Jedro

Ker tožeča ni dokazala, da je vtoževane račune dejansko plačala, je njen zahtevek sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo.

Da je tožeča stranka res plačala sporne račune, bi ta lahko dokazovala zgolj s potrdili o plačilu – položnica, blagajniški prejemek, ne pa s samim računom. Sam račun je le osnova oziroma tisti dokument, ki nam pove, koliko smo dolžni plačati komu in v kakšnem roku, ne pa tudi, da smo račun plačali.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izreku o stroških tako spremeni, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki poleg zneska 1.359,00 EUR plačati še znesek 787,00 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo zavrnilo tožničin zahtevek, s katerim je zahtevala, da ji tožena stranka plača znesek 168.683,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 03. 2001 dalje do plačila, znesek 355.234,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 04. 2001 dalje do plačila in znesek 248.160,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2001 dalje do plačila. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 1.359,00 EUR pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se je pritožila tožnica. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in zahtevku ugodi, podredno pa razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje vse s stroškovno posledico. Navaja, da sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, ker ni zaslišalo priče D. M. Tožnica je že v vlogi dne 06. 10. 2010 pojasnila, zakaj se v listinah pojavlja znesek 0,00 in to enako glede vseh treh zahtevanih zneskov (168.683,00 SIT, 355.234,00 SIT in 248.160,00 SIT). Zaradi računovodskih oziroma davčnih predpisov pri tovrstnem izpisovanju, ni mogoč izpis dokumenta s končnim zneskom. Sodišče tožnici neutemeljeno očita nedoslednost. Pritožba pa nadalje pravi, da tudi v primeru, da bi bila izpodbijana sodba pravilna, je stroškovni del nepravilen. Tožnica je uspela s 30 % in ne zgolj s 14,5 % (zahtevek 9,145.500,00 SIT, prvič je uspela s 3,527.782,50 SIT kar je 38,5 %, glede na v tej sodbi razveljavljeni del za zgoraj navedeni znesek je uspeh 30 % in ne le 14,5 % kot ugotavlja prvo sodišče).

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila, zavrača pritožbene navedbe in pritrjuje odločitvi in obrazložitvi prvega sodišča. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa prizna stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Prvo sodišče ni izvedlo dokazov z zaslišanjem priče D. M. in to svojo odločitev tudi obrazložilo. Pritožbeno sodišče sprejema razloge prvega sodišča in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izvedba dokazov z zaslišanjem priče M. ne bi pripeljala do drugačnega zaključka zadeve. Da je tožeča stranka res plačala sporne račune, bi ta lahko dokazovala zgolj s potrdili o plačilu – položnica, blagajniški prejemek, ne pa s samim računom. Sam račun je le osnova oziroma tisti dokument, ki nam pove, koliko smo dolžni plačati komu in v kakšnem roku, ne pa tudi, da smo račun plačali. Navedbe o tem, da je na izpisu fakture naveden znesek 0,00 in ne tisti, ki ga je po zatrjevanju tožnica plačala ni odločilen za odločitev sodišča. Tudi, če bi bil v rubriki, kupec – vrednost, naveden znesek, to ne bi dokazovalo, da je kupec, torej tožnica, ta znesek plačala. Le plačilo oziroma potrdilo o plačilu pomeni za plačnika škodo, ki bi jo lahko uveljavljal od tožene stranke. Po povedanem za odločitev v tej zadevi ni odločilnega pomena vprašanje, ali je tožeča stranka kot dokaz predložila izpis oziroma dvojnik oziroma fotokopijo računa. Zato pritožbeno sodišče na navedbe o tem, kakšen dokument je predložila tožeča stranka, ne odgovarja (1. odst. 360. čl. ZPP). Po povedanem pritožbeno sodišče ne dvomi, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je sporne račune dejansko plačala, zato je odločitev prvega sodišča, ki je zahtevka zavrnilo, pravilna.

Utemeljena pa je pritožba v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka. Tožeča stranka je v celoti uspela z zahtevkom na izročitev novega vozila. Glede denarnega zneska 9,154.500,00 SIT pa le z zneskom v višini 2.755.059,50 SIT, kar pomeni 30 %. Skupni uspeh tožeče stranke je torej 65 % in ne le 57 % kot je odločilo prvo sodišče. Že prvo sodišče je stroške tožeče stranke odmerilo na 5.590,00 EUR, 65 % predstavlja znesek 3.633,50 EUR. Stroške tožene stranke je sodišče odmerilo na 4.250,00 EUR, 35 % pa je znesek 1.487,50 EUR. Po pobotanju (3.633,50 – 1.487,50) je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 2.146,00 EUR. Glede na že prisojenih 1.359,00 EUR je pritožbeno sodišče dosodilo še razliko v višini 787,00 EUR.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnica krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker v glavni stvari s pritožbo ni uspela, uspela je le s pritožbo proti stroškovnemu izreku, torej v postranski stvari, odgovor na pritožbo tožene stranke pa ni prispeval k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji.