Jedro

Toženka je lastnica stanovanja, z ustreznim deležem solastnine na skupnih prostorih in napravah v večstanovanjskih hišah in je zato v skladu z 68. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) dolžna nositi stroške uporabe, upravljanja in druga bremena, ki se nanašajo na celo stvar, v sorazmerju z velikostjo svojega idealnega deleža (115. člen SPZ) in tudi za svoj del v okviru meril, dogovorjenih s pogodbo o medsebojnih razmerjih (1. alineja prvega odstavka 116. člena SPZ).

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka sama svoje stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno sodbo odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani v veljavi za glavnico 394,71 EUR, pripadajoče zakonske zamudne obresti in izvršilne stroške (1. točka izreka), v presežku je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) ter odločilo, da bo o nadaljnjih stroških postopka odločalo s posebno odločbo (III. točka izreka).

2. Zoper takšno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnica se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da sodišče druge stopnje ugodi njeni pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Toženka se pritožuje prav tako iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP zoper odločitev o plačilu stroškov ogrevanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje ugodi pritožbi, razveljavi sodbo v izpodbijanem delu in vrne zadevo v novo sojenje.

5. Obe pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo izdalo v postopku v sporu majhne vrednosti. Po določbi prvega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) se sme odločba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, na kar so bile stranke postopka pravočasno in pravilno opozorjene. Navedena omejitev pritožbenih razlogov tako pomeni, da pritožbeno uveljavljanje pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dopustno, pritožbeno sodišče pa je pri presojanju dopustnih pritožbenih razlogov in ob uradnem preizkusu vezano na dejanske ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje.

8. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 442. členom istega zakona uvodoma ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev procesnih določb. Glede pritožbe toženke:

9. Toženka se pritožuje zgolj v delu, ki se nanaša na stroške ogrevanja, ker ima lastno ogrevanje in ogrevanja iz skupne kotlovnice ne koristi.

10. V zvezi s sklicevanje toženke na sklenjeno poravnavo glede plačila stroškov ogrevanja, sodišče druge stopnje ugotavlja, da se je toženka na sklenjeno poravnavo sklicevala že v postopku pred sodiščem prve stopnje, a zgolj pavšalno brez konkretnih navedb v zvezi s poravnavo (opr. št., vsebine poravnave ipd). V pritožbi sicer navede opr. št. postopka, v katerem naj bi bila sklenjena poravnava, brez navedbe ostalih okoliščin in pojasnila, zakaj navedenega ni pravočasno navajala že v postopku na prvi stopnji. Take trditve pa so še vedno premalo konkretizirane, da bi jih sodišče lahko obravnavalo.

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenih dejstev pravilno uporabilo materialno pravo. Stanovanjski objekt, v katerem živi toženka, se ogreva preko skupne kotlovnice, kar predstavlja skupni del večstanovanjske stavbe, ki služi stavbi kot celoti, v smislu 23. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1). Toženka je lastnica stanovanja, z ustreznim deležem solastnine na skupnih prostorih in napravah v večstanovanjskih hišah in je zato v skladu s 68. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) dolžna nositi stroške uporabe, upravljanja in druga bremena, ki se nanašajo na celo stvar, v sorazmerju z velikostjo svojega idealnega deleža (115. člen SPZ) in tudi za svoj del v okviru meril, dogovorjenih s pogodbo o medsebojnih razmerjih (1. alineja prvega odstavka 116. člena SPZ).

12. Etažni lastnik se z zgolj enostransko izjavo ali dejanjem ne more izogniti plačevanju stroškov ogrevanja v skladu s sporazumom med etažnimi lastniki in Pravilnikom o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli (v nadaljevanju pravilnikom). Neplačevanje (oziroma plačevanje po drugačnem delilnem ključu) lahko doseže le s spremembo sklenjenega sporazuma med etažnimi lastniki. Za sporazum o drugačni delitvi stroškov ogrevanja je v skladu s petim odstavkom 10. člena Pravilnika potrebno 100% soglasje etažnih lastnikov. V obravnavanem primeru toženka obstoja navedenega sporazuma etažnih lastnikov k odklopu toženke od skupne kotlovnice niti ni zatrjevala, tudi ne dokazovala.

Posledica samovoljnega odklopa je torej še vedno dolžnost posameznega etažnega lastnika, da v skladu z zakonom oziroma sprejetim sporazumom o delitvi stroškov porabe toplotne energije še naprej plačuje dogovorjene stroške, ne glede na dejansko uporabo. Kot neutemeljen se izkaže pritožbeni očitek, da je tožnica zaračunavala nekaj, česar toženka sploh ni uporabljala.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno naložilo toženki v plačilo vtoževane stroške ogrevanja, Glede pritožbe tožnice:

13. Tožnica se pritožuje glede stroškov fasade, ki se je izvedla, kot to zatrjuje toženka, brez njenega soglasja, s čimer pa ni bila dosežena zahtevana 75% večina za obnovo fasade.

14. V zvezi s pritožbenim očitkom tožnice, da je sodišče prve stopnje odločilo drugače glede podpisanega soglasja k obnovi fasade s strani toženke kot v postopku P 59/2016, sodišče druge stopnje pojasnjuje, da se dejstva ugotavljajo v vsakem postopku posebej glede na trditve in dokaze strank. Kot izhaja iz sodbe v zadevi P 59/2016 je tam toženka sicer zatrjevala, da je njen podpis na soglasju ponarejen, vendar pa tega ni dokazovala z izvedencem grafologom, kot v danem postopku.

15. Gre za ugotovitve dejanskega stanja, ki pa jih v postopku spora majhne vrednosti s pritožbo ni mogoče izpodbijati. Pritožba ne navaja, da bi bilo v zvezi s tem napačno uporabljeno materialno pravo. Izpostavlja sicer kršitev procesnih pravil, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo priče S. P.. Tožnica nikoli ni zahtevala zaslišanja omenjene priče tekom postopka pred sodiščem prve stopnje, ampak je bil to dokazni predlog izključno toženke. Tožnica, ki predloga po zaslišanju omenjene priče tekom postopka ni podala, vztraja pri dokaznem predlogu nasprotne stranke tako neutemeljeno. Dokazni predlog ene stranke namreč ne vključuje tudi dokaznega predloga druge stranke. Vsaka stranka je samostojna pravdna stranka, na kateri je dokazno breme za njene trditve (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 923/2006 z dne 4.10.2007), zato se ne more zanašati na dokazne predloge nasprotne stranke, ki so v njeni dispoziciji in bi jih lahko tudi sama navedla že na prvem naroku. Nesprejemljivo namreč je, da bi ena stranka lahko vztrajala pri izvedbi dokazov, ki jih je v svojo korist oziroma za potrditev svojih (pravočasnih) trditev navedla samo nasprotna stranka.

16. V zvezi s pritožbenim očitkom, da gre pri obnovi fasade za posel rednega upravljanja, sodišče druge stopnje pojasnjuje, da določba 29. člen SZ-1 v drugem in tretjem odstavku med posle, ki presegajo redno upravljanje, šteje tudi izboljšave, pri čemer je za izboljšave, ki terjajo pridobitev gradbenega dovoljenja, potrebno 100 % soglasje, za ostale pa 75% soglasje. Med slednje zakon šteje zlasti dela, ki niso potrebna za vzdrževanje, ampak pomenijo vgraditev novih naprav, opreme ali instalacij ali njihovo nadomestitev pred potekom pričakovane dobe trajanja. Še bolj konkretizirano pa izboljšave, za katere se zahteva kvalificirano 75 % soglasje, ureja Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb (v nadaljevanju Pravilnik). Ta v 13. členu med takšne izboljšave šteje tudi vgradnjo izolacije ali materialov z namenom učinkovite rabe energije. SZ-1 tako v 29. členu in Pravilniku iz poslov rednega upravljanja, izrecno izvzema nekaj izboljšav, ki bi jih sicer lahko uvrstili (tudi) med investicijsko vzdrževalna dela ali celo izboljšave, ki sledijo tehničnemu napredku v smislu 2. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Med takšne (izvzete) izboljšave po mnenju sodišča druge stopnje v konkretnem primeru sodi tudi izdelava toplotne izolacije fasade.

17. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

18. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, zato sami nosita vsaka svoje stroške pritožbe, prav tako z odgovorom na pritožbo nista pripomogli k razjasnitvi zadeve, zato nosita tudi vsaka svoje stroške odgovora na pritožbo.