Jedro

Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožnikovemu razlogovanju, da je bil predhodni postopek pomanjkljivo izveden, ker toženec ni predložil nobenih listin in je tožnik odločal na podlagi fikcije. Tožencu je bila za obdobje treh mesecev z odločbo z dne 14. 5. 2018 priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Zaradi zaposlitve je pravica tožencu prenehala na podlagi odločbe z dne 5. 7. 2018, dne 15. 1. 2019 pa je toženec podal vlogo za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo še za preostali neizkoriščeni del pravice. Sam toženec je k vlogi priložil obrazec avstrijskega nosilca zavarovanja U1 z dne 14. 1. 2019, ki izkazuje, da je bil vlagatelj v obdobju od 26. 10. 2016 do 23. 3. 2018 iz naslova delovnega razmerja vključen v obvezno zavarovanje v Republiki Avstriji.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroške pritožbe nosi tožena stranka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo plačilo 1.123,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 4. 2021 dalje do plačila ter odločilo, da toženec nosi stroške postopka v celoti.

2. Zoper sodbo se pritožuje začasna zastopnica toženca iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje ter tožniku naloži plačilo stroškov celotnega postopka.

Opozarja, da je tožnik postopek pred vložitvijo tožbe na sodišče izvedel brez predložitve kakršnihkoli listin in je celotni postopek tekel na podlagi fikcije. Zaradi tega je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Napačna je ugotovitev, da je pritožniku prenehalo zavarovanje v Avstriji 16. 4. 2018 po njegovi krivdi, saj na prvi stopnji tožnik ni predložil nobenih dokazov. Pritožnik je bil v obdobju od 14. 4. 2018 do 5. 6. 2018 zaposlen v Avstriji, zato bi moral tožnik zahtevati vrnitev neupravičeno plačanih sredstev od delodajalca toženca v Avstriji. To potrjuje tudi stališče v sodbi opr. št. VIII Ips 311/2008, VDSS Pdp 1200/2007 z dne 22. 6. 2010, da bi moral v primeru naknadno pravnomočno ugotovljene nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja delavec prejemke, ki jih je dobil od zavoda obdržati, razliko do polnega nadomestila plače, pa terjati od delodajalca. Napačno je stališče sodišča glede višine sredstev in dejanskega izplačila denarnega nadomestila v višini 673,95 EUR na mesec oziroma 892,50 EUR bruto na mesec. Tožnik le domneva, da se je tožencu izplačalo denarno nadomestilo v višini 80 % osnove, zmanjšano za plačane prispevke za socialna zavarovanja (58. člen ZUTD) in akontacijo dohodnine.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi.

5. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožnikovemu razlogovanju, da je bil predhodni postopek pomanjkljivo izveden, ker toženec ni predložil nobenih listin in je tožnik odločal na podlagi fikcije. Tožencu je bila za obdobje treh mesecev1 z odločbo št. 1220-05-2468-2018 z dne 14. 5. 2018 priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Zaradi zaposlitve je pravica tožencu prenehala na podlagi odločbe z dne 5. 7. 2018, dne 15. 1. 2019 pa je toženec podal vlogo za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo še za preostali neizkoriščeni del pravice. Sam toženec je k vlogi priložil obrazec avstrijskega nosilca zavarovanja U1 z dne 14. 1. 2019, ki izkazuje, da je bil vlagatelj v obdobju od 26. 10. 2016 do 23. 3. 2018 iz naslova delovnega razmerja vključen v obvezno zavarovanje v Republiki Avstriji. Zavarovanje od 24. 3. 2018 do 16. 4. 2018 izhaja iz pravic iz rednega delovnega razmerja v Republiki Sloveniji. Na tej podlagi je tožnik upravičeno izdal sklep o uvedbi obnove postopka priznanja pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo s sklepom, št. 1221-26394/2018-11 z dne 6. 2. 2019.2 Toženec je bil v pozivu in odločbi z dne 22. 3. 2019 opozorjen in pozvan, da glede na izkazan razlog prenehanja obveznega zavarovanja v Republiki Avstriji,3 poda svoje pojasnilo.4 Toženec je 17. 4. 2019 tožnika pavšalno obvestil, da je zoper disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, ki je naveden v obrazcu U1, sprožil postopek za varstvo svojih pravic.5 Ker je bil toženec vse do nadaljnjega pasiven, tožnica upravičeno zahteva vračilo neupravičeno izplačanih sredstev na podlagi prvega odstavka 190. člena OZ.6

6. Izkazano je, da je tožnik pred vložitvijo tožbe,7 tožencu omogočil, da se izreče o dejstvih oziroma okoliščinah, ki bi bile pomembne za odločitev. Bistveno je, da je bila tožencu ta možnost dana, v njegovi pravni sferi pa je odločitev ali bo pravico realiziral. Tožnik je moral v upravnem postopku uporabiti relevantna določila ZUP-a,8 ki so omogočila, da se postopek lahko zaključi, kljub pasivnosti toženca. Toženec namreč spremembe bivališča upravnemu organu ni sporočil, čeprav bi bil po ZUP to dolžan storiti. Ker je imel toženec možnost udeleževati se postopka, se sedaj ne more uspešno sklicevati na postopkovne kršitve v predhodnem postopku. Na podlagi pravilne vročitve dokončne odločbe z dne 13. 5. 2019 je edini pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je toženec v obdobju od 14. 4. 2018 do 5. 6. 2018 neupravičeno prejel nadomestilo v znesku 1.123,78 EUR.

7. Neupravičeno je razlogovanje o neizkazani višini denarnega nadomestila, kot tudi o neizkazanem dejstvu izplačila na toženčev račun. Tožnik je tako obdobje izplačila kot samo višino izkazal s predloženo finančno kartico in finančno kartico preplačil za obdobje od 14. 4. 2018 do 5. 6. 2018 (A9). Nasprotno dejstvo,9 bi moral dokazati toženec, saj tudi v tem postopku velja načelo zvezanosti trditvenega in dokaznega bremena. Toženec dokaznega bremena o neizplačilu spornega zneska v tem sporu ni zmogel. 8. Nenazadnje je tudi neutemeljeno sklicevanje na stališče, izraženo v sodbi VSRS VIII Ips 311/2008 v zvezi s sodbo VDSS Pdp 1200/2007, saj gre za popolnoma drugačno dejansko stanje. V citirani zadevi je ključno, da mora delavec zaradi naknadno pravnomočno ugotovljene nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja od delodajalca prejeti izplačana nadomestila plače za nazaj. Navedeno stališče za konkretni primer tako ni uporabljivo.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o stroških postopka, ki jih je naložilo v plačilo tožencu.

10. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo toženca na podlagi 353. člen ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

11. Ker toženec s pritožbo ni uspel, nosi skladno s prvim odstavkom 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam pritožbene stroške.

1 Od 14. 4. 2018 do 13. 7. 2018. 2 Tožnik je ugotovil obstoj razloga, ki preprečuje izplačevanje pravice do nadomestila za brezposelnostjo, ki je bilo tožencu že izplačano. 3 Ker je bil kot razlog naveden prenehanje obveznega zavarovanja zaradi sporazuma z delodajalcem, kar pa predstavlja skladno s prvim odstavkom 63. člena Zakona o urejanju trga dela (Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami, v nadaljevanju ZUTD) razlog za odklonitev pravice do denarnega nadomestila. 4 Toženec je bil v predsodnem postopku obravnavan kot subjekt oziroma kot nosilec pravic, ki mu je bila dana pravica do izjave. 5 Pojasnil je, da bo zadeva razrešena v Avstriji nekje čez štiri mesece in v če bo uspešen, bo naknadno zahteval pripadajoča sredstva iz tega naslova. 6 V sodnem postopku je bil zaradi nedosegljivosti tožencu postavljen tudi začasni zastopnik, saj toženec ni sporočil, da bi se preselil oziroma sporočil spremembo bivališča. 7 V postopku, ki je privedel do vložitve tožbe. 8 Ki urejajo fiktivno vročitev. Fikcija je dejstvo za katerega se ve, da ni resnično, vendar ga pravo določa kot resnično in nasprotni dokaz glede fiktivnega dejstva ni možen. V konkretnem primeru to pomeni, da ni možno dokazovati, da toženec izpodbijanih odločb ni prejel oziroma ni bil z njimi seznanjen. Dokazovati je mogoče le, da je bila fiktivna vročitev opravljena nepravilno, tega pa v konkretnem primeru toženec ni dokazoval, niti dokazal. 9 Da do izplačila ni prišlo.