Jedro

Tožeči stranki je uspelo dokazati, da je utemeljeno odstopila od Kreditne pogodbe. Odstop od sklenjene pogodbe ji omogočajo določila 108. člena OZ. Ker je bila kreditna pogodba razdrta, je odpadla pravna podlaga za obročno plačilo. Obvestila o zapadlih, a neplačanih obrokih, obvestilo pred tožbo in o prekinitvi pogodbe s končnim obračunom, je tožeča stranka tožencu poslala na naslov, na katerega so mu bila poslana tudi sodna pisanja, zato so neutemeljene sicer tudi prepozne pritožbene navedbe, da ni prejel opominov.

Toženec je dolžan razen zapadlih obrokov kredita plačati tudi diskontirano vrednost obrokov, ki do odstopa od pogodbe še niso zapadli. S tem, ko ni izpolnjeval svojih pogodbenih obveznosti, je zaradi kršitve pogodbe dolžan plačati tudi škodo, ki je nastala tožeči stranki (drugi odstavek 239. člena OZ). Pogodbeni interes tožnice je bil, da ji toženec plača obresti za posojeni denar.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 11293/2015 z dne 5. 2. 2015 v I. točki izreka za znesek 7.731,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 7.719,77 EUR od 9. 1. 2015 dalje do plačila in od zneska 11,37 EUR od 4. 2. 2015 dalje do plačila ter v celoti v 3. točki izreka in tožencu naložilo v plačilo 757,94 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženec v laični pritožbi navaja, da sodbo izpodbija iz vseh izpodbojnih razlogov. Ker je šibkega premoženjskega stanja in so mu pred kratkim prodali stanovanjsko hišo na dražbi, prosi za razumevanje. Poravnal je bistveno več, kot priznava tožeča stranka. Ne drži, da ni zanikal dejstva, da je prejel od tožnice opomin 7. 10. 2014. Dejstvo je, da o zapadlih obrokih ni bil obveščen in tudi ne o odstopu od pogodbe. Ni imel dodatnega roka, da bi poravnal obveznost. Sodišče naj ugodi pritožbi in ugotovi, koliko obrokov je tožnici dejansko dolžan. Ugovarja tudi obrestim, ker so previsoke, enako pravdni stroški. Ugovarja tudi, da mora dolg plačati v enkratnem znesku, saj so bili dogovorjeni za obročno plačilo. Škode tožnici ni povzročil in je tudi ni zahtevala. Sodišče naj ga povabi na narok, da bo pojasnil poslovanje in odprt dolg, o naroku namreč ni bil obveščen.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da so pritožbene navedbe prepozne, pavšalne in diametralno nasprotne od navedb v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Zato višjemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in toženi stranki naloži plačilo stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Edina vloga, ki jo je toženec vložil v obravnavani zadevi do pritožbe, je ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. V ugovoru je navajal, da upniku ničesar ne dolguje, ker z njim nikoli ni bil v nobenem pogodbenem razmerju ali kakršnemkoli drugem razmerju, katero ne bi bilo poravnano. Tožeča stranka je v prvi vlogi, ki jo je podala potem, ko je izvršilni postopek prešel v pravdnega, to je vlogi, ki je po vsebini tožba, pojasnila vtoževano terjatev. Navedla je, da je s tožencem 7. 8. 2014 sklenila Kreditno pogodbo, po kateri bi ji moral toženec plačati obveznost v višini 7.516,59 EUR v 48 mesečnih obrokih. Ker toženec obrokov ni plačeval skladno s sklenjeno pogodbo, je, potem ko je toženca dvakrat opomnila in ga pozvala k plačilu zapadlih neplačanih obveznosti v roku 15 dni, na podlagi 6. člena pogodbenih pogojev Kreditne pogodbe odstopila od pogodbe.

6. Tožeča stranka je v spis vložila pisna dokazila, ki potrjujejo njene navedbe o sklenjeni posojilni pogodbi (569. člen Obligacijskega zakonika - OZ), da toženec ni plačal dveh zaporednih mesečnih obrokov, koliko obrokov bi moral še odplačati, da ga je opomnila na dolžno plačilo ter mu dala dodaten rok za plačilo in v zvezi z neplačilom nastalih stroških. Toženec na navedbe in dokazila ni odgovoril, zato se skladno z določili 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) štejejo za priznane. Pripravljalna vloga tožeče stranke in vabilo na narok za glavno obravnavo sta bila tožencu pravilno vročena s fikcijo vročitve po določilih 142. člena ZPP. To dokazujeta povratnici v spisu, pripeti k list. št. 39 in 45. Višje sodišče ugotavlja, da toženec očitno prejema pošto na naslovu, ki je v spisu. Vsa sodna pisanja v tej zadevi so mu bila vročena s fikcijo vročitve, pa je na nekatera odgovoril; podal je ugovor na sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ter pritožbo na sodbo. Če stranka ne odgovori na pravilno vročene vloge in se ne odziva na vabila sodišča, sama nosi posledice svoje neaktivnosti. Toženec se naroka brez pojasnila ni udeležil in je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je narok opravilo v njegovi nenavzočnosti. Tako je lahko obravnavalo le dejstva in dokaze, ki jih je imelo na voljo do zaključka glavne obravnave. Po zaključku glavne obravnave lahko stranka navaja nova dejstva le izjemoma: če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti prej (prvi odstavek 337. člena ZPP). Toženec pa ni izkazal upoštevnega razloga, da ni odgovoril na pripravljalno vlogo tožeče stranke.

7. Glede na gradivo v spisu je tožeči stranki uspelo dokazati, da je utemeljeno odstopila od Kreditne pogodbe. Odstop od sklenjene pogodbe ji omogočajo določila 108. člena OZ. Ker je bila kreditna pogodba razdrta, je odpadla pravna podlaga za obročno plačilo. Obvestila o zapadlih, a neplačanih obrokih, obvestilo pred tožbo in o prekinitvi pogodbe s končnim obračunom, je tožeča stranka tožencu poslala na naslov, na katerega so mu bila poslana tudi sodna pisanja, zato so neutemeljene sicer tudi prepozne pritožbene navedbe, da ni prejel opominov. Toženec je dolžan razen zapadlih obrokov kredita plačati tudi diskontirano vrednost obrokov, ki do odstopa od pogodbe še niso zapadli. S tem, ko ni izpolnjeval svojih pogodbenih obveznosti, je zaradi kršitve pogodbe dolžan plačati tudi škodo, ki je nastala tožeči stranki (drugi odstavek 239. člena OZ). Pogodbeni interes tožnice je bil, da ji toženec plača obresti za posojeni denar. Pravilno je sodišče prve stopnje obrazložilo, da vsota obrokov posojila, zmanjšanih za pogodbene obresti, ki jih je bil toženec glede na Kreditno pogodbo še dolžan vrniti tožnici, vendar do odstopa pogodbe še niso zapadli, predstavlja tožničino škodo. Višini vtoževane terjatve toženec ni nikoli substancirano ugovarjal. Še tudi v pritožbi ne navede, koliko naj bi poravnal dolga. Šibko premoženjsko stanje tožene stranke ni razlog za zavrnitev zahtevka za plačilo dolga. Sodišče tožeči stranki ni dosodilo nič, česar ni vtoževala in dokazala. Višina zamudnih obresti je določena z zakonom. Zakonsko je določena tudi višina stroškov, ki se lahko priznajo stranki v pravdnem postopku za odvetniško zastopanje, in višina sodnih taks. Sodišče prve stopnje je vse to natančneje in pravilno obrazložilo.

8. V pritožbi uveljavljani razlogi po obrazloženem niso podani. Ker tudi nobene uradoma upoštevne kršitve, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, sodišče prve stopnje ni zagrešilo, je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

9. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženec stroškov postopka ni priglasil. Tožeča stranka pa do stroškov za odgovor na pritožbo ni upravičena, ker z njim ni v ničemer prispevala k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji (155. člen ZPP).