Jedro

Sodišče druge stopnje obrazložitve telegramske pritožbe, podane po preteku roka za pritožbo, ni moglo upoštevati.

Ob konformni metodi obračunavanja obresti od neplačane glavnice je vseeno ali upnik obresti kapitalizira in zahteva še obresti od dneva kapitalizacije dalje ali ne.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 2.461.006,40 SIT z zamudnimi obrestmi od 29.1.1990 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da mora povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 248.420,00 SIT.

Zoper sodbo sta se obe pravdni stranki pravočasno pritožili. Vsak se je pritožila zoper tisti del sodbe, s katerim v sporu ni zmagala (glej 1. odst. 365. člena ZPP).

Tožeča stranka je zadnjega dne pritožbenega roka vložila telegramsko pritožbo, v kateri je navedla, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in da obrazložitev sledi v treh dneh. Obrazložitev je nato v treh dneh res sledila.

Tožena stranka se je pritožila zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagala spremembo izpodbijane sodbe. Navedla je, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti (ne da bi to trditev konkretizirala). Meni, da njena krivda za neizpolnitev pogodbe ni dokazana. Poleg tega je po njenem mnenju dokazano, da je tožeča stranka priznavala svojo obveznost iz samoupravnega sporazuma o vračanju 50% ustvarjenega deleža tudi po obravnavani pogodbi, česar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo in o tem ni zaslišalo predlagane priče. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče druge stopnje obrazložitve pritožbe tožeče stranke, podane po preteku roka za pritožbo, ni moglo upoštevati. Po določbi 3. odst. 113. člena ZPP je v roku treh dni po vložitvi brzojavne vloge možna samo njena dopolnitev v obsegu, potrebnem za to, da je vloga sposobna za obravnavanje, torej da se dopolni z nujnimi sestavinami, ki jih vloga mora imeti. Po 1. odst. 351. člena ZPP sta nujni sestavini pritožbe samo oznaka sodbe, ki se izpodbija in podpis pritožnika (ki je lahko tudi telegramski). Ti dve sestavini je telegramska pritožba tožeče stranke vsebovala. Zato je na podlagi določbe 3. odst. 113. člena ZPP po izteku roka za pritožbo ni več dovoljeno dopolniti z obrazložitvijo. Iz tega razloga jo je pritožbeno sodišče obravnavalo kot neobrazloženo in jo torej preizkusilo samo glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP in pravilne uporabe materialnega prava. Ugotovilo je, da v postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od navedenih bistvenih procesnih kršitev. Sodišče prve stopnje je materialno pravo pravilno uporabilo, ko je tožbeni zahtevek delno zavrnilo. Pri tem pritožbeno sodišče opozarja, da za obrestne obresti tožbeni zahtevek sploh ni bil zavrnjen, kot bi sledilo iz obrazložitve napadene sodbe. Ob konformni metodi obračunavanja obresti od neplačane glavnice je namreč vseeno ali upnik obresti kapitalizira in zahteva še obresti od dneva kapitalizacije dalje, kot je to storila tožeča stranka v tem primeru ali pa ne. Končni rezultat je namreč enak, ker z Zakonom o obrestni meri zamudnih obresti predpisani konformni način obračuna pomeni dnevno obrestno obrestovanje in kot tak že sam po sebi predstavlja izjemo od prepovedi obrestnega obrestovanja po 1. odst. 279. člena ZOR. Pravilno pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, v katerem je ugotovilo, da je tožeča stranka neutemeljeno upoštevala revalorizacijo, ki je v obdobju od 7.10.1989 do 27.3.1992 ni bilo in da je obresti za čas od 1.1.1990 do 29.1.1990 obračunala dvakrat. Trditev tožene stranke, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, ne drži. Sodba ima prav vse predpisane sestavine. Zlasti pa so njeni razlogi o odločilnih dejstvih povsem jasni in prepričljivi. Odločilna dejstva je sodišče prve stopnje tudi pravilno in popolnoma ugotovilo. Pravilno je obravnavalo sporno pogodbo o dolgoročnem poslovnem sodelovanju z dne 6.7.1989 kot samostojen pravni posel, ki zato s samoupravnim sporazumom o trajnem poslovnem sodelovanju tako, kot to trdi tožena stranka, ni povezan, saj je to s 6. členom pogodbe izrečno izključeno in dokazovanje nasprotnega z zaslišanjem priče, ki je bilo predlagano in "promemorijo razgovorov ob parafiranju pogodbe" ne bi bilo smiselno. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo vsebino obveznosti pogodbenih strank in zaključilo, da bi bila tožena stranka rešena vtoževanega plačila samo v primeru višje sile, ki pa ni bila niti zatrjevana. Polega tega pa je celo povedalo, da je krivda tožene stranke za neizpolnitev pogodbe v tem, da je sama opravljala zunanjetrgovinske posle, namesto da bi njihovo izvrševanje v skladu s pogodbo poverila tožeči stranki. Z razlogi in dokazno oceno prvostopnega sodišča o teh odločilnih dejstvih pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Sodišče druge stopnje je tako ugotovilo, da ni podan nobeden od pritožbenih razlogov, zato je na podlagi določbe 368. člena ZPP obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo napadeno sodbo.