Jedro

Način prenehanja delovnega razmerja ne vpliva na pravico delavca do nadomestila zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule. V vsakem primeru, ko je delavec po prenehanju delovnega razmerja dolžan spoštovati konkurenčno klavzulo, mu mora delodajalec plačati ustrezno nadomestilo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 3. odstavku izreka spremeni tako, da so dosojeni stroški znižajo na 63.312,10 SIT. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo zahtevku tožeče stranke in ugotovilo, da predlog pogodbe o zaposlitvi z dne 22.3.1995 ni v skladu z zakonom in Kolektivno pogodbo za gradbene dejavnosti (KPGDS - Ur. l. RS, št. 79/94) v točki I. (datum razporeditve na delovno mesto) in točkah IX. in X. (konkurenčna klavzula). Zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki predložiti v podpis predlog pogodbe o zaposlitvi, ki bo določal razporeditev na delovno mesto od 1.3.1994 dalje, za VII. tarifni razred in bo določena bruto plača po branžni kolektivni pogodbi, je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo tudi plačilo stroškov postopka v znesku 104.320,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.12.1998 dalje do plačila ter odločilo, da tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka in izrecno izpodbija sodbo le glede ugotovitve, da nista v skladu z zakonom in Kolektivno pogodbo za gradbene dejavnosti Slovenije IX. in X. točka predloga pogodbe o zaposlitvi. Sodbo izpodbija zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pri pripravi predloga pogodbe o zaposlitvi je ugotovila, da delavka pri opravljanju svojega dela in nalog pri delovnem mestu referent za socialno varnost in delovne invalide, pridobiva taka strokovna znanja in ustvarja take poslovne zveze, ki so v interesu družbe. O konkurenčni klavzuli se na obravnavah ni ugotavljalo dejanskega stanja oz. sploh ni bila obravnavana vsebina in namen konkurenčne klavzule. Vztraja pri določitvi konkurenčne klavzule tako kot pri ostalih delavcih. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in zahtevek tožeče stranke zavrne oz. razveljavi in vrne zadevo v ponovno presojo sodišču prve stopnje, stroške postopka pa naloži v plačilo tožeči stranki.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo glede navedb v pritožbi, po uradni dolžnosti pa, skladno z 2. odstavkom 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90) in določbo 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99), ali so bile na prvi stopnji storjene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP/77 ter pravilno uporabljeno materialno pravo.

Neutemeljen je očitek sodišču prve stopnje, da za ugotovitev, da sta IX. in X. točka predloga pogodbe, ki urejata konkurenčno klavzulo in konkurenčno prepoved, v neskladju z zakonom in KPGDS, ni dovolj popolno ugotovilo dejanskega stanja. Za ugotovitev odločilnih dejstev je sodišče prve stopnje vpogledalo v predlog pogodbe o zaposlitvi, izvedba kakšnih dodatnih dokazov pa tudi po zaključku pritožbenega sodišča ni bila potrebna. Konkurenčno klavzulo in konkurenčno prepoved je presojalo glede na veljavno materialno pravo in pri tem izhajalo iz 10. člena KPGDS, ki to področje ureja za organizacije, ki opravljajo gradbeno dejavnost. Skladno s tem členom bi se lahko tožena stranka o konkurenčni klavzuli in prepovedi v pogodbi o zaposlitvi dogovorila le z delavcem, ki dela na takem delovnem mestu, za katerega bi možnost konkurenčne klavzule in prepovedi določila že v svojem splošnem aktu, in sicer tako, da bi pri posameznem delovnem mestu natančno opredelila sklop posebnih znanj in izkušenj, na katera bi se konkurenčna prepoved in klavzula nanašali. Tožena stranka v svojem splošnem aktu tega ni imela določenega, prav tako pa tega ni vključila v sam predlog pogodbe o zaposlitvi. Po zaključku pritožbenega sodišča bi namreč to pravno praznino v splošnih aktih lahko zapolnila tako, da bi posebna znanja in izkušnje, ki se pridobivajo pri posameznem delovnem mestu, konkretno opredelila v predlogu pogodbe o zaposlitvi.

Le splošna ureditev konkurenčne klavzule in prepovedi v predlogu pogodbe o zaposlitvi pa ni v skladu z 10. členom KPGDS.

Zahteva po konkretno opredeljenem obsegu konkurenčne klavzule in prepovedi izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-81/97 z dne 14.1.1999 (Ur. l. RS, št. 12/99) (učinkuje tudi na razmerja o katerih še ni bilo pravnomočno odločeno), s katero so bili razveljavljeni 1., 2. in 3. odstavek 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90 - 71/93). Dogovori o konkurenčni klavzuli oz. prepovedi načelno niso v neskladju z ustavo z vidika varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vendar mora biti pri tem konkretno opredeljen obseg konkurenčne klavzule in prepovedi. Zaradi navedenega je bila odločitev sodišča prve stopnje glede neskladnosti IX. in X. točke predloga pogodbe o zaposlitvi pravilna.

Vendar tudi, če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil obseg konkurenčne prepovedi in klavzule v predlogu pogodbe o zaposlitvi dovolj konkretno opredeljen in zato v skladu z zakonom in KPGDS, bi bilo v neskladju z zakonom besedilo zadnjega stavka 2. odstavka X. točke pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da nadomestilo ne pripada delavcu, če mu je delovno razmerje prenehalo po lastni krivdi ali iz disciplinskih razlogov. Način prenehanja delovnega razmerja na pravico do nadomestila ne more imeti vpliva. V vsakem primeru, ko je delavec po prenehanju delovnega razmerja dolžan spoštovati konkurenčno klavzulo, mu mora delodajalec za odpoved njegovim pravicam plačati ustrezno nadomestilo.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo v delu, ki izpodbija odločitev o IX. in X. točki predloga pogodbe o zaposlitvi, zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Delno pa je ugodilo pritožbi glede odločitve o stroških postopka, ker je sodišče pri tej odločitvi nepravilno uporabilo materialno pravo, na kar pazi pritožbeno sodišče skladno z 365. členom ZPP/77 po uradni dolžnosti. Pooblaščenka tožeče stranke je priglasila stroške postopka v višini, kot jo določa Odvetniška tarifa (OT - Ur. l. RS, št. 7/95 - 62/98) za opravila odvetnika v sporih, ki se nanašajo na sklenitev, obstoj ali prenehanje delovnega razmerja. Pri sporu po 135. členu ZDR pa ne gre za tak spor, ampak za neocenljivo zadevo (1.c točka tar. št. 10) in je tako osnova za priznanje stroškov zastopanja 80 točk. Temu ustrezno je zato pritožbeno sodišče znižalo tudi priglašene stroške za pristope na obravnavo (50 % osnove) in za sestavo pripravljalnih vlog (75 % osnove). Neutemeljeno je sodišče prve stopnje priznalo tudi priglašene stroške za pripravljalni spis z dne 14.10.1998, saj ta ni z ničemer pripomogel k rešitvi spora (1. odstavek 155. člena ZPP/77) ter stroške za potrditev pravnomočnosti, ker to opravilo ni posebej ovrednoteno v OT. Po znižanju priznanih stroškov je pritožbeno sodišče priznalo 703,80 točk, kar ob vrednosti točke 87,40 SIT v času odločanja na prvi stopnji znese 61.512,10 SIT, k temu pa prištelo še 1.800,00 SIT sodnih taks. Zaradi navedenega je sodbo sodišča v tem delu spremenilo in znižalo dosojeni znesek stroškov postopka na 63.312,10 SIT. Zakonite zamudne obresti pa tečejo od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje.

Določbe ZPP/77 je pritožbeno sodišče uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/94).