno za prevoz ali hrambo prepovedane droge.

16. Torej dejstvo, ki ga pritožba večkrat obširno izpostavlja, da zaseg avtomobila ni bil (izrecno) naveden v odredbi za hišno preiskavo, ne more pomeniti niti kršitve kazenskega oziroma predkazenskega postopka, še manj kvalificirane protipravnosti v smislu odškodninske odgovornosti za ravnanje državnega organa. Sodišče prve stopnje je v 25. točki obrazložitve pravilno navedlo zakonske podlage iz 148., 164. in 220. člena ZKP ter 74., 75. in 186. člena KZ-1, zato odredba z dne 11. 3. 2014 predstavlja zakonito podlago ne le za pregled in preiskavo vozila, ampak tudi za zaseg premoženja, pridobljenega z denarjem, pridobljenim s kaznivimi dejanji. Na podlagi odredbe in zgoraj navedenih zakonskih pooblastil (dolžnosti) iz ZKP in KZ-1 ter ugotovljenih dejstev v predkazenskem postopku glede lastništva vozila, skrivanja premoženja osumljenega ter dejanski rabi vozila, so kriminalisti nacionalnega preiskovalnega urada imeli utemeljene razloge za zaseg vozila, zaseg je bil na zakonu utemeljen in upravičen, četudi kasneje vozilo ni bilo odvzeto, ker ni bilo dokazano, da bi bilo A. A. last. 17. Pritožnik sicer utemeljeno opozarja, da avto nikoli ni bil temeljito forenzično preiskan oziroma »obdelan« (v smislu iskanja, ali ima skrite prostore za tihotapljenje mamil, ali so v njem kakšni sledovi mamil ipd.), zato ne držijo razlogi sodišča prve stopnje, da je bilo avto treba zaseči kot morebiten dokaz v kazenskem postopku in da bi lahko kriminalistične preiskave opravili tudi pozneje. Sodišče druge stopnje se strinja s pritožnikom, da če je avto ali katerokoli drugo stvar potrebno zaseči zaradi dokazovanja v kazenskem postopku, ta zaseg ne sme trajati dlje, kot je potrebno, da se ustrezni dokazi zberejo in dokumentirajo.5

18. Vendar pa pritožba ob tem spregleda, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da dokazna potreba v kazenskem postopku ni bila edini razlog za zaseg spornega avtomobila, temveč je bil avto zasežen tudi zaradi suma, da gre za premoženje, pridobljeno z denarjem, ki izvira iz kaznivega dejanja. Ta razlog za začasni odvzem (zavarovanje morebitne poznejše zaplembe) pa ni mogel odpasti zgolj z dokumentiranjem ali preiskavo stanja vozila, temveč je bil za to potreben postopek, v katerem se je ugotavljalo lastništvo spornega avtomobila.

19. Pritožba v zvezi s tem prezre in niti obrazloženo ne izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da so številni indici v času zasega in tekočega kazenskega postopka kazali na to, da tožnik morda sploh ni lastnik avta, temveč da je to A. A.; tako je sodišče prve stopnje ugotovilo (18. točka obrazložitve), da je A. A. govoril in se hvalisal naokoli, da je avto njegov in da ga je drago plačal, da pa ne sme biti registriran nanj, ker zoper njega tečejo različni izvršilni postopki;6 da je bil v A. A. hiši najden kontaktni ključ predmetnega avta, v avtu pa vsa dokumentacija (prometno dovoljenje, blagajniški prejemek); da je A. A. tudi tekom kazenskega postopka ponujal sporni avto kot nekakšno varščino (27. točka obrazložitve); da je tožnik sam spreminjal izjave o tem, kako je prišel do denarja za navedeni avto: najprej je trdil, da je del denarja prispeval A. A. in s tem pridobil (nekakšno) pravico, da avto občasno uporablja, pozneje pa, da si je ves denar od A. A. zgolj izposodil, avto pa mu je izročil v zavarovanje vračila tega dolga, torej kot neke vrste zastavo (13. in 14. točka obrazložitve). Glede na vse te okoliščine je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bilo tekom predkazenskega in kazenskega postopka (pa tudi tega pravdnega) sporno, kdo je lastnik zaseženega avta, zato je bilo treba izvajati ustrezne dokaze glede lastništva (primerjaj 27. točko obrazložitve).

20. Ta okoliščina (spornost lastništva) pa je pomenila, da je obstajala, dokler se vprašanje lastništva avta ni dokončno in zanesljivo razčistilo, tudi pravna podlaga za zaseg vozila – ne kot dokaz v kazenskem postopku, temveč kot predmet, ki bi ga bilo treba morebiti odvzeti v skladu s 74. in 75. členom KZ-1 ali pa na podlagi Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora.7 Pravilna je tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča (33. točka obrazložitve), da tega cilja (odvzema protipravno pridobljene koristi) ni bilo mogoče doseči na drugačen način in z ukrepi, ki bi v manjši meri posegali v tožnikovo lastninsko pravico. Popolnoma jasno je, da se ukrep odvzema premičnega premoženja nezakonitega izvora lahko zanesljivo izvrši le, če je to premoženje dosegljivo organom pregona, odvzem pa bi bilo zelo vprašljiv ali celo nemogoč, če bi se avto izročil bodisi A. A. bodisi tožniku. Zato je obstajala pravna podlaga za zaseg spornega avtomobila, vse dokler se ni zanesljivo ugotovilo, kdo naj bi bil njegov lastnik. Obširne pritožbene navedbe, da ni bilo podlage za sum, da je avto A. A., glede na vse v prejšnjem odstavku izpostavljene indice (vključno s tožnikovim spreminjanjem izjav v tej pravdi), ne vzdržijo resne presoje.

21. Tudi okoliščina, ki niti ni sporna, da je bilo tožnikovo lastništvo vpisano v prometno dovoljenje, ki je javna listina z domnevo resničnosti njene vsebine, ni bistvena. Prvič zato ne, ker se lastništvo avtomobila ne pridobi ali prenaša z vpisi v prometnem dovoljenju (kot nepremičnine z vpisom v zemljiško knjigo), drugič pa zato ne, ker je tudi domnevo javne listine mogoče izpodbiti in v konkretnem primeru so bile podane številne okoliščine, ki so kazale na to, da vpis v prometnem dovoljenju ne ustreza resnici.

22. V tej okoliščini (da je obstajala možnost odvzema avta kot premoženja, ki izvira iz kaznivega dejanja, in da je bilo sporno, kdo je lastnik) se tu obravnavana zadeva tudi v pomembnem razlikuje od zadeve VSRS II Ips 315/2017, na katero se sklicujeta tako prvostopenjska sodba kot pritožba.8 V citirani zadevi je šlo za kazenski postopek zaradi tatvine avtomobila, pri čemer se (vsaj iz objavljene odločbe VSRS to ni razvidno) kdove zakaj ni pojavila potreba po zasegu vozila in/ali vrnitvi lastniku. Torej je bilo treba za potrebe kazenskega postopka v oni zadevi zgolj zavarovati dokaze v zvezi z identiteto vozila in za to – kot zapiše VSRS – res ni bilo treba več časa kot toliko, da se napravi ustrezen zapisnik. V tu obravnavani zadevi pa ni šlo zgolj za to, da se vozilo uporabi kot dokaz v kazenskem postopku in/ali ugotovi njegova identiteta, temveč je bil eden od razlogov za zaseg tudi možnost, da bo avto zaplenjen kot premoženje, pridobljeno z denarjem, ki izvira iz kaznivih dejanj.

23. Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe, da je tožnik na naroku 9. 4. 2019 navedel, da v smislu navedenega judikata ni stvarno utemeljenega razloga, da bi bilo v lastninsko pravico lastnika zaseženega vozila poseženo dalj časa, kakor da se napravi dokazni postopek ustrezno kvaliteten zapisnik, česar ne toženka ne stranski intervenient nista prerekala (kar naj bi po tožnikovem mnenju pomenilo, da mora sodišče ta »dejstva« šteti za priznana v smislu 214. člena ZPP). To, kar je tožnik v zvezi s sodbo II Ips 315/2017 navajal, niso bila dejstva (ki jih je treba prerekati), temveč njegovo pravno naziranje, za pravna naziranja pa domneve v zvezi z neprerekanimi dejstvi ne veljajo. Pritožba prihaja sama s seboj v nasprotje, ko navaja, da naj bi sodišče ne opravilo materialnega procesnega vodstva v zvezi z navedeno odločbo VSRS in da ni »razčiščevalo izpolnjevanja pogojev« po tej odločbi, hkrati pa pritožnik trdi, da je v zvezi z navedeno odločbo in v njej izraženimi stališči postavil trditve, ki naj bi jih toženka ne prerekala. Slednje pomeni, da je bil tožnik z navedeno odločbo seznanjen, zato je odpadla vsakršna dolžnost sodišča, da bi ga na to odločbo še posebej opozarjalo,9 vsakršno podrobnejše »razčiščevanje« izpolnjevanja pogojev pa presega namen in domet materialnega procesnega vodstva. Materialno procesno vodstvo ne nadomešča in ne spreminja osnovne dolžnosti strank, da ob vsej dolžni skrbnosti oblikujejo ustrezne trditve, upoštevaje vse možne pravne podlage, ki bi utegnile priti v poštev glede na konkretni dejanski stan.

24. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je navedeni zadevi zelo podoben primer VSRS II Ips 343/2016 z dne 12. 7. 2018, kjer je bil (sicer v okviru davčnega postopka) avto, za katerega se je potem izkazalo, da je tožnikov, zasežen tretji osebi (davčnemu dolžniku), pri kateri je bil avto v posesti po tožnikovi volji, vprašanje lastništva avtomobila je bilo sporno in k tej spornosti je pripomogel tudi domnevni lastnik (tožnik), saj je predložil nek ponarejen oziroma sumljiv dokument (blagajniški prejemek, ki je bil izdan v nedeljo, ko domnevni prodajalec avtomobilov ne obratuje, in ki ni bil zaveden v računovodskih knjigah). V navedeni zadevi so vsa sodišča, vključno z Vrhovnim, zahtevek zavrnila zaradi odsotnosti protipravnosti ravnanja državnih organov pri zasegu spornega avtomobila.

25. Pravilnosti odločitve prvostopenjskega sodišča pritožba ne more omajati s sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča v zadevi U-I 296/02 z dne 20. 5. 2004. Drži, da je Ustavno sodišče ugotovilo, da je začasno zavarovanje po ZKP t. i. omejevalni ukrep, ki pomeni omejitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin pred izrekom obsodilne sodbe. Vendar ista odločba nadalje navaja, da so za (med drugim) »... zagotovitev učinkovitosti prisilnih ukrepov, ki bi sledili morebitni obsodilni sodbi, nujni različni ukrepi, ki posegajo v obdolženčeve človekove pravice in temeljne svoboščine, izjemoma (neposredno ali po svojih učinkih) pa tudi v človekove pravice in temeljne svoboščine tretjih oseb, še preden se izreče sodba. V primerih takšnih ukrepov morajo pravila kazenskega postopka določati vsebinske pogoje in procese odločanja, ki zagotavljajo ravnovesje med človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami na eni strani ter zasledovanjem omenjenih funkcij kazenskega postopka na drugi ...« To ravnovesje pa je bilo po pravilnih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča upoštevano; avto so oblastni organi zadrževali, ker je obstajala možnost njegovega odvzema, lastništvo pa je bilo sporno.

26. Pritožba neutemeljeno očita prvostopenjski sodbi, da ne upošteva razlike med ukrepom zasega in odvzema predmetov. Pritožba ima prav, da gre za dva različna kazenskopravna instituta, vendar sta s stališča posega v tožnikovo lastninsko pravico (kar je predmet te pravde) ukrepa v bistvu enaka (oba omejujeta lastnikovo pravico do posesti in razpolaganja z stvarjo), zato je tudi presoja utemeljenosti teh ukrepov v civilnopravnem smislu enaka.

27. Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da ni pomembno, da je tožnik vozilo takoj po vrnitvi prodal, saj je to del njegovih lastninskih upravičenj, vendar ta okoliščina ni bila nosilni razlog za odločitev prvostopenjskega sodišča. Enako niso bistveni zaključki sodišča prve stopnje, da se je tožnik sam odpovedal posesti, ker je avto izročil A. A. Tudi ta razlog sodišča prve stopnje ni odločilen za zavrnitev zahtevka. Vprašanje prostovoljne izročitve bi lahko bilo pomembno v smislu pretrganja vzročne zveze (podobno, kot če oškodovanec pusti avto nezavarovan, nezaklenjen na osamljenem kraju ipd.), vendar sodišče prve stopnje zavrnitve zahtevka ni gradilo na pretrganju vzročne zveze, kar niti ni bilo potrebno, saj je ugotovilo, da očitana ravnanja preiskovalnih organov niso bila protipravna. Drži, da tožnik nima nikakršnega vpliva na A. A. zagovor v predkazenskem in kazenskem postopku, vendar zaradi kazenskopravnega privilegija zoper samoobtožbo na to nima nobenega vpliva niti tožena stranka. Zato seveda toženki ni mogoče pripisati posledic A. A. ravnanj in opustitev, ki so (tudi) pripeljale do tega, da je bil avto zasežen in da je bilo zaradi spornosti lastništva potrebno to dejstvo ugotavljati v kazenskem postopku z izvedbo različnih dokazov. Da bi ugotavljanje lastništva v okviru kazenskega postopka trajalo nerazumno dolgo, tožnik ni uspel izkazati in tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da tozadevno ravnanje kazenskih preiskovalnih organov ni bilo nepotrebno in nerazumno dolgo oziroma zavlačujoče. 28. Sicer drži pritožbena navedba, da začasno zavarovanje po ZOPNI v kazenskem postopku zoper A. A. X K 11881/2014 nikdar ni bilo odrejeno, a to še ne pomeni, da je bilo ravnanje organov toženke v zvezi z zasegom avtomobila protipravno. Izdaja formalnega sklepa oziroma odredbe o začasnem zavarovanju po 21. in nadaljnjih členih ZOPNI preiskovalnih organov ne odvezuje dolžnosti, da pri odreditvi takih ukrepov upoštevajo vse pogoje za odreditev, vključno s presojo sorazmernosti in nujnosti ukrepa v smislu odločbe Ustavnega sodišča U-I 296/02. Po drugi strani pa dejstvo, da začasno zavarovanje ni bilo nikoli formalno odrejeno, četudi je sicer obstajala zakonska podlaga za zaseg stvari, samo po sebi še ne pomeni, da je bil zaseg nezakonit ali neutemeljen.

29. Neutemeljena je pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ne opredeli do stališča, da bi bil zaseg v konkretnem primeru dopusten le, če bi obstajal ustavnopravno nujen razlog (cilj) za zaseg in tega ustavno dopustnega cilja ne bi bilo mogoče doseči drugače (brez posega v ustavno pravico) oziroma vsaj z blažjim posegom. Do vseh teh vprašanj se je prvostopenjsko sodišče pravilno opredelilo (31. do 34. točka obrazložitve), četudi res ni izrecno uporabilo besedne zveze »ustavno dopustni cilj,« temveč je zapisalo (med drugim, glej 34. točko), da poseg ni bil pretiran, da ga ni bilo mogoče nadomestiti z milejšimi ukrepi itd., kar je vsebinsko isto in pomeni razloge o odločilnem dejstvu – ustavni dopustnosti ukrepa.

Sklepno:

30. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje zakonita in pravilna. Ker ni ugotovilo niti izrecno uveljavljanih kršitev niti tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijano delno sodbo potrdilo.

31. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, mora sam nositi svoje stroške, povrniti pa mora stroške odgovora na pritožbo toženki, ki je odgovorila vsebinsko in konkretizirano (625 točk za sestavo odgovora in 2 % materialnih stroškov, skupaj 637,5 odvetniške točke ali 382,50 EUR). Priznane stroške je tožnik dolžan plačati v roku 15 dni (313. člen ZPP), če zamudi, pa še zakonske zamudne obresti od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (387. člen Obligacijskega zakonika).

32. Ker stranski intervenient s pritožbo ni uspel, mora sam nositi svoje stroške v zvezi s pritožbo.

1 Uradni list RS, št. 63/94 in nadaljnji, v nadaljevanju ZKP. 2 Primerjaj D. Wedam Lukić, komentar 319. člena ZPP v: L. Ude et. al., Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 3. knjiga, ČZ Uradni list in GV založba, Ljubljana 2009, str. 156. 3 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 4 Uradni list RS, št. 50/2012 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju KZ-1. Prvi odstavek 74. člena KZ-1 določa: Nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega. 5 Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 315/2017 navaja, da je za to treba le toliko časa, da se napravi ustrezno kvaliteten zapisnik. V tu obravnavani zadevi bi bilo za temeljito preiskavo avtomobila, ali se v njem skrivajo kakšne droge oziroma ali je bil posebej prirejen za njihov transport, po oceni pritožbenega sodišča potrebno sicer nekoliko več časa, vendar tudi ne več kot teden ali dva. 6 Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku te A. A. izjave v času kazenskega in predkazenskega postopka ocenilo kot lažne, saj je A. A. v tej pravdi pred sodiščem prve stopnje izpovedoval, da naj bi takrat lagal pod vplivom alkohola in mamil. Torej je sodišče prve stopnje A. A. verjelo, da je lagal v preteklosti (v kazenskem in predkazenskem postopku) hkrati pa ocenilo, da pred pravdnim sodiščem ne laže. 7 Uradni list RS, št. 91/2011 in nadaljnji, v nadaljevanju ZOPNI. 8 Pritožnik sicer tudi navaja, da »v času vložitve tožbe« ta odločba še ni bila sprejeta, kar kaže na očitek, da se sodišče prve stopnje nanjo ne bi smelo sklicevati (kljub temu, da se nanjo sklicuje pritožnik), kar pa ne drži. Odločba je bila izdana v času teka predmetnega pravdnega postopka in jo je zato sodišče prve stopnje pravilno in upravičeno upoštevalo. 9 Če bi bilo mogoče šteti, da gre za presenetljivo pravno podlago, na katero tožnik kljub vsej ustrezni skrbnosti svojega strokovnega pooblaščenca – odvetnika ne bi mogel pomisliti.