Jedro

Ker pri tožniku sploh ni invalidnosti, saj je za svoje delo, na katerega je razporejen, zmožen v polnem delovnem času brez omejitev, je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št.... z dne 23. 4. 2008 in št. ... z dne 22. 8. 2008 in da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti. Nadalje je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je po prejemu izvedenskega mnenja z dne 4. 5. 2010 podal pripombe. Predlagal je, da izvedenca s področja ortopedije in psihiatrije dopolnita izvedensko mnenje. Dopolnitev mnenja je prejel dne 23. 8. 2010, vendar je mnenje dopolnil le izvedenec ortoped, ne pa tudi izvedenka psihiatrinja, na kar je tudi opozoril v odgovoru na prejeto dopolnilno mnenje. Sodišče glede tega v obrazložitvi zgolj navaja, da ni sprejelo dokaznega predloga za postavitev drugega izvedenca, ni pa jasno obrazložilo, kaj je z dopolnitvijo izvedenskega mnenja izvedenke psihiatrinje, o čemer je sodišče že sprejelo dokazni sklep na naroku dne 30. 6. 2010. Tožnik se tudi ni strinjal z izvedencem ortopedom in je svoje pripombe tudi jasno obrazložil in argumentiral ter predlagal angažiranje novega izvedenca. Tožnik je prepričan, da je pri njemu podana invalidnost. Vtoževal je sicer invalidnost I. kategorije, vendar pa je pri tožbenih zahtevkih mogoče, da se zahtevku le delno ugodi, torej, da se namesto I. kategorije ugotovi II. ali III. kategorija invalidnosti. Iz izvedenskih mnenj tudi ni razvidno, ali sta sodna izvedenca upoštevala delovno mesto tožnika, torej, ali sta bila seznanjena s tem, kaj je tožnik delal v separaciji v rudniku. Tožnik je star preko 50 let, ima številne zdravstvene težave, tako s hrbtenico, rokami, nogami, kot tudi psihične težave. Delo v separaciji je nevarno tako za tožnika kot za vse ostale delavce. Po mnenju tožnika bi bilo potrebno pridobiti dopolnilno mnenje izvedenke s področja psihiatrije, ki naj bi odgovorila na vprašanje, ali je pri podaji mnenja upoštevala delovno mesto tožnika. Pridobiti bi bilo potrebno tudi izvedensko mnenje novega izvedenca ortopeda, ki bi odgovoril na vse argumentirane pripombe tožnika. Iz sodbe tudi ni jasno, ali je sodišče sploh pridobilo opis delovnega mesta pri tožnikovem zadnjem delodajalcu – to je R. – O., kot je bilo predlagano v tožbi, saj se sodišče glede tega dokaznega predloga sploh ni izreklo. Prav tako ni jasno, kaj je z ostalimi dokaznimi predlogi tožnika, saj sodišče ni izvedlo vseh dokazov, v obrazložitvi pa ni navedeno, zakaj določenih dokazov ni izvedlo. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V vsakem primeru pa tožencu naloži v plačilo pritožbene stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) pazi po uradni dolžnosti. Sodišče tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere opozarja tožnik v pritožbi.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca št. ... z dne 22. 8. 2008 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 23. 4. 2008, s katero je bilo odločeno, da se zavrne zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

Materialna podlaga za presojo sporne zadeve je podana v 1. odstavku 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl.), kjer je določeno, da je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Invalidnost se razvršča v tri kategorije s tem, da je tožnik vtoževal razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, v katero se razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti (1. alineja 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1).

Zaradi razlik v mnenjih, ki sta jih v predsodnem postopku podali invalidski komisiji (invalidska komisija I. stopnje dne 26. 3. 2008 ugotavlja, da pri tožniku ni invalidnosti, medtem ko invalidska komisija II. stopnje dne 24. 7. 2008 ugotavlja, da je potrebno nadaljnje zdravljenje), je sodišče prve stopnje dejansko stanje razčiščevalo s pridobitvijo mnenja izvedenskega organa, Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v .... Iz izvedenskega mnenja, datiranega z dne 4. 5. 2010, ki sta ga podala specialist ortoped in specialistka psihiatrinja izhaja, da je s področja ortopedije prisotna nekoliko omejena gibljivost z manjšimi znaki v smislu koreninske iritacije L4 levo. Obstaja velika diskrepanca med objektivnim in subjektivnim, kar je nemogoče razložiti s pomočjo kakšne znane ortopedske bolezni, temveč s strukturiranostjo osebnosti v kontekstu socialnih in družbenih razmer. Z ortopedskega stališča invalidnosti ni mogoče ugotoviti. Tudi po psihiatrični plati pri tožniku ni mogoče ugotoviti nobene takšne duševne motnje, ki bi trajno zmanjševala njegovo delazmožnost. Tožnik je bil do 22. 8. 2008 za svoje delo „pomožni delavec v separaciji“, na katerega je bil razporejen, zmožen v polnem delovnem času brez omejitev. Z ortopedskega vidika je bila podana še dodatna obrazložitev in sicer dne 23. 8. 2010. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Nedvomno so pri tožniku podane zdravstvene težave, kot jih ugotavlja tudi izvedenski organ, vendar te težave glede na ugotovitev obeh izvedencev, niso izražene v taki meri, da bi šlo za invalidnost skladno z že citirano določbo ZPIZ-1. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da iz obrazložitve sodbe ne izhaja, da je bilo upoštevano delovno mesto tožnika oziroma delo, ki ga je nazadnje opravljal in da ni jasno, ali je sodišče sploh pridobilo opis delovnega mesta od tožnikovega zadnjega delodajalca, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so te pritožbene navedbe neutemeljene. Sodišče prve stopnje je že na prvem naroku za glavno obravnavo zaslišalo tožnika kot stranko v postopku, ki je potem, ko mu je bil prebran opis dela, ki ga je imela na razpolago invalidska komisija v predsodnem postopku, izpovedal, da je opis pravilen. Opis se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa, ki je bil tudi posredovan izvedenskemu organu. Iz izvedenskega mnenja je razvidno, da je izvedenski organ upošteval opis dela, saj ugotavlja, da je tožnik nazadnje delal kot delavec separacije v rudniku. Po prenehanju delovnega razmerja pa je že 5 let nezaposlen in je na Zavodu za zaposlovanje. Tudi iz samega zaključka mnenja izhaja, da je tožnik za svoje delo „pomožni delavec v separaciji“, na katerega je bil razporejen, zmožen v polnem delovnem času brez omejitev.

Glede pritožbenih navedb, da je sodišče pridobilo zgolj dopolnilno mnenje izvedenca ortopeda, ne pa tudi dopolnilno mnenje izvedenke s področja psihiatrije, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je bil za podajo izvedenskega mnenja določen izvedenski organ, v okviru katerega sta sodelovala izvedenca s področja ortopedije in psihiatrije. Sodišče je zahtevalo dopolnitev izvedenskega mnenja od izvedenskega organa, ne pa od posameznega izvedenca, ki je sodeloval v tej komisiji. Na zadnji glavni obravnavi tožnik ni zahteval, da se dodatno pridobi še dopolnilno mnenje s področja psihiatrije, temveč je predlagal postavitev novega izvedenca. Ta dokazni predlog pa je sodišče prve stopnje, tudi po stališču pritožbenega sodišča, utemeljeno zavrnilo. Dejansko stanje je bilo namreč že z izvedenimi dokazi ustrezno razčiščeno. Pri tem je potrebno posebej poudariti, da mnenje ni v nasprotju z medicinsko dokumentacijo, ki se nahaja v spisu. Lečeči psihiater je sicer dne 17. 11. 2007 podal mnenje, da pri tožniku dominirajo nevrotični mehanizmi obrambe osebnosti z nevrotično zavrtostjo in da je delovna storilnost majhna, prilagoditvena kapaciteta osebnosti pa toliko znižana, da je delovna rehabilitacija nezadostna za realizacijo pridobitnega dela. Vendar je pri tem poudaril, da je pri oceni delazmožnosti zlasti potrebno upoštevati ortopedski status. Torej je bilo za presojo invalidnosti tudi po mnenju lečečega psihiatra odločilno stanje, povezano z ortopedskimi in ne toliko s psihičnimi težavami. Zaradi razjasnitve dejanskega stanja je sodišče pribavilo izvedensko mnenje, s tem, da je bil tožnik tudi osebno obravnavan pred izvedenskim organom, vendar pa niti specialist ortoped niti specialistka psihiatrinja pri tožniku ne ugotavljata takih zdravstvenih težav, zaradi katerih bi bila pri tožniku podana invalidnost v smislu 1. odstavka 60. člena ZPIZ-1. Oba izvedenca sta tudi pravilno upoštevala dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe toženca. V primeru, da se je tožniku zdravstveno stanje še dodatno poslabšalo, pa ima možnost, da sam ali preko svojega osebnega zdravnika pri tožencu začne nov postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanje. V pritožbi tožnik tudi ne konkretizira, v čem naj bi bilo mnenje sodnega izvedenca specialista ortopeda pomanjkljivo, oziroma katera vprašanja so ostala nerazjasnjena. Glede pritožbenih navedb, da v obrazložitvi ni navedeno, zakaj določenih dokazov sodišče ni izvedlo, pa pritožbeno sodišče po vpogledu v zapisnik glavne obravnave z dne 10. 11. 2010 ugotavlja, da je sodišče zavrnilo njegov dokazni predlog za postavitev novega izvedenca. Iz zapisnika ne izhaja, da bi tožnik vztrajal pri izvedbi drugih dokazov oziroma da bi od sodišča zahteval sprejem odločitve glede drugih dokazov, ki jih je tožnik predlagal tekom samega postopka. Ker pa je bila zadeva ustrezno razčiščena, tudi po stališču pritožbenega sodišča izvajanje drugih dokazov ni bilo potrebno in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Ker je sodišče ugotovilo, da pri tožniku ni invalidnosti, torej tudi ni bilo nobene podlage, da bi sodišče kljub temu, da je tožnik izrecno uveljavljal razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, preizkusilo, ali je pri tožniku podana II. ali III. kategorija invalidnosti, kot to tožnik uveljavlja šele v pritožbi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.