Jedro

Prvi odstavek 18. člena ZUPJS res določa, da se v premoženje ne šteje stanovanje ali stanovanjska hiša, v katerem oseba dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče, do vrednosti primernega stanovanj, pri čemer tožnik ne zanika, da dejansko prebiva na naslovu E., stalno prebivališče pa ima prijavljeno na naslovu B. Vendar pa toženka spregleda peti odstavek 18. člena ZUPJS, ki določa, da če imajo vlagatelj in osebe, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja, v lasti več stanovanj, se kot premoženje ne upošteva le tisto stanovanje, kjer ima stalno prebivališče večina oseb. Ob smiselni uporabi petega odstavka 18. člena ZUPJS in ob upoštevanju, da ima tožnikova družina v lasti le eno stanovanje, v katerem prebiva in ima stalno prebivališče večina oseb, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja tožnika, tožniku ne more biti v škodo, da na naslovu tega stanovanja nima prijavljenega stalnega prebivališča.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Bpp 53/2024 z dne 9. 4. 2024 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te odločbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje v individualnem delovnem sporu zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, ki se vodi pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani pod. opr. št. I Pd 71/2024.

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da premoženje tožnika presega višino mejnega zneska 23.274,24 EUR, kar po določbi prvega odstavka 27. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) v povezavi s 17. členom Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS) izključuje pravico do BPP. Tožnik ima izvenzakonsko partnerko A. A., njegova družina šteje 4 člane. Tožnik živi na naslovu B., medtem ko njegova partnerka ter sinova C. C. in D. D. živijo na naslovu E. Tudi iz centralnega registra prebivalstva izhaja, da imajo na navedenih naslovih prijavljena stalna prebivališča. Tožnikova partnerka je izključna lastnica stanovanja na naslovu E., v izmeri 48 m2. V navedenem stanovanju tožnik ne živi oz. na navedenem naslovu nima prijavljenega prebivališča, zato se stanovanje upošteva pri ugotavljanju premoženjskega stanja tožnikove družine. Povprečna tržna vrednost stanovanja po podatkih GURS znaša 134.700,00 EUR, kar presega znesek 23.274,24 EUR. Z navedenimi ugotovitvami je toženka seznanila tožnika in ga pozvala na izjavo. V odgovoru na poziv je tožnik sporočil, da tudi sam živi v stanovanju partnerke, ni pa zanikal, da ima stalno prebivališče prijavljeno na drugem naslovu. Prvi odstavek 18. člena ZUPJS določa, da se v premoženje ne šteje stanovanje ali stanovanjska hiša, v katerem oseba dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče, do vrednosti primernega stanovanja. Tožnik ne zanika, da ima prijavljeno stalno prebivališče na drugem naslovu kot partnerka, torej ne na naslovu stanovanja v izključni lasti partnerke. Prijavljeno stalno prebivališče pa je poleg dejanskega prebivanja kumulativni pogoj, ki mora biti izpolnjen, da se stanovanje ne šteje v premoženje družine prosilca pri ugotavljanju materialnega stanja. Navedeno stanje se zato šteje v premoženje družine tožnika, kar pomeni, da ima družina tožnika premoženje v višini 134.700,00 EUR, ki presega višino 23.274,24 EUR, do katere se tožniku še lahko odobri BPP. Zato je toženka prošnjo tožnika za dodelitev BPP zavrnila kot neutemeljeno.

3.Tožnik vlaga tožbo iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe določb materialnega prava ter sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje ter toženki naloži povrnitev stroškov postopka. Ne drži, da družina tožnika šteje štiri člane. Tožnik je v dopolnitvi prošnje namreč pojasnil, da se je po vložitvi prošnje za dodelitev BPP tožniku in njegovi partnerki rodil še tretji otrok. Pravilna je ugotovitev toženke, da ima tožnik prijavljeno stalno prebivališče na naslovu B., medtem ko imajo njegova partnerka in sinovi prijavljeno stalno prebivališče na drugem naslovu, to je E. Napačen pa je zaključek toženke, da tožnik ne živi na naslovu, kjer prebivajo člani njegove družine. Ob pravilni ugotovitvi toženke, da je tožnikova partnerka izključna lastnica stanovanja na naslovu E., je toženka zmotno uporabila določbo prvega odstavka 18. člena ZUPJS. Navedena določba določa, da se v premoženje ne šteje stanovanje ali stanovanjska hiša, v katerem oseba dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče, do vrednosti primernega stanovanja. Peti odstavek istega člena pa določa, da če imajo vlagatelj in osebe, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja, v lasti več stanovanj, se kot premoženje ne upošteva le tisto stanovanje, kjer ima stalno prebivališče večina oseb. V primeru, da je na več stanovanjih prijavljeno enako število oseb pa tisto, kjer ima vlagatelj stalno prebivališče. Glede na navedeno ne more biti pravilno stališče toženke, da tožnik presega premoženjski kriterij za dodelitev BPP. Družina ima v lasti le eno stanovanje, v katerem prebivajo in kjer ima stalno prebivališče večina oseb, zato so bile določbe ZBPP in ZUPJS nepravilno uporabljene.

4.Toženka je sodišču posredovala upravni spis, odgovora na tožbo ni podala.

5.Tožba je utemeljena.

6.Med strankama v postopku je sporno, ali je toženka pravilno zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje v individualnem delovnem sporu zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, ki se vodi pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani pod opr. št. I Pd 71/2024. Kot ključno za odločitev o zavrnitvi tožnikove prošnje za dodelitev BPP je toženka štela premoženje tožnikove partnerke, in sicer stanovanje na naslovu E., v katerem tožnik ne živi oz. na navedenem naslovu nima prijavljenega prebivališča.

7.Za odobritev BPP mora prosilec izpolnjevati pogoje, ki jih določa Zakon o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Med drugim mora izpolnjevati tudi subjektivni oziroma finančni pogoj, ki se ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca in njegovih družinskih članov. Po določbi drugega odstavka 14. člena ZBPP se za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegove družine uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči. V skladu s tem določilom ZBPP je toženka navedla pravno podlago dveh zakonov, ki urejata navedeno materijo, in sicer ZSVarPre in ZUPJS.

8.Izpodbijana odločitev tako temelji na prvem odstavku 27. člena ZSVarPre v zvezi z drugim odstavkom 14. člena ZBPP, po katerem se BPP ne odobri samski osebi oziroma družini, ki ima premoženje, ki se upošteva po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, ki dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. Ta je v času odločanja znašal 484,88 EUR, kar pomeni, da je 48-kratnik tega zneska 23.274,24 EUR. Premoženje, ki se upošteva oziroma ne upošteva pri odločanju o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, pa določa ZUPJS v 17. in 18. členu. V skladu s temi določbami se v upoštevno premoženje šteje tudi nepremično premoženje, razen stanovanja oziroma stanovanjske hiše, v katerem oseba dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče do vrednosti primernega stanovanja. Ne glede na prej navedeno se tako stanovanje v nobenem primeru ne upošteva kot premoženje, če vrednost takega stanovanja ne presega ali dosega 120.000,00 EUR (5. člen ZSVarPre-E).

9.V predmetni zadevi je toženka na podlagi vpogleda v podatke v evidenci nepremičnin pri Geodetski upravi RS ugotovila, da je tožnikova partnerka izključna lastnica stanovanja na naslovu E., v izmeri 48 m2, v katerem tožnik ne živi oz. na navedenem naslovu nima prijavljenega prebivališča. Zato je navedeno stanovanje upoštevala pri ugotavljanju premoženjskega stanja tožnikove družine. Z navedenimi ugotovitvami je tožnika seznanila, ta pa je v odgovoru na poziv sporočil, da tudi sam živi v stanovanju partnerke, torej na naslovu E., ni pa zanikal, da ima stalno prebivališče prijavljeno na drugem naslovu (B.).

10.Sodišče pritrjuje tožniku, da je toženka zmotno uporabila določbo prvega odstavka 18. člena ZUPJS, na podlagi katere je zaključila, da je treba stanovanje tožnikove partnerke šteti kot premoženje družine. Prvi odstavek 18. člena ZUPJS res določa, da se v premoženje ne šteje stanovanje ali stanovanjska hiša, v katerem oseba dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče, do vrednosti primernega stanovanj, pri čemer tožnik ne zanika, da dejansko prebiva na naslovu E., stalno prebivališče pa ima prijavljeno na naslovu B. Vendar pa toženka spregleda peti odstavek 18. člena ZUPJS, ki določa, da če imajo vlagatelj in osebe, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja, v lasti več stanovanj, se kot premoženje ne upošteva le tisto stanovanje, kjer ima stalno prebivališče večina oseb. Ob smiselni uporabi petega odstavka 18. člena ZUPJS in ob upoštevanju, da ima tožnikova družina v lasti le eno stanovanje, v katerem prebiva in ima stalno prebivališče večina oseb, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja tožnika, tožniku ne more biti v škodo, da na naslovu tega stanovanja nima prijavljenega stalnega prebivališča. To pa pomeni, da bi sicer toženka lahko (upoštevaje prvi odstavek 18. člena ZUPJS) kot premoženje tožnika štela stanovanje, v katerem prebiva tožnikova družina, vendar le do vrednosti primernega stanovanja. Kakšna je vrednost primernega stanovanja pa toženka ni ugotavljala, zato dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Ob tem da toženka ni upoštevala tudi dopolnitve prošnje z dne 13. 3. 2024 (vložene pred izdajo izpodbijane odločbe), da se je po vložitvi prošnje tožniku in njegovi partnerki rodil še en otrok.

11.Ker po povedanem v zadevi ni bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, kar je posledično vplivalo na to, da dejansko stanje v zadevi ni bilo pravilno ugotovljeno, je sodišče na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo v ponovni postopek organu, ki je izpodbijani akt izdal. V ponovnem postopku bo treba ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) ponovno odločiti o tem ali so podani pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči, upoštevajoč tudi objektivni pogoj oziroma vse ostale v ZBPP navedene pogoje.

12.Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov ugotovilo, da je treba tožbi ugoditi.

13.Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnave zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo dalje (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (2010) - ZUPJS - člen 18, 18/1, 18/5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.