Jedro

Pri presoji dopustnosti gradnje izven poselitvenega območja je določbe občinskih prostorsko ureditvenih pogojev treba razlagati v smislu ZUreP-1, ki je hierarhično višji predpis.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za okolje in prostor odločilo, da se odpravi odločba Upravne enote Ljutomer, št. 351 – 202/2006-37 z dne 12.1.2009 (1. točka izreka) ter se zahtevek A.A. - tožnika za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo obrtne delavnice na zemljišču s parcelnima št. 536/1 in 536/2 k.o. ... zavrne (2. točka izreka). Tožniku je še naložilo, da B.B. povrne stroške tega postopka v višini 140,30 € (3. točka izreka), svoje stroške postopka pa mora nositi sam (4. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je Upravna enota Ljutomer tožniku kot investitorju izdala gradbeno dovoljenje za gradnjo obrtne delavnice na zemljišču s parcelnima št. 536/1 in 536/2, k.o. ... pod v odločbi navedenimi pogoji. Zoper izdano gradbeno dovoljenje se je pritožila B.B., drugostopni organ pa je na njeno pritožbo izdal odločbo, ki je predmet tega upravnega spora. Ministrstvo pojasnjuje, da je za presojo skladnosti projekta bistveno, da gre za zemljišči, ki se nahajata v drugem območju kmetijskih zemljišč, v območju K. Po ugotovitvi ministrstva nameravana novogradnja objekta s krovsko in kleparsko dejavnostjo na tem območju ni dopustna, ne glede na to, da je bilo dano v odloku predpisano soglasje in ne glede na razloge, s katerimi je bilo soglasje utemeljeno. Pri presoji dopustnosti predmetne gradnje je treba upoštevati tudi določila Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1, Uradni list RS, št. 110/2002 s spremembami), ki v prvem odstavku 6. člena določa pogoje, pod katerimi je dopustna gradnja objektov izven poselitvenih območij, in sicer, če: neposredno služijo kmetijski oziroma gozdarski dejavnosti, upravljanju voda, športu in rekreaciji zunaj poselitvenih območij, pridobivanju mineralnih surovin in izkoriščanju drugih naravnih virov, kakor tudi objektov, ki služijo varnosti državljanov in njihovega premoženja, obrambi ter varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (1. tč.); gre za prometne in energetske objekte gospodarske javne infrastrukture, objekte telekomunikacijskih omrežij in drugih zvez, kakor tudi, če gre za druge javne infrastrukturne in proizvodne objekte, ki zaradi tehničnih, tehnoloških, okoljskih in drugih značilnosti niso primerni v poselitvenih območjih (2. tč); gre za rekonstrukcije, adaptacije in nadomestne gradnje zakonito zgrajenih objektov, pri čemer se lahko spreminja njihovo namembnost in zmogljivost, če spremembe ne ovirajo dejavnosti iz prve točke (3. tč.); gre za funkcionalne zaokrožitve komunalno opremljenih območij ter dopolnilne gradnje objektov pod v tej tč. navedenimi pogoji (4. tč.); gre za objekte, ki so namenjeni dopolnilni dejavnosti, ki se opravlja ob kmetijski dejavnosti ali je z njo v neposredni zvezi (5. tč.). Drugostopni organ ugotavlja, da ne gre za nobenega od zakonsko predpisanih primerov gradnje objektov izven poselitvenih območij, pri čemer dejstvo, ki ga izpostavlja prvostopni organ, da je gradnja predvidena neposredno ob območju za stanovanje in kmetijstvo tega v ničemer ne spremeni. Ne gre namreč za gradnjo ki, kot navaja prvostopni organ, predstavlja funkcionalno zaokrožitev komunalno opremljenega območja in nadaljevanje obcestne pozidave, kar bi ustrezalo pogoju iz 4. točke prvega odstavka 6. člena ZUreP-1. Ne glede na to, da je gradnja predvidena neposredno ob območju za stanovanja in kmetijstvo, gre v zadevi za gradnjo (obrtna delavnica za krovsko in kleparsko dejavnost) s specifično in povsem drugačno namembnostjo od objektov v bližini, torej za gradnjo, ki ni dopolnilna. Gradnja izven poselitvenega območja v smislu določbe 4. točke prvega odstavka 6. člena ZUreP-1 torej ni dopustna. Po obrazloženem ni izpolnjen eden od zakonitih pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja, predpisan z Zakonom o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1, Uradni list RS, št. 102/2004 s spremembami) v 1. točki prvega odstavka 66. člena.

Tožnik v tožbi, vloženi v tem upravnem sporu zatrjuje, da je v izpodbijani odločbi nepravilno uporabljeno materialno pravo in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Zatrjuje, da je bil v času vložitve zahtevka za izdajo gradbenega dovoljenja v veljavi Odlok o prostorskih in ureditvenih pogojih za prostorsko celoto Občine Ljutomer (v nadaljevanju PUP, Uradni list SRS, št. 27/89 s spremembami), ki po mnenju tožeče stranke ni v nasprotju z določili ZUreP-1. Odbor za varstvo okolja je podal pozitivno mnenje za gradnjo obrtne delavnice na podlagi predhodnega ogleda na terenu. Na podlagi pozitivnega mnenja odbora je župan Občine Ljutomer izdal soglasje za gradnjo krovsko kleparske delavnice upoštevajoč, da se zemljišče nahaja neposredno ob oziroma v naselju C., zato predstavlja gradnja nameravanih objektov funkcionalno zaokrožitev komunalno opremljenega območja in nadaljevanje obcestne pozidave. Pred izdajo soglasja pa si je župan pridobil tudi mnenje Kmetijske gozdarske zbornice, Kmetijske svetovalne službe Ljutomer, iz katerega izhaja, da zemljišče, na katerem je predvidena gradnja poslovnega objekta, za kmetijstvo ne predstavlja pomembnejšega dela obdelovalne površine. Soglasje župana pa je bilo izdano tudi zato, ker se s tem ustvarjajo nove zaposlitvene možnosti, ki so za nerazvito območje še kako pomembne. Razen tega nameravana gradnja, kot izhaja iz ocene vplivov na okolje, ne bo prekomerno negativno vplivala na obstoječo funkcijo naselja. Po mnenju tožeče stranke je bistveno to, da drugi odstavek 6. člena PUP določa, da je na drugem območju kmetijskih zemljišč možna poleg gradnje kmetijskih objektov tudi gradnja samostojnih objektov in naprav, in sicer na območju razpršene gradnje s tem, da je k vsakemu posegu potrebno soglasje župana po predlogu odbora za varstvo in ekologijo. Tožeča stranka izpodbijani odločbi še očita, da bi lahko stranska udeleženka v postopku varovala le svoje zasebne pravice in pravne koristi in da ministrstvo ne bi smelo upoštevati ugovorov, ki se nanašajo na dopustnost gradnje glede na veljaven PUP. Na prvi stopnji je gradbeno dovoljenje pridobil glede na veljaven PUP, Ustavno sodišče pa njegove neskladnosti z zakonom ni ugotovilo. Objekt je že skoraj zgrajen, navedbe stranske udeleženke, da predstavlja tujek v okolju pa ne držijo. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da se tožniku izda predmetno gradbeno dovoljenje oziroma podredno, da zadevo vrne v nov postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov tega upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne iz v izpodbijani odločbi navedenih razlogov.

Tožba ni utemeljena.

Predmet obravnavane zadeve je že drugič v presoji pred upravnim sodiščem. Tožnik je vložil vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo obrtne delavnice za krovstvo in kleparstvo na zemljišču s parcelno št. 535/1 in 536/2, k.o. ... dne 27.11.2006. Prvostopni organ je vlogi ugodil in dne 20.4.2007 izdal gradbeno dovoljenje. Kot prizadeta stranka se je zoper gradbeno dovoljenje pritožila B.B., Ministrstvo za okolje in prostor pa je njeno pritožbo zavrnilo. Zato je vložila tožbo v upravnem sporu, o kateri je odločilo Upravno sodišče RS s sodbo pod št. U 2016/2007-16 z dne 11.9.2008, s katero je tožbi ugodilo, izdano gradbeno dovoljenje odpravilo in zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek. V ponovljenem postopku je Upravna enota Ljutomer ponovno izdala gradbeno dovoljenje za zgoraj navedeno gradnjo, zoper v drugo izdano gradbeno dovoljenje pa se je ponovno pritožila B.B. Stranska udeleženka je bila s to pritožbo uspešna, saj je Ministrstvo za okolje in prostor njeni pritožbi ugodilo in izdalo v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo.

Sodišče ocenjuje, da je ta odločba pravilna in na zakonu utemeljena iz razlogov, ki so navedeni v drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 s spremembami). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja: Že v sodbi št. U 2016/2007-16 z dne 11.9.2008 je sodišče pojasnilo, da je za odločitev o tem, ali je gradnja, za katero želi investitor pridobiti gradbeno dovoljenje, dopustna, potrebno izhajati iz določb ZUreP-1, ki so hierarhično nad določbami PUP, oziroma je treba določbe PUP razlagati v smislu določb ZUreP-1. Ta pa v 6. členu določa pogoje, pod katerimi je dopustna gradnja izven poselitvenih območij. Sodišče je že pojasnilo, da iz ravnanja župana, ki je dal pozitivno soglasje k spremembi namembnosti parcele izhaja, da vsebina PUP ni bila usklajena z določbami ZUreP-1, zato je treba določbo drugega odstavka 6. člena PUP razlagati le v skladu s tem zakonom, torej določbo prvega odstavka 6. člena ZUreP-1. Sodišče je s to sodbo upravnemu organu naložilo, da dopolni dejansko stanje glede vprašanja, ali gre pri nameravani gradnji za objekt iz prvega odstavka 6. člena ZUreP-1, to je objekt, ki neposredno služi kmetijski oziroma gozdarski dejavnosti oziroma za objekt, ki je namenjen dopolnilni dejavnosti, ki se opravlja ob kmetijski dejavnosti ali je z njo v neposredni zvezi (5. točka prvega odstavka 6. člena).

V ponovljenem postopku pa upravni organ prve stopnje ni razčiščeval zgoraj navedenih okoliščin, ampak je gradbeno dovoljenje izdal ob ugotovitvi, da gradnja predstavlja funkcionalno zaokrožitev komunalno opremljenega območja in nadaljevanje obcestne gradnje (4. točka prvega odstavka 6. člena ZUreP-1). Sodišče se strinja s stališčem organa druge stopnje, ki takšnemu zaključku ne pritrjuje. Gre namreč za gradnjo s specifično in povsem drugačno namembnostjo od objektov v bližini, zato ne predstavlja funkcionalne zaokrožitve tega območja. Glede na to, da je za odločitev, kot izhaja že iz odločbe Upravnega sodišča št. U 2016/2007-16 z dne 11.9.2008, bistveno ali so izpolnjeni pogoji iz 6. člena ZUreP-1, je brez vpliva na odločitev okoliščina, da je župan dal soglasje k takšni gradnji. Tožeča stranka se tako neutemeljeno sklicuje na določila PUP, saj je, kot izhaja že iz sodbe št. U 2016/2007-16 z dne 11.9.2008, sicer veljavna določila treba razlagati v smislu ZUreP-1, ki je hierarhično višji predpis. Neutemeljena je tudi trditev tožeče stranke, da se v postopku ne bi smelo upoštevati tovrstnih ugovorov prizadete stranke, saj le ta prav z njimi varuje svoje pravice in koristi.

Ker po obrazloženem pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja iz 1. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1 ni izpolnjen, je drugostopni organ ravnal pravilno, ko je na prvi stopnji izdano gradbeno dovoljenje odpravil in tožnikovo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja zavrnil. Izpodbijani upravni akt je torej pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče njen zahtevek za povrnitev stroškov zavrnilo.