Jedro

Zavedanje obdolženke o protipravnosti izvršenih dejanj je vprašanje, ki ga sodišče ugotavlja šele v nadaljnjih fazah kazenskega postopka, za podaljšanje pripora pa zadošča, da sodišče ugotovi, da v zadevi, ki jo obravnava (enako kot pri odreditvi pripora), še vedno obstajajo takšni podatki in dokazi, ki kažejo na kar največjo stopnjo verjetnosti, da naj bi obdolženka storila očitana kazniva dejanja.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom I Ks 40269/2014 z dne 2. 10. 2014 zoper obdolženo M. L., po vloženi obtožnici podaljšal pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom I Kp 40269/2014 z dne 10. 10. 2014 pritožbi obdolženke in obdolženkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni.

2. Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil zagovornik obdolženke, kot navaja uvodoma, iz razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in odpravi pripor, podrejeno pa, da se ukrep pripora nadomesti z milejšim ukrepom hišnega pripora.

3. Vrhovni državni tožilec je podal odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP. Zahtevo za varstvo zakonitosti je ocenil kot neutemeljeno, zato predlaga njeno zavrnitev. Po navedbah vrhovnega državnega tožilca vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja okoliščine, ki utemeljujejo priporni razlog begosumnosti kot tudi priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Navedbe zahteve za varstvo zakonitosti o bivališču obdolženke so same s seboj v nasprotju, nasprotujejo pa tudi listinam v spisu. Zagovornikove navedbe predstavljajo drugačno oceno dejstev, kar predstavlja uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolženki in njenemu zagovorniku, ki v izjavah vztrajata pri navedbah iz zahteve.

B.

5. Zagovornik neutemeljeno uveljavlja kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sklep pritožbenega sodišča naj ne bi imel razlogov o odločilnih dejstvih. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ni navedel konkretnih odločilnih dejstev, ki bi v sklepu pritožbenega sodišča morala biti obrazložena. Vrhovno sodišče takšnih pavšalnih in nekonkretiziranih navedb ne more presojati (prvi odstavek 424. člena ZKP).

6. Zagovornik glede pripornega razloga begosumnosti navaja, da ni podan, ker se obdolženka ni skrivala in je ves čas prebivala na naslovu svojih staršev. Obdolženka prav tako nima kam pobegniti. Zagovornik navaja, da morajo biti okoliščine, ki utemeljujejo begosumnost, konkretizirane, pri čemer zgolj teža kaznivega dejanja in predpisana sankcija za kaznivo dejanje, ki naj bi ga obdolženka storila, ne utemeljujeta begosumnosti. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je begosumnost v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora izkazana v zadostni meri. Sodišči sta obrazložili, da je podana realna nevarnost, da bi obdolženka, če zoper njo ne bi bil odrejen pripor, pobegnila in se na ta način izognila kazenskemu postopku. Obdolženka nima stalnega prebivališča oziroma je stalno prijavljena na naslovu Centra za socialno delo Maribor, začasno prebivališče si je formalno uredila šele v tem postopku. Obdolženka ni zanikala, da se s F. M., ki se večinoma zadržuje v Republiki Makedoniji in ima tam tudi sorodnike, poznata; prav tako je bilo tekom kazenskega postopka ugotovljeno, da se je obdolženka večkrat dlje časa zadrževala pri njegovih sorodnikih, kjer ima možnost prebivanja. Obdolženka ni lastnica premičnin oziroma nepremičnin, nima otrok in v Republiki Sloveniji ni dolžna skrbeti za druge osebe. Sodišči sta ob navedenih okoliščinah še upoštevali, da se obdolženka ni odzivala vabilom sodišč, zato je podana nevarnost, da bi se obdolženka s pobegom v tujino (predvsem v Republiko Makedonijo) izognila izvedbi kazenskega postopka (točki 10 in 11 obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata ter točka 10 obrazložitve sklepa višjega sodišča). Navedbe zagovornika po vsebini predstavljajo nestrinjanje z dokazno oceno sodišč, kar predstavlja razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. Zagovornik nadalje navaja, da pri obdolženki ni podana ponovitvena nevarnost, ker je bila obdolženka pred tem obsojena le zaradi neplačevanja računov pri TUŠ-mobilu. Obdolženka je zaposlena, kar izhaja iz priložene pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 9. 2014 in potrdila o prijavi z dne 15. 10. 2014. Zagovornik še navaja, da je obdolženka v pritožbi navedla, da se ni zavedala protipravnosti svojih dejanj. Vrhovno sodišče sprejema presojo v pravnomočnem sklepu, da je podana velika verjetnost, da bi obdolženka, če pripor ne bi bil podaljšan, ponavljala kazniva dejanja (točki 8 in 9 obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata ter točki 11 in 12 obrazložitve sklepa višjega sodišča). Sodišči sta navedli, da pri obdolženki obstajajo tako objektivne (kontinuirana dejavnost obdolženke, pri kateri se je obdolženka v daljšem obdobju vpisala kot prokuristka oziroma direktorica pri več družbah in preko njih omogočila vstop v Republiko Slovenijo večjemu številu tujih državljanov ter dejstvo, da ima pri eni izmed družb še vedno vsa pooblastila) kot tudi subjektivne okoliščine (predkaznovanost in prihodki obdolženke, ki ji očitno ne zadoščajo za preživljanje), ki kažejo na visoko nevarnost ponovitve kaznivih dejanj. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ni navedel utemeljenega razloga, da pogodbe o zaposlitvi obdolženke z dne 22. 9. 2014 ni mogel predložiti že v času odločanja zunajobravnavnega senata o podaljšanju pripora. Vrhovno sodišče je pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora; tudi sicer so ne glede na sklenjeno pogodbo o zaposlitvi pri obdolženki podane druge okoliščine (predkaznovanost kot subjektivna okoliščina in objektivne okoliščine), ki utemeljujejo ponovitveno nevarnost. V zvezi z zavedanjem obdolženke o protipravnosti izvršenih dejanj je potrebno dodati, da gre za vprašanje, ki ga sodišče ugotavlja šele v nadaljnjih fazah kazenskega postopka, za podaljšanje pripora pa zadošča, da sodišče ugotovi, da v zadevi, ki jo obravnava, (enako kot pri odreditvi pripora) še vedno obstajajo takšni podatki in dokazi, ki kažejo na kar največjo stopnjo verjetnosti, da naj bi obdolženka storila očitana kazniva dejanja. Navedbe, s katerimi zahteva ponuja lastno presojo okoliščin glede obstoja ponovitvene nevarnosti, pomenijo v nasprotju z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP grajo dejanskih zaključkov izpodbijanega sklepa.

8. Po zagovornikovih navedbah je podaljšanje pripora za obdolženko neprimerno, ker ima ginekološke težave. Obdolženka obljublja, da se bo s prostosti odzivala na vsa vabila sodišča, prav tako je sodišču pripravljena izročiti potni list. Zagovornik kot milejši ukrep, ki naj bi bil primeren za obdolženko, navaja še odreditev hišnega pripora. Zagovornik z drugačno oceno okoliščin glede nujnosti in neizogibne potrebnosti pripora, kot jih je sodišče ugotovilo v izpodbijanem sklepu, uveljavlja razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Sodišči sta v izpodbijanem pravnomočnem sklepu utemeljeno presodili (točka 12 obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata in točka 13 obrazložitve sklepa višjega sodišča), da je podaljšanje pripora edina možnost za zagotovitev izvedbe kazenskega postopka in odpravo ponovitvene nevarnosti, ki ga ni mogoče nadomestiti z drugimi milejšimi ukrepi. Zato v tem primeru morebitna potreba obdolženke, da ostane na prostosti, kjer bi se potrditvah zagovornika njeno zdravstveno stanje izboljšalo, ne more pretehtati potrebe po zagotovitvi navzočnosti obdolženke v kazenskem postopku in varnosti ljudi(1).

C.

9. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila pretežno vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

10. Če bo za obdolženko nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje.

(1) Tako tudi sodba VSRS XI Ips 35377/2013-88 z dne 19. 9. 2013.