Jedro

Tako prvostopenjski organ kot toženka sta pri svojem odločanju o tožnikovi upravičenosti do povračila izplačanih nadomestil plač uporabila le del prvega stavka prve alineje drugega odstavka 8. člena ZIUPDV. Zadovoljila sta se zgolj z ugotovitvijo, da tožnik nima poravnanih obveznih dajatev in drugih denarnih nedavčnih obveznosti v skladu z zakonom, ki ureja finančno upravo, ki jih pobira davčni organ, prezrla pa sta drugi pogoj za to, da se delodajalcu odreče pravica do povračila izplačanih nadomestil plač, tj. da morajo biti neplačane obveznosti zapadle na dan vložitve vloge. Zato relevantni materialni predpis v konkretnem primeru ni bil v celoti uporabljen.

Za odločitev o priznanju pravice do povračila izplačanih nadomestil plač je po presoji sodišča bistveno, da organ ugotovi, ali je imel tožnik kot delodajalec na dan vložitve vloge poravnane vse zapadle obveznosti, kot določa prva alineja drugega odstavka 8. člena ZIUPDV. Dejansko stanje v zvezi s tem se sicer res ugotavlja z vpogledom v uradno evidenco FURS, vendar pa mora organ v primeru, ko delodajalec zatrjuje in dokazuje, da uradna evidenca finančnega organa ni pravilna, te trditve in dokaze preizkusiti v smeri, ali bi delodajalec z njimi mogel izpodbiti uradne podatke, saj nobena formalna dokazna pravila organa pri tem ne omejujejo.

Obveznosti, katerih zapadlost je v skladu s prisilno poravnavo odložena in na dan vložitve vloge še ni nastopila, ne predstavljajo ovire za dodelitev povračila nadomestila plače.

Izrek

I. Tožbi se deloma ugodi, sklep Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje št. 11064-30757/2020-3 z dne 7. 10. 2020 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. V preostalem delu, zoper odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. 11008-1113/2020/3 z dne 5. 3. 2021, se tožba zavrže. III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrnitvi stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) zavrnil vlogo tožnika za uveljavljanje pravice do delnega vračila izplačanih nadomestil plač delavcem na začasnem čakanju na delo (1. točka izreka), sklenil, da v postopku niso nastali posebni stroški (2. točka izreka) in da je sklep takse prost (3. točka izreka). Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je prvostopenjski organ z vpogledom v podatke Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju: FURS) dne 7. 10. 2020 ugotovil, da vlagatelj ne izpolnjuje obveznih dajatev in drugih denarnih nedavčnih obveznosti v skladu z zakonom in ima neplačane davčne obveznosti na dan vložitve vloge.

2. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju: toženka) je kot drugostopenjski organ z odločbo zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep.

3. Tožnik se z izpodbijanim sklepom prvostopenjskega organa in odločbo toženke ne strinja in zoper njiju vlaga tožbo. Navaja, da je imel na dan vložitve vloge (to je dne 8. 9. 2020) in na dan vpogleda prvostopenjskega organa v uradne evidence (to je dne 7. 10. 2020) poravnane vse obvezne dajatve in druge denarne nedavčne obveznosti, zato je v skladu z Zakonom o interventnih ukrepih za pripravo na drugi val COVID-19 (v nadaljevanju: ZIUPDV) izpolnjeval vse pogoje za priznanje pravice do nadomestila. Navaja, da obveznosti, ki se prikazujejo na njegovi knjigovodski kartici FURS, predstavljajo obveznosti z naslova prisilne poravnave, ki pa še niso zapadle v plačilo. Tožnik je namreč od dne 18. 2. 2019 v postopku prisilne poravnave, ki je bila s strani Okrožnega sodišča v Ljubljani potrjena s sklepom z dne 10. 3. 2020, ki je že postal pravnomočen. Obveznosti, ki izhajajo iz knjigovodske kartice FURS, bodo poplačane v skladu s potrjenim načrtom finančnega prestrukturiranja tožnika in še niso zapadle v plačilo. Sodišču predlaga, da se sklep prvostopenjskega organa in odločba toženke razveljavita (pravilno: odpravita) in se njegovi vlogi ugodi, podredno pa predlaga, da se izpodbijana akta razveljavita (pravilno: odpravita) in se zadeva vrne pristojnemu organu v ponovno odločanje.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču poslala upravni spis v zadevi.

5. Tožnik je vložil tudi pripravljalno vlogo, v kateri se sklicuje na sodbi tukajšnjega sodišča I U 557/2021-12 z dne 29. 9. 2021 in I U 747/2021-20 z dne 19. 8. 2021, s katerima je sodišče v istovrstnih zadevah tožbama ugodilo in izpodbijana sklepa prvostopenjskega organa odpravilo.

6. Senat tega sodišča je s sklepom št. I U 601/2021 z dne 26. 4. 2022 odločil, da v zadevi sodi sodnik posameznik (tretja alineja drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1).

**K I. točki izreka:**

7. Tožba je utemeljena v delu, v katerem tožnik izpodbija sklep prvostopenjskega organa.

8. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je tožnik dne 8. 9. 2020 pri prvostopenjskemu organu vložil vlogo za priznanje pravice do povračila nadomestila plače zaradi napotitve delavcev na začasno čakanje na delo in da je prvostopenjski organ tožnikovo vlogo zavrnil, ker ne izpolnjuje obveznih dajatev in drugih denarnih nedavčnih obveznosti v skladu z zakonom, ki ureja finančno upravo, in ker je imel na dan vložitve vloge neplačane davčne obveznosti.

9. Med strankama pa je sporno, ali iz uradnih evidenc FURS pravilno izhaja, da je imel tožnik na dan vložitve vloge neplačane davčne obveznosti, ki so že zapadle v plačilo.

10. Skladno s prvo alinejo drugega odstavka 8. člena ZIUPDV pravice do povračila izplačanih nadomestil plače ne more uveljavljati delodajalec, ki ne izpolnjuje obveznih dajatev in drugih denarnih nedavčnih obveznosti v skladu z zakonom, ki ureja finančno upravo, ki jih pobira davčni organ, če ima neplačane zapadle obveznosti na dan vložitve vloge. Šteje se, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz te alineje tudi, če na dan oddaje vloge ni imel predloženih vseh obračunov davčnih odtegljajev za dohodke iz delovnega razmerja za obdobje zadnjih petih let do dneva oddaje vloge.

11. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnik pri prvostopenjskemu organu uveljavljal pravico do delnega povračila izplačanih nadomestil plač tudi za meseca julij in avgust, v mesecu septembru 2020 pa je vložil še eno vlogo, s katero je uveljavljal pravico do delnega povračila izplačanih nadomestil plač za drugega delavca kot v predmetni zadevi. Tukajšnje sodišče je v tej zvezi izdane sklepe prvostopenjskega organa št. 11064-13692/2020-3 z dne 30. 7. 2020 (za mesec julij 2020), št. 11064-20734/2020-3 z dne 27. 8. 2020 (za mesec avgust 2020) in št. 11064-32518/2020-3 z dne 29. 9. 2021 (za mesec september 2020) že obravnavalo v sodbah I U 463/2021-11 z dne 25. 1. 2022, I U 557/2021-12 z dne 29. 9. 2021 in I U 747/2021-20 z dne 19. 8. 2021 in pri presoji že zavzelo stališče glede razlage prve alineje drugega odstavka 8. člena ZIUPDV.

12. Iz določbe prvega stavka prve alineje drugega odstavka 8. člena ZIUPDV z uporabo jezikovne metode razlage izhaja, da navedena določba vzpostavlja dva pogoja, pod katerima je delodajalec upravičen do povračila izplačanih nadomestil plač. Prvi pogoj je, da mora delodajalec izpolnjevati obvezne dajatve in druge denarne nedavčne obveznosti, drugi pogoj pa je, da so neplačane obveznosti zapadle v plačilo. Za ugotavljanje upravičenosti do povračila izplačanih nadomestil plač so torej relevantne zgolj tiste neplačane obveznosti, ki so zapadle v plačilo.

13. Tako prvostopenjski organ kot toženka sta pri svojem odločanju o tožnikovi upravičenosti do povračila izplačanih nadomestil plač uporabila le del prvega stavka prve alineje drugega odstavka 8. člena ZIUPDV. Zadovoljila sta se zgolj z ugotovitvijo, da tožnik nima poravnanih obveznih dajatev in drugih denarnih nedavčnih obveznosti v skladu z zakonom, ki ureja finančno upravo, ki jih pobira davčni organ, prezrla pa sta drugi pogoj za to, da se delodajalcu odreče pravica do povračila izplačanih nadomestil plač, tj. da morajo biti neplačane obveznosti zapadle na dan vložitve vloge. Zato relevantni materialni predpis v konkretnem primeru ni bil v celoti uporabljen. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava posledično prvostopenjski in drugostopenjski organ nista ugotavljala relevantnega dejanskega stanja. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa prvostopenjskega organa ni razvidno, da bi se v upravnem postopku ugotavljalo, katere tožnikove obveznosti naj bi bile neplačane, ali so neplačane obveznosti že zapadle v plačilo ali ne in kdaj so neplačane obveznosti zapadle v plačilo. Nadalje se je tudi toženka v svoji obrazložitvi sklicevala le na podatke iz uradne evidence FURS o stanju tožnikovih obveznosti, besedilo prve alineje drugega odstavka 8. člena ZIUPDV ter skopo navedla, da ni pristojna za presojo o obstoju davčnega dolga oziroma o (vsebinskih) razlogih za evidentiranje davčnega dolga v evidencah FURS, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

14. Za odločitev o priznanju pravice do povračila izplačanih nadomestil plač je po presoji sodišča bistveno, da organ ugotovi, ali je imel tožnik kot delodajalec na dan vložitve vloge poravnane vse zapadle obveznosti, kot določa prva alineja drugega odstavka 8. člena ZIUPDV. Dejansko stanje v zvezi s tem se sicer res ugotavlja z vpogledom v uradno evidenco FURS, vendar pa mora organ v primeru, ko delodajalec zatrjuje in dokazuje, da uradna evidenca finančnega organa ni pravilna, te trditve in dokaze preizkusiti v smeri, ali bi delodajalec z njimi mogel izpodbiti uradne podatke, saj nobena formalna dokazna pravila organa pri tem ne omejujejo. Glede na navedeno po presoji sodišča ni pravilen zaključek drugostopenjskega organa, da upravni organ ne more dvomiti v verodostojnost podatkov iz uradne evidence FURS, saj mora upravni organ delodajalcu omogočiti dokazovanje nepravilnosti uradnih podatkov, od katerih je odvisna odločitev o njegovi pravici, nato pa mora uspeh dokazovanja oceniti po načelu proste presoje dokazov (10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju: ZUP).

15. V zvezi z zapadlostjo obveznosti sodišče še dodaja, da za obveznosti, ki so predmet prisilne poravnave po Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), pristojno sodišče s pravnomočnim sklepom o potrditvi prisilne poravnave določi nov rok zapadlosti in novo višino terjatve. To posledično pomeni, da obveznosti, katerih zapadlost je v skladu s prisilno poravnavo odložena in na dan vložitve vloge še ni nastopila, ne predstavljajo ovire za dodelitev povračila nadomestila plače. 16. Na podlagi vsega navedenega sodišče ugotavlja, da materialno pravo v obravnavani zadevi ni bilo pravilno uporabljeno, posledično je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijani sklep prvostopenjskega organa odpravilo ter v skladu s tretjim odstavkom navedenega člena zadevo vrnilo temu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo moral prvostopenjski organ upravičenost tožnika do povračila izplačanih nadomestil plač z vidika obstoja neplačanih zapadlih obveznosti na dan vložitve vloge, kot določa ZIUPDV v prvi alineji drugega odstavka 8. člena, ugotavljati tako na podlagi uradnih podatkov finančnega organa, kakor tudi na podlagi dokazil, ki jih je predložil tožnik, ob spoštovanju načela kontradiktornosti in pravice do izjave (9. člen ZUP). Pri ponovnem odločanju je prvostopenjski organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Nov upravni akt pa bo moral izdati v 30 dneh od dneva vročitve sodbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

17. Sodišče ni odločilo o sporu polne jurisdikcije, kot je glasil tožnikov primarni tožbeni zahtevek, saj v konkretnem primeru trenutni podatki postopka še ne dajejo zanesljive podlage za meritorno odločanje o zadevi, zaradi česar niso podani pogoji za takšno odločanje (prvi odstavek 65. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka:**

18. V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (2. člen ZUS-1). Ker tožnik s tožbo izpodbija tako prvostopenjsko upravno odločbo, s katerim je bila njegova zahteva za delno vračilo izplačanih nadomestil plač delavcem na začasnem čakanju na delo zavrnjena, kot tudi drugostopenjsko upravno odločbo, s katerim je bila pritožba zoper upravni akt prve stopnje zavrnjena, je sodišče preverilo, ali sta obe upravni odločbi akta, ki ju je mogoče izpodbijati v upravnem sporu (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

19. Ob upoštevanju pogojev, ki jih v zvezi z upravnim aktom določa 2. člen ZUS-1, se bo v upravnem sporu vselej izpodbijal tisti akt, ki v izreku vsebuje meritorno odločitev o pravicah ali obveznostih stranke. Upravni akti v smislu 2. člena ZUS-1 tako niso akti, ki v izreku ne vsebujejo odločitve o pravici ali obveznosti fizične ali pravne osebe in zato ne vplivajo na vsebino prvostopenjskega upravnega akta. V sodni praksi se je uveljavilo stališče, da je glede na določbe ZUS-1 v upravnem sporu treba izpodbijati prvostopenjski upravni akt, razen v primeru, kadar je drugostopenjski akt posegel v odločitev po vsebini (na primer prek spremembe ali dopolnitve).1

20. Ker je bila z odločbo toženke kot drugostopenjskega organa pritožba zgolj zavrnjena, je sklep prvostopenjskega organa tisti, ki vsebuje meritorno odločitev o pravici tožnika. Na podlagi navedenega je sodišče zavrglo tožbo v delu, v katerem se predlaga odprava odločbe toženke.

21. Sodišče je skladno s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega sklepa in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani sklep prvostopenjskega organa odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

**K III. točki izreka:**

22. Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožeča stranka v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). V skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika pripadajo tožeči stranki, če je bila zadeva rešena na seji in je tožečo stranko v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, stroški v višini 285,00 EUR. Ta znesek se poviša še za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR, kar pomeni, da tožeči stranki skupaj pripadajo stroški v višini 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo dalje (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

1 Tako npr. sklep Vrhovnega sodišča RS št. I Up 36/2020 z dne 9. 9. 2020.