Jedro

Pravno odločilna je (ne)dobrovernost kasnejšega pridobitelja služečega zemljišča, ali je namreč vedel ali bi lahko vedel, da je na nepremičnini, ki jo je kupil, že lahko pridobljena kakšna pravica drugega. Če je dobra vera, ki se domneva, izpodbita, se pridobitelj na načelo zaupanja v podatke zemljiške knjige ne more sklicevati in mora trpeti breme kasnejšega vpisa že prej pridobljene stvarne pravice na njegovi stvari (v spornem primeru na originarni način – s priposestvovanjem pridobljeno, a pred to pravdo še ne vpisano služnostno pravico hoje in vožnje v korist vsakokratnega lastnika gospodujočega zemljišča, last toženca). V zvezi s tem je odločilna tudi presoja tako imenovane poizvedovalne (raziskovalne) dolžnosti novega pridobitelja, ki se izkazuje skozi potrebno skrbnost raziskati zunanje okoliščine, ki lahko kažejo na že obstoječo ali vsaj pričakovano pravico, s katero je nepremičnina, ki jo pridobiva, obremenjena (zunanji razpoznavni znaki).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na opustitev voženj in hoje preko parc. štev. 955 k.o. R, vl. štev. 746 in stroškovni zahtevek. Ugodilo pa je nasprotnemu tožbenemu zahtevku na ugotovitev obstoja služnosti hoje in voženj z vprežnimi vozili in kmetijsko mehanizacijo, v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. štev. 955 k.o. R. in sicer na severovzhodnem delu parcele pravokotno na obstoječo pot v širini cca 3 m ter v dolžino cca 8,5 m do obstoječe poti, ki se nadaljuje na zahodnem delu parc. štev. 961/1 k.o. R, nadalje je ugodilo tožbenemu zahtevku na prepoved vsakršnega poseganja v služnostno pravico, opisano v prvem odstavku izreka in na odstranitev zloženih drv iz trase služnostne pravice iz prvega odstavka te točke izreka ter poravnavo brežine zaradi nasute zemlje tako, da bo možno izvrševanje služnosti. Zavrnilo je nadalje del tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi na izstavitev toženi stranki za vknjižbo služnostne pravice primerno listino za vpis služnosti v zemljiško knjigo. Tožeči stranki je naložilo, da plača toženi stranki pravdne stroške v višini 946,94 EUR z zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku ter zavrne zahtevke po nasprotni tožbi, podrejeno pa razveljavi sodbo in vrne zadevo v novo odločanje, toženi stranki pa tudi naloži vse stroške tožeče stranke v plačilo, vključno s stroški pritožbenega postopka. Poudarja, da toženo stranko bremenijo posledice opustitve vpisa služnostne pravice v zemljiško knjigo. Tožeča stranka glede obstoja služnosti ni bila dobroverna. Sodišče pa je v zvezi s tem napačno povzelo izpovedbo tožnika zaslišanega dne 2.7.2009. Ni res, da bi tožena stranka in pravni predniki uporabljali sporno pot najmanj 45 let. To sta izpovedali pristranski priči A. P. in A. P Drugi dve nepristranski priči S. I. in P. J. pa sta izpovedali, da je bil sporni del parcele zaraščen z grmovjem in da toženčeva družina tukaj ni vozila. Še celo toženec je izpovedal, da je res, da imajo še drugo služnostno pot. Tožnik ima dostop do parc. štev. 958 z javne poti preko svoje parc. štev. 961/1, le da bi si moral svojo parcelo 961/1 splanirati. Ogled je bil predlagan, da bi se sodišče prepričalo, da ima toženec neposreden dostop praktično iz svojega dvorišča na javno cesto. Sodišče pa se je ukvarjalo le z ostrino zavoja. Ni upoštevano dejstvo, da tožena stranka ni zahtevala izvršitve sklepa zaradi motenja posesti opr. štev. P 36/2005. Sodišče neutemeljeno pokloni vero toženi stranki in pričam, ki jih je predlagala tožena stranka. Tožena stranka je izpovedala, da jim prejšnji lastnik ni nikoli branil te poti, J. P. pa je zaslišan dne 23.9.2009 izpovedal, da čez vogal parcele družina tožene stranke ni vozila, da je bil „sporni vogal pred 20. leti sicer očiščen, potem pa se je začelo zaraščati grmovje. Če je kdo sem in tja peljal, pa jaz tega nisem videl.“. Svojo odločitev, zakaj verjame A. in A. P., sodišče utemeljuje s tem, da sta starejši osebi, vendar je tudi I. S. starejša oseba in da se tako daleč za nazaj spominjata ravnanja pravnih prednikov tožene stranke, da sta priči prepričljivi,...I. S. je celo povedal, da je bil celo zraven, ko so toženec oz. njegova družina vozila direktno z javne poti preko parc. štev. 961/1, ko je pomagal toženčevim. Sodišče napačno povzame izpovedbo P.J., ki je povedal, da dopušča možnost, da je kdaj pa kdaj peljal, da pa sam družine tožene stranke ni videl voziti po spornem delu parcele, ne pa kot navede sodišče: „da dopušča možnost, da je tožena stranka vozila po spornem vogalu.“. Tožena stranka je zatrjevala, da služnost ni bila potrebna in je zato bil tudi predlagan ogled, vendar se sodišče s tem ni ukvarjalo. Sodišče ni opravilo preizkusa vožnje na Y ovinku, ker tožeča stranka ni vložila tožbenega zahtevka na ukinitev služnosti. Ta trditev sodišča je absurdna. Kako naj tožnik vloži tožbo na ukinitev služnosti, ko pa meni, da služnost sploh ne obstoji, niti ni obstoj služnosti ugotovljen s pravnomočno sodbo, tako, da tožeča stranka takšnega zahtevka sploh ni mogla postaviti, kajti lahko ga bo, ko bo služnost ustanovljena oziroma ugotovljena.

Pritožba ni utemeljena.

Načelno res tisti nosilec obstoječe ali pričakovane stvarne pravice na tuji stvari, ki se vpisuje v zemljiško knjigo, nosi negativne posledice nevknjižbe svoje pravice v primeru, če se pred njim vpiše v zemljiško knjigo kot lastnik služečega zemljišča novi pridobitelj (v spornem primeru tožnik kot novi lastnik služeče nepremičnine). Vendar pa je sodišče prve stopnje to vprašanje pravilno pravno rešilo, ko je zaključilo, da pasivnost toženca in njegovih pravnih prednikov, ki za vpis sporne pravice služnosti hoje in vožnje v zemljiško knjigo niso poskrbeli, ne more biti v škodo toženca. Pravno odločilna je namreč (ne)dobrovernost kasnejšega pridobitelja služečega zemljišča, ali je namreč vedel ali bi lahko vedel, da je na nepremičnini, ki jo je kupil, že lahko pridobljena kakšna pravica drugega. Če je dobra vera, ki se domneva, izpodbita, se pridobitelj na načelo zaupanja v podatke zemljiške knjige ne more sklicevati in mora trpeti breme kasnejšega vpisa že prej pridobljene stvarne pravice na njegovi stvari (v spornem primeru na originarni način – s priposestvovanjem pridobljeno, a pred to pravdo še ne vpisano služnostno pravico hoje in vožnje v korist vsakokratnega lastnika gospodujočega zemljišča, last toženca). V zvezi s tem je odločilna tudi presoja tako imenovane poizvedovalne (raziskovalne) dolžnosti novega pridobitelja, ki se izkazuje skozi potrebno skrbnost raziskati zunanje okoliščine, ki lahko kažejo na že obstoječo ali vsaj pričakovano pravico, s katero je nepremičnina, ki jo pridobiva, obremenjena (zunanji razpoznavni znaki). V tej smeri izdelana dokazna ocena sodišča prve stopnje je trdna oziroma prepričljiva in je pritožbene navedbe ne morejo omajati. Sodišče prve stopnje se v zvezi s to presojo ni oprlo le na izpovedbo tožnika, ki je povedal, da je ko je bil še otrok, videl, da so toženec in njegovi vozili čez sporni vogal parcele, temveč tudi na druge okoliščine, da je bil ta del očiščen in da ima kot sosed neposreden pogled na sporno pot iz svojega doma. Takšna dokazna podlaga, oprta na življenjsko – izkustveno presojo (da v vaškem naselju vsak pozna razmere, ki zadevajo uporabo njegovih zemljišč, ki so iz njegove hiše celo opazna), pa predstavlja ustrezno spodnjo premiso za pravni zaključek o izpodbiti tožnikovi dobrovernosti izkazani v ugotovitvi, da je tožnik kot sosed vedel, da toženec vozi na spornem zemljišču. Kot zadosti prepričljivo pa sprejema pritožbeno sodišče tudi dokazno oceno glede okoliščine potrebnega števila let izvrševanja služnosti v zahtevanem obsegu. Tudi po presoji pritožbenega sodišča sta izpovedbi prič A. P.in A. P. o tem, da obe tam živita že 45 let in da so ves čas uporabljali sporno pot, skladni in prepričljivi, medtem, ko je v izpovedovanju priče I.S. in priče J. P. sodišče prve stopnje našlo številne vrzeli in nasprotja – tudi z objektivnimi dokazi (glej ugotovitve sodišča prve stopnje - na 7. strani sodbe, ko izpostavlja nasprotje izpovedbe priče I. S., ki je drugače kot vsi drugi opisoval način dostopa toženca do svoje parcele, na sodničino vprašanje pa celo spremenil izpovedbo in priznal, da je toženec vozil tudi po sporni poti, ter nadalje, da je tudi priča J. P. dopustil možnost, da je toženec kdaj vozil po sporni poti ter končno tudi nasprotje izpovedb obeh prič, ki sta v nasprotju z ortofoto posnetki in izkazi ogleda izpovedovala, da je bil sporni vogal zaraščen in da ni mogel služiti kot pot). Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je imel toženec tudi direktni drug dostop do svoje parcele oziroma svojega doma in zato zaključiti, da naj ne bi štel sporne poti kot služnostne poti in da je dejansko ni uporabljal. Omenjeni priči A. P. in A. P. sta namreč prepričljivo tudi pojasnili, da te druge poti niso šteli za dostop oziroma za „svojo pot“, ker je bila strma in je obstajala nevarnost prevrnitve kmetijske mehanizacije. Ti izpovedbi pa sta potrjeni tudi z objektivnim dokazom – orto posnetkom, ki kaže na uporabo sporne poti zaradi vidnih kolesnic (glej prepričljivo dokazno oceno na 7. strani sodbe v prvem odstavku).

Če tožnik meni, da služnostna pot ni (več) koristna oziroma potrebna za uporabo toženčeve parcele, pa bo moral vložiti tožbo na prenehanje služnostne pravice, kot mu je že pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje (glej določbo 222. člena SPZ, ki ureja tovrstno prenehanje služnostne pravice na podlagi odločbe, torej v sodnem postopku na podlagi sodbe, s katero je odločeno o ustreznem tožbenem zahtevku). Zato so pravno nepomembni vsi pritožbeni očitki, ki merijo na to, da služnostna pot, tudi če obstaja, ni (bila) koristna in potrebna in da sodišče prve stopnje teh okoliščin ni upoštevalo ter tudi ne izvajalo dokazov (predvsem na ogledu ter s preiskusom vožnje s traktorjem) v tej smeri. Za presojo sporne zadeve je zato povsem pravno nepomembna tudi v pritožbi izpostavljena okoliščina, da toženec ni terjal izvršitve motenjskega sklepa v pravdi P 36/2005, ker dejansko sporne poti naj ne bi potreboval za dostop.

Med povzetkom izpovedbe J. P., ki je dobesedno povedal, da dopušča „možnost, da je kdo kdaj pa kdaj peljal, da pa sam družine tožene stranke ni videl voziti po spornem delu parcele“ in povzetkom te izpovedbe v razlogih izpodbijane sodbe: „da dopušča možnost, da je tožena stranka vozila po spornem vogalu“ pa ni takšne pomenske razlike, da se sodba ne bi dala preizkusiti in zato tudi vsebinsko očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni izkazana.

Ob povedanem je moralo sodišče druge stopnje pritožbo zavrniti ter potrditi sodbo sodišča prve stopnje (355. člen ZPP). Namreč tudi ni ugotovilo kakšne po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega ali materialnopravnega značaja.