Jedro

Delodajalec je kot najemnik sklenil najemno pogodbo za gostinski lokal, v katerem so delali njegovi delavci. Najemnik je prevzel tudi delavce, najemodajalec - delodajalec pa se je zavezal, da bo delavce sprejel nazaj v delovno razmerje, če bo najemna pogodba prenehala pred potekom dveh let. Ker je najemna pogodba prenehala pred potekom navedenega časa, je delodajalec dolžan sprejeti delavce nazaj v delovno razmerje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Podjetje J., trgovina in storitve d.d. (ki je pravna prednica tožene stranke) in P., d.o.o., sta dne 15.6.1998 sklenila pogodbo (št. 1-2/71-98) o prevzemu delavcev (listina A1). S pogodbo so bili dani v najem poslovni prostori najemodajalca v Piranu, Zelenjavni trg 2 (1. točka pogodbe). Najemnik je prevzel v točki 2. pogodbe navedene delavce, med njimi tudi tožnika. V 6. točki pogodbe je bilo določeno, da se "J. d.d. zavezuje v obdobju dveh let od sklenitve najemne pogodbe v primeru prenehanja najema, ne glede na razloge, "krivdo od odgovornost strank", prevzeti nazaj v delovno razmerje vse tiste delavce iz 1. točke te pogodbe, ki bodo v času prenehanja najemnega razmerja še zaposleni v najetih prostorih pri P., d.o.o." Dne 9.12.1999 je J. izdala soglasje št. 1-2/164-99, da podjetju P. d.o.o. dovoljuje, da poslovne prostore da v podnajem V. in N. B. (listina A3). Tožnika sta se na to soglasje pritožila dne 21.12.1999 (listina A4), vendar jima tožena stranka ni odgovorila. Dne 23.2.2000 je bila sklenjena tristranska pogodba o prevzemu delavcev, ki so jo sklenili J. d.d., P. d.o.o. in O. M. s.p., in druga pogodba, ki je urejala tudi najem poslovnih prostorov, ki so bili oddani O. M..

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov, da je tožena stranka dolžna z njima skleniti delovno razmerje za nedoločen čas od 1.4.2002 dalje in da jima je od 1.3.2000 do 31.3.2002 dolžna plačati razliko plače do višine, ki bi jo prejela, če bi delala pri njej, od 1.4.2002 dalje pa plačo, ki bi jo prejela za IV. tarifni razred po Kolektivni pogodbi gostinstva in turizma. V zvezi z vprašanjem razumnega roka za vložitev tožbe (vložena je bila dne 27.7.2000) je sodišče sodbo oprlo na prvi odstavek 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, v nadaljevanju: ZTPDR) in na 105. člen Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR (1990)).

Odločitev v stvari sami je oprlo na tretji odstavek 17. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 10/98, 110/99, v nadaljevanju: KP).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnika decembra 1999 zahtevala varstvo pravic, da ju tožena stranka ponovno sprejme v delovno razmerje, vendar tožena stranka na njuno zahtevo ni odgovorila. Sodišče je tudi ugotovilo, da sta tožnika zahtevala sodno varstvo v razumnem roku, ker je tožena stranka potem, ko so tekli pogovori o tem, da bi lokal prevzela O. M., oziroma ko je bil dogovor sklenjen, zatrjevala, da bosta tožnika v delovnem razmerju pri M., ali pa ju bo vzela nazaj v delovno razmerje.

V stvari sami je sodišče ugotovilo, da je do prenehanja najemnega razmerja prišlo prej kot v dveh letih, zato je nastala obveznost tožene stranke, da tožnika sprejme nazaj na delo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo.

Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da sta tožnika sodno varstvo zahtevala v razumnem roku. Bistvena za odločitev je določba 6. člena pogodbe o prevzemu delavcev. Ta pogodba je bila spremenjena tako, da je bila dne 23.2.2000 med najemnikom in O. M. sklenjena najemna pogodba. To pomeni, da je nastopil pogoj iz navedenega člena pogodbe. Tožena stranka bi zato morala tožnika sprejeti nazaj v delovno razmerje. Sklenitev delovnega razmerja tožnikov z novo najemnico, ne vpliva na obveznost tožene stranke.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Predlagala je razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje.

Navajala je, da materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno zaradi dejstev, ki so bila ugotovljena. Stališče sodišča prve stopnje, da je bila tožba vložena v razumnem roku, je zmotno. Tožnika sta 1.3.2000 podpisala z O. M. pogodbo o zaposlitvi, kar pomeni, da je bilo vprašanje delovnega razmerja v celoti rešeno. S tem je postala pritožba tožnikov z dne 21.12.1999 brezpredmetna. Razumen rok je sodišče razlagalo v korist tožnikov. Tožena stranka je po prenehanju pogodbe s P. oziroma s sklenitvijo podnajemne pogodbe z O. M. ponovno prevzela tožnika in ju z njunim soglasjem "oddala" v novo delovno razmerje. Zaradi tega je določba 17. člena KP zmotno razlagana.

Na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 do 36/2004, v nadaljevanju: ZPP) je bila revizija poslana Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje, zato jo je dovoljeno vložiti le pod pogoji, ki so določeni v 367. členu, in zaradi razlogov, ki jih izčrpno navaja 370. člen ZPP.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizije ni dovoljeno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). To pomeni, da je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki ga je preizkusilo sodišče druge stopnje. Revizijskih navedb, ki se nanašajo na okoliščine v zvezi s sklenitvijo najemnih pogodb, pogodb o zaposlitvi (v nadaljevanju: PZ) in na navajanje drugih dejstev, ki jih revizija pojmuje in razlaga drugače, kot to izhaja iz dokaznih zaključkov nižjih sodišč, zato revizijsko sodišče ni smelo preizkusiti in upoštevati.

Revizija revizijskega razloga bistvene kršitve določb postopka ni uveljavljala, zato v zvezi z njim revizijsko sodšče izpodbijane sodbe ni preizkusilo (371. člen ZPP).

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

V zvezi z razlago pojma "razumni rok" za vložitev tožbe je to sodišče prvič odločilo v zadevi VIII Ips 8/95 z dne 9.1.1996 (sklep je bil objavljen v zbirki: Odločbe Delovno-socialnega oddelka Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1998, s. 206 do 210), nato pa še v številnih poznejših revizijah. Treba je ugotoviti, da razlaga sodišč druge in prve stopnje, upoštevajoč okoliščine tega spora, ne odstopa od stališč, ki so bila sprejeta v odločbah tega sodišča. Pri tem je upoštevati, da tožena stranka ni odgovorila na pritožbo tožnikov z dne 21.12.1999 (listina A4), da sta bila tožnika zaradi poznejših ravnanj tožene stranke v negotovosti (na primer zaradi dogovorov o prenehanju najema oziroma o podnajemu poslovnih prostorov) in da sta tožnika lahko vložila tožbo šele takrat, ko sta ugotovila, da je bila (dokončno) kršena določba 6. člena pogodbe o prevzemu delavcev z dne 15.6.1998 (listina A1). Tožba zato ni bila vložena prepozno.

Materialnopravna podlaga za odločitev v tem sporu sta določbi 15. člena ZTPDR in 17. člena KP. Navedeni člen ZTPDR določa, da je delavec lahko prevzet na delo v drugo organizacijo oziroma pri delodajalcu pod pogoji in v primerih, določenih s splošnim aktom. Uporabiti je torej določbo 17. člena KP, ki se sklicuje na navedeno določbo ZTPDR. Iz drugega in tretjega odstavka navedenega člena KP izhaja, da podrobnosti v zvezi s prevzemom delavcev pogodbeni stranki (oba delodajalca) določita (dogovorita) v sporazumu ali v pogodbi o prevzemu. Ta akta je razlagati po določbah obveznostnega prava, torej po določbah takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89, v nadaljevanju: ZOR). Ta med drugim določa, da so se pogodbene stranke dolžne vzdržati ravnanj, s katerim bi drugemu utegnile povzročiti škodo (16. člen), da so stranke dolžne izpolniti svoje v pogodbi dogovorjene obveznosti (17. člen) in da so stranke dolžne ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarja oziroma gospodarstvenika (18. člen). Glede na navedeno pravno in ugotovljeno dejansko podlago sodišče druge stopnje pravilno ugotavlja, da je za določitev v tem sporu bistveno, da je tožena stranka kršila določbo 6. člena pogodbe o prevzemu delavcev z dne 15.6.1998. Tožnika sta ob taki ugotovitvi imela pravico zahtevati vrnitev v delovno razmerje k toženi stranki. Dejstvo, da sta sklenila PZ s podnajemnico poslovnih prostorov, jima v zvezi s tem ne more biti v škodo, ker sta s tem ravnanjem zavarovala svoje pravice (iz delovnega razmerja in socialne varnosti), in tudi zmanjšala škodo, ki bi nastala toženi stranki, če sploh ne bi delala.

Razlaga pogodbe o prevzemu delavcev (predvsem njenega 6. člena) pokaže, da za obveznost tožene stranke ni bilo bistveno, da sta tožnika sklenila PZ z drugo osebo (novo najemnico), ker je bil edini pogoj za njuno vrnitev v delovno razmerje k toženi stranki, prenehanje pogodbe o prevzemu delavcev z dne 15.6.1998. Ta pogoj pa je nastal s soglasjem tožene stranke z dne 9.12.1999 za sklenitev nove najemne pogodbe.

Materialno pravo je bilo torej v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogov, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Sodišče je določbe ZOR in ZTPDR smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).