Jedro

Določba prvega odstavka 421. člena ZKP je specialna v odnosu na 63. člen ZKP.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže. II. Oškodovana D. S. kot tožilka je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo I K 3664/2010 z dne 16. 4. 2010 obdolženega A. B. oprostilo obtožbe zaradi kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), ustavilo pa je kazenski postopek zoper tega obdolženca zaradi kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 240. člena v zvezi z 22. členom KZ. Stroške postopka je sodišče naložilo v plačilo oškodovanki kot tožilki. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo IV Kp 3664/2010 z dne 25. 8. 2010 pritožbo pooblaščenke oškodovanke kot tožilke D. S. zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, zasebni tožilki D. S. pa v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka.

2. Pooblaščenka oškodovanke kot tožilke je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri predlaga, da spremeni sodbo sodišča druge stopnje, tako da zoper obdolženca izda v skladu s 4. točko 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilno sodbo in da v skladu s prvim odstavkom 96. člena ZKP odloči, da bremenijo stroški kazenskega postopka, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, proračun.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru, ki ga je podal na zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, predlagal, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrže. Navaja, da sme v skladu z določbo prvega odstavka 421. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti državni tožilec, obdolženec in zagovornik, po obdolženčevi smrti pa v njegovo korist tudi osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP. Med osebami, ki smejo vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, ni oškodovanca kot tožilca oziroma subsidiarnega tožilca.

4. Na odgovor vrhovnega državnega tožilca pooblaščenka oškodovanke kot tožilke odgovarja, da ima oškodovanec kot tožilec po 63. členu ZKP iste pravice kot državni tožilec razen tistih, ki jih ima državni tožilec kot državni organ. Subsidiarna tožilka z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti zasleduje svoje premoženjske in druge osebne interese. Zastaranja v pritožbenem postopku v tej zadevi ni moč pripisati subsidiarni tožilki, zato ni prav da bi plačala stroške kazenskega postopka kot je to odločilo sodišče prve stopnje.

B.

5. Tako kot je to navedel že vrhovni državni tožilec v svojem odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, smejo to izredno pravno sredstvo po določbi prvega odstavka 421. člena ZKP vložiti državni tožilec, obdolženec in zagovornik, po obdolženčevi smrti pa jo smejo v njegovo korist vložiti osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP. Gre za specialno določbo v odnosu na 63. člen ZKP, na katerega se v odgovoru na stališče vrhovnega državnega tožilca sklicuje pooblaščenka oškodovanke kot tožilke.

6. Po določbi drugega odstavka 423. člena ZKP Vrhovno sodišče s sklepom zavrže zahtevo za varstvo zakonitosti, če je ta nedovoljena. V obravnavani zadevi je zahtevo za varstvo zakonitosti vložila oseba, ki po že navedeni določbi do tega ni upravičena, zato jo je Vrhovno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP zahtevo zavrglo, v skladu z določbo tretjega odstavka 96. člena v zvezi z 98. a členom ZKP pa oškodovanki kot tožilki v plačilo naložilo sodno takso.