Jedro

Zatrjevani ničnostni razlogi izhajajo tudi iz ravnanja tožnice. Na ničnost pa se ne more sklicevati stranka, ki je ničnostne razloge povzročila. Tej stranki ni mogoče priznati pravnega interesa, ki jo legitimira k uveljavljanju ničnosti.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je nična prodajna pogodba z dne 1.4.1992, s katero je tožnica prodala svoje stanovanje toženki. Ugotovilo je, da je pogodba med tožnico in Mestom Ljubljano z dne 27.1.1992 navidezna. Zato nima učinka med pogodbenima strankama. Tožnica z njo ni pridobila lastninske pravice na stanovanju, zato te pravice ni mogla prenesti na toženko. Že iz tega razloga je pogodba med pravdnima strankama z dne 1.4.1992 nična. Sicer pa sta stranki s to pogodbo izigrali prisilne predpise Stanovanjskega zakona. To je nemoralno ravnanje in nadaljnji razlog za ničnost sporne pogodbe.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Kot bistveno je štelo, da v pogodbi zapisana kupnina v znesku 1.612.925,00 SIT ni ustrezala volji strank, zato gre za navidezno pogodbo, ki je že iz tega razloga nična. Strinjalo se je s prvostopno oceno, da gre za nemoralno ravnanje strank, ki sta zaobšli zakon. Ni pa se izreklo o veljavnosti pogodbe z dne 27.1.1992, ker je štelo, da to ni pomembno za odločitev v tej zadevi. Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Zanika, da bi bilo njeno ravnanje nemoralno. Potrjuje ugotovitev, da je bila med strankama dogovorjena kupnina enaka tisti, ki je bila določena v prvi pogodbi. To kupnino je plačala toženka, s čimer je vnaprej plačala kupnino po sporni pogodbi. Pogodbo z dne 1.4.1992 bi bilo pravilno opredeliti kot mešano darilno in prodajno pogodbo. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi sodbi druge in prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila in Državni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst.390.čl. Zakona o pravdnem postopku).

Revizija je utemeljena.

Stanovanjski zakon v 122.čl. predvideva možnost nadaljnje prodaje stanovanja, ki je bilo kupljeno po določbah o privatizaciji. Odsvojitev takega stanovanja prepoveduje samo do tedaj, dokler ni v celoti plačana kupnina zanj. Zato ravnanja pravdnih strank ni mogoče šteti za izigravanje določb Stanovanjskega zakona. Ta zakon res določa krog oseb, ki so upravičene do nakupa pod ugodnimi privatizacijskimi pogoji, ne omejuje pa nadaljnjega razpolaganja s tako kupljenim stanovanjem. Omejitve določajo davčni predpisi. Prav tu pa strankama, zlasti toženki, ni mogoče ničesar očitati, saj je izkazano, da je plačala davek na promet in davek na dobiček od prometne vrednosti stanovanja, ne pa od cene, za katero je bilo ugotovljeno, da sta jo stranki dogovorili. Zato ni podan bistveni razlog, zaradi katerega štejeta sodbi prve in druge stopnje sporno pogodbo za nično. Pogodba ne nasprotuje prisilnim predpisom in ta razlog za oceno nemoralnosti ravnanja strank ni podan.

Sodba druge stopnje ni potrdila prvostopne ugotovitve ničnosti prve pogodbe med Mestom Ljubljano in tožnico. Zato tudi ni nadaljnjega razloga za ničnost, ki ga ugotavlja sodba prve stopnje, namreč kršitve načela, da nihče na drugega ne more prenesti več pravic, kot jih ima sam.

Stališče, da gre za navidezno pogodbo s posledicami po 66.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, niso podprte z zadostnimi razlogi. V zvezi s tem je treba predvsem opozoriti, da zgolj določba o kupnini, ki je bila v pogodbo zapisana zaradi ustrezne odmere davkov, ne pa zaradi morebitne davčne zatajitve, ob sicer ugotovljeni dejanski kupnini, ni razlog za to, da bi pogodba v celoti veljala za navidezno. Previsoko navedena kupnina tudi ni razlog, s katerim bi tožeča stranka lahko utemeljila svoj pravni interes za ugotavljanje ničnosti sporne pogodbe. Celoten položaj je tak, da zatrjevani ničnostni razlogi izhajajo tudi iz ravnanja tožnice. Na ničnost pa se ne more sklicevati stranka, ki je ničnostne razloge povzročila. Tej stranki ni mogoče priznati pravnega interesa, ki jo legitimira k uveljavljanju ničnosti.

V zvezi z vprašanjem navideznosti sporne pogodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava niso bila ugotovljena vsa dejstva, na podlagi katerih bi bilo mogoče pravilno odločiti. Napačno je zgolj zaradi zapisa neresnične kupnine šteti celotno pogodbo za navidezno. Toda zatrjuje se, da je dogovor med strankama obsegal še druge obveznosti, predvsem zagotovitev dosmrtnega brezplačnega stanovanja oziroma daljše dobe neplačevanja stanarine. Ni ugotovljena pravna narava in celotna vsebina prikrite pogodbe. Brez teh ugotovitev pa o veljavnosti prikrite pogodbe ni mogoče odločati. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 2. odst. 395.čl. ZPP obe sodbi razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V nadaljevanju postopka bo treba znova presoditi veljavnost sporne pogodbe in če se bo izkazalo, da gre za navidezno pogodbo, ugotoviti morebitni obstoj in vsebino prikrite pogodbe ter na podlagi teh ugotovitev oceniti njeno veljavnost in odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 3. odst. 166.čl. ZPP.