Jedro

V primeru, ko delavke v postopku reševanja trajno presežnih delavcev ni mogoče razporediti na drugo delovno mesto, ker za drugo delo nima splošne zdravstvene sposobnosti v skladu s 1. alineo 1. odst. 36. a člena ZDR, kakor tudi ne na katerokoli drugo delovno mesto pri delodajalcu, ji delovno razmerje zakonito preneha kot trajno presežnemu delavcu.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevke tožnice za razveljavitev odločb tožene stranke o prenehanju njenega delovnega razmerja z dne 8.5. in 9.6.1995, da jo je tožena stranka dolžna sprejeti nazaj v delovno razmerje, ji zagotoviti vse pravice iz delovnega razmerja, ji izplačati plačo ter ustreznim organom prispevke in davke v zvezi s plačo, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter stroške postopka.

Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge in 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77, Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis, v času odločanja pritožbenega sodišča pa glede na določbo 498. čl. ZPP - Ur.l. RS št. 26/99) in predlaga njeno spremembo in ugoditev njenemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje med drugim predlagala zaslišanje prič F. L. in D. S. Legat je izpovedal, da ne ve, zakaj je bila določena za trajno presežno delavko, saj naj bi se pokazal povečan obseg dela, prav tako pa je pojasnil neresničnost pričanja D. S., da je bil on tisti, ki je ocenjeval delo tožnice. R. P. je izpovedal, da bolniški stalež na oceno delovne uspešnosti tožnice ni vplival, D. S. pa tudi to, da je tožnica nekaj časa delala na delovnem mestu gnetilca, torej na zahtevnejšem delovnem mestu. Ob dejstvu, da je bila tožnica najbolje ocenjena delavka v svoji izmeni in da je tožena stranka zgolj in samo predvidevala, da tožnica ni fizično sposobna za delovno mesto gnetilca, bi jo morala pustiti v delovnem razmerju.

Povezava staleža s fizično nesposobnostjo nikakor ni utemeljena. Tudi v času bolniškega staleža je bila še vedno najboljša delavka v izmeni, poleg tega pa so ostale v delovnem razmerju tudi njene sodelavke, ki so bile prav tako in dalj časa v bolniškem staležu, kot ona. Izrek o stroških je napačen, saj gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, kjer stroške trpi delodajalec, ne glede na izid spora.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka je v novembru 1994 določila novo organiziranost delovnega procesa, in pri tem ukinila delovno mesto priprave mokre e.m. - elektrode, opravila tega delovnega mesta pa je skupaj z opravili briketiranja prenesla v delovno mesto gnetilca, ki pa je bilo fizično zahtevnejše kot prejšnje delovno mesto. Delavci na delovnem mestu priprave mokre elektrode (v kolikor niso bili že pred tem razporejeni na delovno mesto gnetilca) so postali trajno presežni delavci, tožena stranka pa je njihovo problematiko reševala na način razporeditve na delovno mesto gnetilca. Pri tem je upoštevala kriterij delovne uspešnosti. Ne glede na tak kriterij pa je bilo ob razporeditvi tožnice na to delovno mesto odločilno tudi, da ni bila fizično zmožna za opravljanje del tega delovnega mesta. Tako je na obravnavi dne 30.10.1997 predvsem navedla, da je dva meseca sicer opravljala delo gnetilca (očitno le dejansko, še brez odločbe o formalni razporeditvi), vendar zaradi težjih fizičnih obremenitev tega dela ni več zmogla opravljati in je šla v bolniški stalež, vložen pa je bil tudi predlog za ugotovitev njene invalidnosti. Ker je osnovni pogoj za opravljanje del na nekem delovnem mestu tudi splošna zdravstvena sposobnost delavca (tako kot ob sklenitvi delovnega razmerja določa 1. odst. 8. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis), je tožena stranka lahko odločila, da tožnice ne razporedi na drugo delovno mesto (glede na določbo 1. aline 1. odst. 36.a čl. ZDR), zaradi česar ji je, kot presežni delavki na delovnem mestu priprave mokre elektrode prenehalo delovno razmerje. Glede na pojasnila tožnice o njenem stanju dne 30.10.1997, pa tudi izpovedi prič, ni utemeljena njena pritožbena trditev, da je tožena stranka zgolj in samo predvidevala, da tožnica fizično ni sposobna za delo na delovnem mestu gnetilca. To nenazadnje izhaja tudi iz postopka za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ki se je začel 1.2.1995, končal pa z odločbo ZPIZ-a z dne 4.5.1995 (in s katero je bila zahteva za priznanje pravic tožnice sicer zavrnjena). Tožnica tudi ni uveljavljala tega, da bi jo tožena stranka lahko razporedila na katero od drugih delovnih mest. Prav tako ni konkretizirala, katera od delavk naj bi bila v bolniškem staležu več kot ona in ostala v delovnem razmerju (na katerem delovnem mestu), zaradi česar te pritožbene navedbe ni mogoče upoštevati.

Neutemeljena je tudi pritožba v delu, v katerem izpodbija odločitev o stroških postopka, saj je sodišče pravilno odločilo, da je njen zahtevek za povrnitev stroškov zavrnilo, glede na to, da je zavrnilo tudi njene ostale zahtevke. Glede na takšno odločitev je sodišče sicer brez potrebe še enkrat odločilo, da vsaka stranka (torej tudi še tožnica) nosi svoje stroške postopka, vsekakor pa je ta odločitev glede tožene stranke pravilna, prav z upoštevanjem določbe 2. odst. 22. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS št. 19/94), ki pa ne pomeni, da bi bil delodajalec tudi v primeru neuspeha delavca - tožnika, v sporu proti delodajalcu - toženi stranki, delavcu dolžan povrniti njegove stroške postopka.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 368. čl. ZPP/77 je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih tožnica ni priglasila.